VSL Sodba II Cpg 44/2018

Jedro

Za sklepčnost tožbenega zahtevka so zadoščale trditve, (1) da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi ustno sklenjenega dogovora, po katerem je tožeča stranka za toženo stranko opravljala ustno ji naročene storitve in naloge ter za celomesečno delo prejela pavšalno plačilo v znesku 2.000,00 EUR, (2) da sta stranki tako sodelovali od junija 2015 do 19. aprila 2016 in da za mesec marec in april 2016 tožeča stranka plačila ni prejela ter (3) da je bil v spornem času poudarek na organizaciji piknikov in drugih zabav, da je imela tožeča stranka dodatne naloge pri vodenju recepcije ter izobraževanju celotnega gostinskega osebja z izdelavo psiholoških ocen in elaboratov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 67173/2016 z dne 27. 6. 2016, ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2016 dalje do plačila ter za znesek 1.116,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2016 dalje do plačila.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in odloči o stroških postopka. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nedopustno širilo trditveno podlago tožeče stranke (manjkajočo trditveno podlago o opravljenih storitvah je nadomestilo z razpredelnico, ki jo je tožeča stranka predložila kot dokaz; A 57) oziroma da je nepravilno upoštevalo trditve in dokaze, ki jih je tožeča stranka ponudila šele v svoji drugi pripravljalni vlogi.

7. Navedeni očitki predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog. Pritožnica namreč (po smislu) trdi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbe 212., 451. in 452. člena ZPP. Prek obširnih navedb, kaj bi - glede na njene navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi - morala tožeča stranka trditi in dokazati že v prvi pripravljalni vlogi¹ in (posledično) česa iz druge pripravljalne vloge tožeče stranke sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, uvodoma citirano sodbo izpodbija torej iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP². Ker je ta pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP³ izključen, pritožnica spremembe oziroma razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje ne more doseči.

8. Poleg tega tudi ni res, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ponudila konkretizirane trditve, s katerimi je nasprotovala tako temelju kot višini vtoževane obveznosti. Trditev, da storitve po vtoževanih računih niso bile opravljene, ni konkretizirana trditev. Gre za golo zanikanje, ki standardu konkretiziranosti ne ustreza. Tožena stranka je konkretizirane trditve ponudila šele v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016, zaradi česar tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni bila dolžna pojasnjevati, kateri dan je potekalo izobraževanje, kdo je bil na izobraževanju in kakšna je bila tema izobraževanja, niti kateri dan in kako je vodila wellness center, katere dogodke je organizirala ipd. Za sklepčnost tožbenega zahtevka so zadoščale trditve, (1) da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi ustno sklenjenega dogovora, po katerem je tožeča stranka za toženo stranko opravljala ustno ji naročene storitve in naloge (ki so na splošno obsegale vodenje wellness centra, organizacijo piknikov in zabav, izobraževanja in individualne coachinge zaposlenih ipd.; prim. navedbe na list. št. 25) ter za celomesečno delo prejela pavšalno plačilo v znesku 2.000,00 EUR (oziroma dejansko plačilo v znesku 1.850,00 EUR zaradi uporabe avtomobila tožene stranke), (2) da sta stranki tako sodelovali od junija 2015 do 19. aprila 2016 in da za mesec marec in april 2016 tožeča stranka plačila ni prejela ter (3) da je bil v spornem času (torej marca in aprila 2016) poudarek na organizaciji piknikov in drugih zabav, da je imela tožeča stranka dodatne naloge pri vodenju recepcije ter izobraževanju celotnega gostinskega osebja z izdelavo psiholoških ocen in elaboratov. S pritožbenimi navedbami, ki utemeljujejo nasprotno (in poleg tega zavajajoče sugerira, da so bile z vtoževanimi računi zaračunane zgolj storitve izobraževanja), se ni mogoče strinjati.

9. Strinjati pa se ni mogoče niti s pritožbenimi trditvami, da za odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni zadoščala niti konkretizacija niti dokazi iz nadaljnje pripravljalne vloge tožeče stranke. Na navedbe tožene stranke iz vloge z dne 21. 11. 2016 je tožnica namreč odgovorila in dopolnila trditve v zvezi z opravljenimi aktivnostmi (npr. da so bili opravljeni sestanki za piknike in zabave⁴ ter promocije za center H., da je tožeča stranka v aprilu 2016 vzpostavila sodelovanje z večjo potencialno stranko 'X', da je vodila wellness center oziroma na kakšen način je to počela (usklajevala je sestanke in razporejala zaposlene), da ni res, da v aprilu ni izvedel nobenega izobraževanja, saj nasprotno potrjuje priloga št. 30⁵). Za te trditve je ponudila tudi (dodatne) dokaze.

10. Pri odločanju je sodišče prve stopnje z vpogledom v razpredelnico (A 57) torej (zgolj) preverilo, ali je tožeča stranka v marcu in aprilu 2016 res organizirala piknike oziroma ali je opravljala aktivnosti v zvezi z organizacijo piknikov in zabav. Ko je ugotovilo, da so v njej zajeti vsi zapisi v zvezi z dogovori za piknike, zabave in pogodbena sodelovanja za obisk centra, kontakti oziroma stranke ter opombe o tem, kaj je že bilo narejeno in kaj je še potrebno storiti v zvezi s posamezno stranko, pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je opravila določene storitve tudi v mesecu marcu in aprilu 2016, opravičila pavšalno plačilo. Pri tem ni nepomembno, da je prvostopenjsko sodišče določene aktivnosti tožeče stranke ugotovilo še na podlagi drugih v spis vloženih dokazov tožeče stranke (A 47, A 50, A 25, A 26) in ne zgolj na podlagi razpredelnice (A 57).

11. Ker tožena stranka ni uspela dokazati dogovora o plačilu glede na realizacijo, so se namreč kot pravno nerelevantni izkazali njeni ugovori, da tožeča stranka ni dokazala, da je do sklenitve poslov (s strankami) prišlo oziroma da so bili dogodki dejansko izpeljani. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pavšala za marec in april 2016 je bilo po pravilni presoji prvostopenjskega sodišče pomembno zgolj, da je tožeča stranka tudi v tem času opravila določene storitve - predvsem pošiljala ponudbe strankam (pri čemer tožena stranka niti ni ugovarjala, da komunikacije s strankami oziroma aktivnosti, ki so razvidne iz razpredelnice na A 57, niso bile opravljene, temveč so njeni ugovori temeljili zgolj na tem, da ni prišlo do realizacije piknikov in zabav). S pritožbenimi navedbami, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, katere storitve je tožeča stranka za toženo stranko opravila, saj je v primeru, če je dogovorjeno pavšalno plačilo, stranka do plačila upravičena tudi, če nasprotna stran storitve sploh ne opravi, se ni mogoče strinjati.

12. Prav tako ni mogoče soglašati z očitkom, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila po realizaciji, protispisna. Ugotovitev, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila po realizaciji, je sodišče prve stopnje sprejelo v posledici izvedbe in presoje dokazov, ni pa v zvezi s tem odločilnim dejstvom zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP⁶. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve upoštevaje zapisnik glavne obravnave z dne 15. 9. 2017 pravilno navedlo, da je priča A.A. izpovedala, da je bila prisotna na sestankih, na katerih je bilo poudarjeno, da se ne dosegajo zastavljeni plani, je pa res, da navedeni izpovedi ni pripisalo pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je namreč ocenilo, da ti v bistveno večji meri kažejo na to, da je obstajal dogovor o pavšalnem plačilu, kot pa dogovor o plačilu glede na realizacijo.

13. Ko pritožnica na 4. strani svoje pritožbe uveljavlja, da je navedena obrazložitev protispisna, v bistvu pod krinko procesne kršitve graja v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno (prim. že naveden prvi odstavek 458. člena ZPP). Tovrstne pritožbene trditve so zato za pritožbeno sodišče neupoštevne. Poleg tega, zgolj na podlagi izpovedbe, da je bilo na sestankih poudarjeno nedoseganje rezultatov, ni mogoče sklepati, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu po realizaciji.

14. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov v zvezi s tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da med strankama ni bil sklenjen dogovor o plačilu po realizaciji. Prepričljive razloge, ki omogočajo objektivni preizkus izpodbijane odločitve, je prvostopenjsko sodišče navedlo v 8., 9. in 14. točki svoje obrazložitve. Pojasnilo je, da po njegovi presoji ni verjetno, da bi tožena stranka vsega skupaj devet zaporednih mesecev nakazovala tožeči stranki dogovorjene zneske⁷, če bi obstajal dogovor o plačilu glede na realizacijo in tožeča stranka v nobenem mesecu dogovorjene realizacije ne bi dosegla (kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke). Obrazložilo je tudi, da bi se v primeru obstoja dogovora, kot ga zatrjuje tožena stranka, izplačani zneski razlikovali iz meseca v mesec, tako pa so bili od vključno meseca avgusta 2015 do vključno meseca februarja 2016 izplačani zneski 2.000,00 EUR oziroma 1.850,00 EUR (zaradi uporabe avtomobila tožene stranke). Končno je poudarilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil sprva med pravdnima strankama sklenjen dogovor o pavšalnem plačilu, katerega pa je tožena stranka kasneje sicer želela spremeniti v dogovor o plačilu po realizaciji, a ker tega ni želela tudi tožeča stranka, ta dogovor pravdnih strank ne more zavezovati (prim. 14. točko obrazložitve).

15. Enak režim plačevanja (kot je veljal v obdobju med junijem 2015 in februarjem 2016) je torej po prepričanju prvostopenjskega sodišča veljal tudi v mesecu marcu in aprilu 2016. Tožena stranka ni dokazala drugačnega dogovora o plačilu oziroma ni dokazala, da je bil dogovor o plačilu za mesec marec in april 2016 drugačen od tistega, ki je veljal pred tem. Tudi v obdobju, na katerega se nanašata v tem postopku vtoževana računa, sta bili torej stranki dogovorjeni za pavšalno plačilo za mesečno opravljene storitve (nesporno pa do prenehanja njunega sodelovanja ni prišlo vse do 19. 4. 2016). Ker takšna ugotovitev prvostopenjskega sodišča predstavlja dejstveni substrat zadeve oziroma v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožnica ne more uspešno uveljaviti niti pritožbenih očitkov iz zadnjega odstavka na 4. strani in prvega odstavka na zadnji strani pritožbe. Tožena stranka namreč z navedbami, da v primeru, če pravdni stranki dogovora o plačilu po realizaciji za mesec marec in april 2016 ne bi sklenili, ne bi nadaljevala sodelovanja s tožečo stranko, ampak bi ga preprosto odpovedala, to dejansko stanje izpodbija, kar pa - kot že pojasnjeno - po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Prav tako pritožniku ni dovoljeno navajati novih dejstev. Tudi z navedbami, da tožeča stranka niti trdila ni, da je tožena stranka delo prevzela in pregledala, zato ne more uspeti.

16. Pritožnica končno uveljavlja, da je sicer pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ni priznalo stroškov detektiva v višini 517,28 EUR s pp, da pa bi takšna zavrnitev morala izhajati tudi iz izreka sodbe, ne samo iz njene obrazložitve. Očitek je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno pojasnilo, da je te stroške kot izvršilne stroške priglasila že v predlogu za izvršbo, da ji v sklepu o izvršbi ti stroški niso bili priznani in da zoper ta sklep ni vložila pritožbe. V okviru izvršilnih stroškov ji stroškov detektiva zato pravilno ni priznalo niti prvostopenjsko sodišče. Pravilno pa o teh stroških tudi ni odločilo v izreku sodbe. Ker ne gre za pravdne stroške, prvostopenjsko sodišče v izreku svoje odločitve o njih ni bilo dolžno odločiti.

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni delno pa neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. Odločanje o teh je torej odpadlo.

-------------------------------
¹ Ki po vsebini ustreza dopolnitvi tožbe.
² Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).
³ Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
⁴ Prim. list. št. 43, 51.
⁵ Prim. list. št. 47.
⁶ Ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.
⁷ Na podlagi računov, ki jih je predložila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je tožeča stranka le-te izstavljala toženi stranki od meseca junija 2015 dalje in da je tožena stranka le-te tudi v celoti poravnala (ni pa več poravnala tistih za mesec marec in april 2016).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 1140/2015
• VSL sodba I Cpg 743/2012
• VSL Sodba II Cpg 451/2018