VSL Sodba PRp 265/2017

Jedro

Pravna oseba mora potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo v razumnem roku.

Kot razumen rok je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilce ne ustavi in stroški ustavljenega postopka ne bremenijo proračuna.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevam za sodno varstvo pravne osebe in odgovornih oseb ter odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) in zoper odgovorni osebi zaradi prekrška po drugem odstavku v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP ustavilo. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da neizročitev nagrade v roku 120 delovnih dni od dneva vrnjenega izpolnjenega obrazca za izročitev nagrade (rok za izročitev nagrade) ni izrecni zakonski znak prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP. Nato je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker dejanje ni prekršek.

2. Prekrškovni organ v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča. Sklicuje se na določbe 5., 6. in 7. člena ZVPNPP in navaja, da iz odločbe o prekršku 7100-2834/2015-10-30003 izhaja, da je ravnanje storilcev subsumiral pod izrecno določeno prepovedano dejanje in sicer pod 19. točko prvega odstavka 7. člena ZVPNPP. V zadevi so bile nesporno ugotovljene dejanske okoliščine glede kviza, ki je bil na sporedu na TV ... 10. 9. 2013. Potrošnik A. A. je zadel nagradi LCD TV in 50,00 EUR; glede na enostransko določene pogoje, navedene v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri, bi mu morala pravna oseba izročiti nagradi v roku 120 delovnih dni od dneva prejema izpolnjenega obrazca za izročitev nagrade, in sicer LCD TV do 3. 3. 2014 (pravna oseba je 10. 10. 2013 od potrošnika prejela vrnjen obrazec za izplačilo nagrade) in denarno nagrado 50,00 EUR do 22. 7. 2014 (29. 1. 2014 je od potrošnika prejela vrnjen obrazec za izplačilo nagrade). Vendar pravna oseba potrošniku nagrad do navedenih datumov ni izročila, s čimer je naslednjega dne storila prekršek, kar je navedeno v izreku odločbe o prekršku. Storilci so evidentno kršili rok za izpolnitev obveznosti, ki so ga določili sami. Sklicuje se na 207. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ne strinja se, da prekršek predstavlja samo neizročitev nagrade, saj bi s tem omogočili zakonito podaljševanje izročitve nagrad v nedogled, kar pa ni v skladu z namenom in določbami ZVPNPP. Dejanski stan norme iz 19. točke prvega odstavka 7. člena ZVPNPP ni nedopustno razširil preko pomena norme, ki ga dopušča jezikovna razlaga, in materialno pravo ni zmotno uporabil oziroma pomen te določbe ni razširil preko meje pomena, ki ga dopušča jezikovna razlaga. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-213/98 izhaja stališče, da sta v kaznovalnem pravu prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besedila pomena zakona (npr. gramatikalna, logična in sistematična razlaga); ker je tudi pri kaznovalnem pravu treba pri razlagi izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota, je treba v primeru, ko gramatikalna razlaga pripelje do nesmiselnega sklepa, pomen zakona preveriti z drugimi metodami. Tudi iz dela dr. Marijana Pavčnika Teorija prava (GV Založba, 2011) je razbrati, da je predmet jezikovne razlage pravno (zakonsko) besedilo, ki sestoji iz jezikovnih znakov. Sporočilo, ki ga razlagalec išče, je pravno pravilo, njegovi sestavni deli in pomen teh delov. Prekrškovni organ meni, da je sodišče spregledalo, da je razlagalčeva dolžnost, da jezikovno razlago dopolni in preveri tudi z drugimi metodami (logično, namensko ...). Ravnanje storilcev ustreza zakonskemu dejanskemu stanu. Prekrškovni organ ni vnesel v odločbo ničesar, kar na splošni ravni ni jasno in določno vnesel zakonodajalec; uporabil je razlage, ki so znotraj mogočega besedila pomena. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki očitanega prekrška. Prekrškovni organ meni, da je obrazložitev pravno utemeljena in da bo višje sodišče spoznalo, da so storilci odgovorni za v odločbi o prekršku očitano uporabljeno zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, da bo lahko tudi v prihodnje učinkovito ščitil interese potrošnikov kot šibkejših strank od gospodarskih subjektov, ki na trgu zaradi pridobitnih namenov poslujejo na način, da zlorabljajo zaupanje in lahkovernost potrošnikov na način, kot ga obravnava izpodbijana odločba o prekršku, saj imajo odločitve sodišč veliko sporočilno moč za storilce, ki se na vse načine izogibajo odgovornosti za storjene prekrške, kot tudi zaradi spoštovanja ustaljene sodne prakse. Prilaga dokumente upravne zadeve 0610-11369/2014, prekrškovne zadeve 7100-2834/2014 in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani v podobnih zadevah glede neizročitve obljubljenih nagrad (ZSV 2689/2013, ZSV 1653/2015, ZSV 1927/2015, ZSV 1752/2015, ZSV 2533/2015, ZSV 2534/2015, ZSV 1046/2015, ZSV 2439/2015 in ZSV 2424/2015).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Določbe ZVPNPP se nanašajo na vse segmente poslovnih praks, saj so na podlagi prvega odstavka 4. člena ZVPNPP nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka. Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Četrti odstavek istega člena določa, da so nepoštene poslovne prakse zlasti tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. ZVPNPP zavajajoče poslovne prakse deli na zavajajoča dejanja in zavajajoče opustitve. Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična; poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. ZVPNPP v sedmem členu ureja poslovne prakse, ki se za nepoštene štejejo v vsakem primeru ne glede na dejanske okoliščine primera; ureditev v tem členu ni vezana na generalno klavzulo in morebitne dodatne pogoje, kakor je to urejeno v 5. in 6. členu ZVPNPP, pač pa dejanja predstavljajo zavajajočo poslovno prakso sama po sebi; dejanja zavajajoče poslovne prakse so navedena taksativno (komentar k 7. členu ZVPNPP, A. Avbelj, B. Zajc, B. Grešak, M. Erjavec in M. Dren: Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami s komentarjev, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2007, stran 108).

5. Znaki prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP so: "Z globo od 3.000,00 do 40.000,00 EUR se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali posameznica, ki uporabi zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno (7. člen)." Storilcem se očita, da so uporabili zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke 7. člena ZVPNPP, ki določa: "Zavajajoče poslovne prakse so predvsem, če podjetje v okviru poslovne prakse trdi, da razpisuje nagradno tekmovanje, ali da je mogoče prejeti promocijsko nagrado, ne da bi se napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila tudi dejansko razdelile."

6. Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti (prvi odstavek 207. člena OZ); pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada obljubljena (prvi odstavek 209. člena OZ). Temeljno pravilo je, da mora oseba, ki je javno obljubila nagrado, izpolniti obveznost z izplačilom oziroma izročitvijo nagrade osebi, ki je opravila razpisano dejanje, za opravo katerega je bila razpisana nagrada.

7. Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/2009 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da Ustava RS v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem postopku, ki je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic. Eden izmed elementov tega načela je tudi, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazenskopravne določbe oblikovane tako, da so razumljive in ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo. Določbe kaznovalnega prava, med katere sodijo tudi inkriminacije, ki uzakonjajo prekrške, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu so sicer prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota. S postopkom sistemske razlage odkrivamo pomen norme z medsebojnim povezanim elementom te norme, ki so v različnih zakonskih določbah. Pri teleološki razlagi (funkcionalni razlagi; razlagi po namenu) pa gre za to, da je iz pravnih določb mogoče razbrati več pravnih pravil, odločitev, katere bomo uporabili, pa opremo na namen (cilj) pravnega akta. Namenska razlaga zakona omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, ne more pa ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel. Namen zakonodajalca lahko ugotovimo po presoji celovite družbene situacije, ki je vodila zakonodajalca k sprejemu nekega pravila (ali pravnega akta); njegov namen pa lahko ugotovimo tudi s pomočjo zgodovinske razlage.

8. Glede na navedeno je potrebno po oceni višjega sodišča pri razlagi določb tretje alineje prvega odstavka 15. člena oziroma 19. točke 7. člena ZVPNPP izhajati iz namena zakonodajalca; drugačna interpretacija pa bi izničila smisel potrošniške zakonodaje, ki je varovanje potrošnika kot šibkejše stranke.

9. Pri tem je potrebno upoštevati vsebino oziroma namen ZVPNPP (ki določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ali potrošnic (v nadaljnjem besedilu: "potrošnik") ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov; prvi odstavek 1. člena ZVPNPP). Po drugem odstavku tega člena ta zakon prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005, str. 22; v nadaljevanju Direktiva); katere namen je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov (1. člen Direktive).

10. Iz obrazložitve predloga ZVPNPP (EVA 2007-2111-0005 z dne 22. 3. 2007) izhaja, da je namen predloga zakona ščititi ekonomske interese potrošnikov, kadar podjetja uporabljajo nepoštene poslovne prakse in tako doseči visoko raven varstva potrošnikov; prav tako se z razvijanjem poštenih poslovnih praks podjetij v razmerju s šibkejšo stranko, torej potrošnikom, prispeva k nemotenemu delovanju notranjega trga ter tako spodbuja čezmejno poslovanje. V obrazložitvi k 7. členu predloga ZVPNPP pa je navedeno, da so na podlagi priloge I Direktive v tem členu naštete zavajajoče poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za nepoštene; zaradi zagotavljanja večje pravne varnosti zakon taksativno našteva 23 takih praks; prav tako pa ta seznam služi v pomoč pristojnim organom, saj nakazuje, kakšna ravnanja ne bo moč tolerirati; pri preverjanju teh primerov pristojnim organom ni potrebno preveriti, če izpolnjujejo kriterije določene v tem zakonu, saj ti veljajo avtomatično za prepovedane.

11. Glede na takšen predmet in namen ZVPNPP je razlaga tretje alineje prvega odstavka 15. člena oziroma 19. točke 7. člena ZVPNPP, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v nasprotju z namenom zakona, kot je opredeljen v 1. členu ZVPNPP, zato samo jezikovna razlaga določbe ne pride v poštev. Glede na razlago materialne in prekrškovne določbe v njihovi smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote, je namreč mogoče zaključiti, da je v teh določbah sankcionirano ravnanje podjetja, ki v okviru poslovne prakse napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila ne razdeli v razumnem roku. Upoštevati je namreč potrebno, da skuša evropsko pravo vzpostaviti ravnotežje med zaščito potrošnika in prodajalca; ker je potrošnik v pogodbi načeloma šibkejša in manj obveščena stranka, mu mora pravo pogosto dati močnejšo zaščito za to, da sta stranki v praksi dejansko enako zaščiteni (dr. V. Trstenjak: Potrošnik in prodajalec - koga bolj ščiti evropsko pravo?, Pravna praksa, 2009, št. 11, strani 7 do 10; GV Založba, d.o.o., 19. 3. 2009). Poslovne prakse podjetij so poštene, če niso v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji oziroma s splošnim načelom dobre vere; poštenost poslovnih praks se presoja v odnosu med podjetjem in potrošnikom (S. Janevski: Varstvo potrošnikov, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 38).

12. Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri. V obravnavanem primeru bi tako pravna oseba morala potrošnikom izročiti nagrado najkasneje v roku 120 delovnih dni od dneva vrnjenega izpolnjenega obrazca za izročitev nagrade, ki ga je kot rok za izročitev nagrade določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri in sicer LCD TV do 3. 3. 2014 (pravna oseba je 10. 10. 2013 od potrošnika prejela vrnjen obrazec za izplačilo nagrade) in denarno nagrado 50,00 EUR do 22. 7. 2014 (29. 1. 2014 je od potrošnika prejela vrnjen obrazec za izplačilo nagrade); vendar pravna oseba potrošniku nagrad do navedenih datumov ni izročila, s čimer je storila prekršek.

13. Prav z dnem prejema vrnjenega izpolnjenega obrazca za izročitev nagrade pa pravna oseba prejme vse podatke (rojstne podatke, davčno številko, številko transakcijskega računa in druge podatke), ki so potrebni za izplačilo nagrade ali ustreznega nadomestila potrošniku.

14. Razlaga, da je v tretji alineji prvega odstavka 15. člena oziroma v 19. točki 7. člena ZVPNPP sankcionirano ravnanje podjetja, ki v okviru poslovne prakse napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila ne razdeli v razumnem roku, pa je skladna tudi z definicijo pojma "poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov" (to so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom; četrta alineja 3. člena ZVPNPP).

15. Nenazadnje pa je pravna oseba v dopisu, s katerim je potrošniku posredovala obrazec za izplačilo nagrade, navedla: "Nagrade bodo dostavljene v skladu s splošnimi pogoji sodelovanja v nagradni igri v reklamne namene, ki so objavljeni na www...si", s čimer se je zavezala, da bo potrošniku izplačala nagrade v najkasneje v roku 120 delovnih dni od dneva vrnjenega izpolnjenega obrazca za izročitev nagrade.

16. Glede na navedeno so utemeljene pritožbene navedbe, da tudi zamuda z izročitvijo obljubljenih nagrad predstavlja zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke 7. člena ZVPNPP; v nasprotnem primeru bi pravne osebe zavlačevale z razdelitvijo prisluženih nagrad v nedogled oziroma poljubno dolgo ne da bi kršile svoje obveznosti iz navedene določbe, s čimer bi bil izničen smisel potrošniške zakonodaje in namen zakonodajalca, to je varovanje potrošnika kot šibkejše stranke.

17. Izročitev obljubljene nagrade potrošniku šele po uvedbi inšpekcijskega postopka, čeprav je od dneva, ko je potrošnik zadel nagradi (10. 9. 2013 LCD TV in 22. 7. 2017 denarno nagrado 50,00 EUR), do uvedbe inšpekcijskega postopka, minilo več kot eno leto, pa je nedvomno nepoštena oziroma zavajajoča poslovna praksa podjetja.

18. Odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 je zato nepravilna; s tem pa pritožbeno sodišče tudi spreminja svoje stališče iz sodbe PRp 387/2016 z dne 23. 3. 2017.

19. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilce ne ustavi. Sodišče naj po vsebini presodi, ali so utemeljene navedbe zahteve za sodno varstvo pravne osebe in odgovornih oseb in po potrebi v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 267/2018
• VSL sodba PRp 387/2016
• VSL sodba PRp 372/2016