<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 653/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.653.2017
Evidenčna številka:VSL00013209
Datum odločbe:26.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), mag. Damjan Orož
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:udeležba delničarjev na dobičku - izplačilo dividende delničarjem - nujnost zadržanja dobička - izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička - delitev bilančnega dobička - dokazna ocena - pomanjkljiva trditvena podlaga

Jedro

Iz določbe prvega odstavka 399. člena ZGD-1 izhaja, da delničarjem praviloma pripada dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. V to pravico lahko poseže skupščina le v primeru, da je to po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Treba je biti pozoren na to, da zakon govori o nujnosti posega v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev. Ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni. Še več - ne zadošča niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, kajti tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep št. 2.a), sprejet na skupščini tožene stranke dne 29. 8. 2014, spremenilo tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2013 znaša 10.519.488,53 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala, kar znaša 497.022,00 EUR, nameni za izplačilo dividende delničarjem (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 2.369,20 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naložil v plačilo pravdne stroške. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jedro spora v obravnavani zadevi je vprašanje, ali je pravilna odločitev skupščine tožene stranke, da se delničarjem dobiček ne razdeli niti v višini 4 % osnovnega kapitala.

6. Iz določbe prvega odstavka 399. člena ZGD-1 izhaja, da delničarjem praviloma pripada dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. V to pravico lahko poseže skupščina le v primeru, da je to po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Treba je biti pozoren na to, da zakon govori o nujnosti posega v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev. Ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni. Še več – ne zadošča niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, kajti tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku (prim. sodbo VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011).

7. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bilo neizplačilo dividend nujno potrebno, ker je bil to pogoj bank upnic za sklenitev Okvirne pogodbe o finančnem prestrukturiranju (v nadaljevanju Okvirna pogodba), s katero so banke toženi stranki reprogramirale posojila. Poudarja, da je to zaslišan kot priča potrdil tudi takratni generalni direktor tožene stranke in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je ta dokaz napačno (oziroma ga sploh ni) ocenilo. Navedeni očitek pritožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ta dokaz ocenilo v povezavi z:

- letnim poročilom za leto 2013, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v letu 2013 ustvarila 558.687 EUR čistega dobička, 10.519.490 EUR bilančnega dobička, izvedla nujno potrebne investicije ter imela na dan 31. 12. 2013 42.989.065 EUR rezerv;

- izpovedbo M. A., ki ni potrdil zatrjevanega pogojevanja bank;

- dejstvom, da tožena stranka ni predložila Okvirne pogodbe, čeprav gre za dokaz, ki gre njej v korist in bi jo morala in mogla predložiti vsaj v obsegu, ki bi bil potreben za presojo sodišča (tj. vsaj v delu, ki bi potrjeval navedbe tožene stranke, da je bilo neizplačilo dividend pogoj bank za reprogram kreditov in da bi v primeru kršitve te zaveze prišlo do takojšnje zapadlosti posojil);

- okoliščino, da je tožena stranka v letu 2015 sama predlagala, da se za leto 2014 izplačajo dividende, v istem letu, torej v času veljavnosti Okvirne pogodbe, pa je izplačala tudi dividende za leto 2012 (na podlagi pravnomočne sodbe in s soglasjem bank upnic);

- pismom zakonitega zastopnika tožene stranke, v katerem je ta izpostavil, da so v letu 2013 uspešno poslovali in izvedli nujno potrebne investicije;

- dejstvom, da tožena stranka v spornem obdobju bilančnega dobička ni razporedila v druge rezerve.

8. Ob presoji vseh teh dejstev in dokazov skupaj (8. člen ZPP) pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da je bil poseg v pravico delničarjev do plačila dela dobička nujen. Oziroma kot je pravilno poudarilo, že sama trditvena podlaga tožene stranke nujnosti tega ukrepa ni opravičevala.

9. Tožena stranka sicer v pritožbi trdi, da je bila njena trditvena podlaga ustrezna in da to izhaja iz navedb, ki jih povzema na prvi polovici tretje strani pritožbe. Te navedbe se v bistvenem nanašajo na domneven pogoj bank upnic, da tožena stranka ne bo predlagala delitve bilančnega dobička. Sklicevanje tožene stranke na zahtevo bank upnic upravi tožene stranke, da ne sme predlagati izplačila dividend, pa samo po sebi ne more zadostiti pravnemu standardu „nujno“ in ne more predstavljati okoliščine, zaradi katerih bi sodišče lahko odreklo upravičenost delničarjem do izplačila minimalne dividende. Za kaj takega bi morala tožena stranka konkretizirano zatrjevati, da svoje obveznosti, ki jih je prevzela z Okvirno pogodbo, ne bi mogla izpolniti na noben drug način kot ravno z odrekom pravice delničarjem do zakonsko določene dividende. Trditev v tej smeri pa tožena stranka ni zmogla. Prav tako tožena stranka ni obrazloženo zatrjevala (še manj dokazala), da je prav zaradi tega, ker minimalne dividende ni razdelila med delničarje, lahko izpolnjevala svoje druge obveznosti ter ohranjala svojo plačilno sposobnost in likvidnost oziroma da teh ciljev ni mogla uresničevati na noben drug način kot ravno s posegom v pravico delničarjev do izplačila minimalne dividende. Končno gre poudariti, da je tožeča stranka v času veljavnosti Okvirne pogodbe delničarjem dvakrat izplačala dividende (v primeru izplačila dividende za poslovno leto 2014 je tožena stranka izplačilo predlagala celo sama), pa v zvezi z navedenim ni bila deležna nobenih posledic, ki bi se odražale v predčasni izpolnitvi obveznost iz Okvirne pogodbe ali kakšnih drugih posledicah. Iz tega logično sledi, da tudi izplačilo dividend za leto 2013 ne bi resno ogrozilo poslovanja tožene stranke. Nasprotne pritožbene navedbe, da je le tako, da dobička ni razdelila, lahko pravočasno izpolnjevala svoje obveznosti, ohranjala plačilno sposobnost in likvidnost, ohranjala denarni tok in družbo pri življenju, so bile pavšalne in že zato neutemeljene. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, da je te (pavšalne) navedbe potrdil takratni zakoniti zastopnik tožene stranke, saj so vsi ostali izvedeni dokazi izkazovali ravno nasprotno, torej da je tožena stranka v letu 2013 poslovala uspešno in da zadržanje celotnega bilančnega dobička ni bil nujen ukrep.

10. Skratka, tudi če bi obstajal dogovor, da je bilo neizplačilo (vsaj dela) bilančnega dobička delničarjem pogoj za dogovor z bankami upnicami za reprogram kreditov, tak dogovor (ker tožena stranka obenem ni izkazala, da kljub takšnemu izplačilu ne bi bila zmožna izpolnjevati obveznosti po Okvirni pogodbi) ne opravičuje nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalne zakonsko določene višine dividende. Posledično se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe o domnevno arbitrarnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazano, da je bila neizplačilo dobička pogoj za dogovor z bankami upnicami o reprogramu kreditov in v zvezi s tem očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožena stranka v pritožbi nadalje pojasnjuje, da v kolikor ji ne bi bilo s sodbo naloženo izplačilo dividend, banke upnice potrebnega soglasja zagotovo ne bi dale. Vendar so te navedbe hipotetične (tožena stranka niti ne trdi, da je k bankam upnicam šla po takšno soglasje), poleg tega pa tudi niso verjetne, saj je tožena stranka za leto 2014 (ko jo je še vedno zavezovala Okvirna pogodba) izplačala dividende na lasten predlog, brez da bi jo k temu zavezovala sodna odločba.

12. Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbo, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da je imela izrazito neugodno strukturo kreditov in da je bila zaradi tega primorana skleniti Okvirno pogodbo. Ta okoliščina namreč sama po sebi ne opravičuje tožene stranke, da med delničarje ne razdeli 4 % bilančnega dobička, saj je ta problem očitno lahko rešila na drug način, tj. z reprogramom posojil.

13. Tožena stranka v preostalem (drugem delu) pritožbe opisuje dogodke iz leta 2016 in 2017, ki se nanašajo na kasnejše stopnjevanje likvidnostnih težav in kasnejšo uvedbo postopka preventivnega prestrukturiranja finančnih terjatev. Ti dogodki pa za odločitev v konkretnem primeru niso relevantni; za presojo nujnosti ukrepa, da se bilančni dobiček za poslovno leto 2013 ne deli med delničarje, je relevantno le, ali so v času odločanja skupščine o uporabi bilančnega dobička obstajale okoliščine, ki so narekovale nujnost posega v delničarjevo pravico do minimalne dividende, torej le obdobje 2013, 2014. Tega pa tožena stranka ni izkazala.

14. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 399, 399/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzI4