VSL Sklep I Cp 1072/2018

Jedro

Toženci, ki so vsak do 1/3 lastniki nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe, tudi v postopku zavarovanja niso enotni sosporniki, saj skladno z materialnim pravom lahko prosto in neodvisno razpolagajo vsak s svojim solastnim deležem in ga lahko po prosti presoji obremenjujejo. Zato ni videti razlogov, da ne bi bilo dopustno prepovedati razpolaganje in obremenjevanje solastnih deležev le dvema od njiju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2705/2017-II z dne 21. 12. 2017 za drugo toženo stranko M. M. in tretjo toženo stranko N. M. vzdrži v veljavi. V preostanku, to je v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko O. M., se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Skupaj s tožbo je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, da sodišče tožencem prepove odtujiti in obremeniti njim solastnih pet nepremičnin, vsakemu do 1/3. Sodišče prve stopnje je predlogu za začasno odredbo s sklepom P 2705/2017-II z dne 21. 12. 2017 ugodilo in tožencem prepovedalo razpolaganje in odtujevanje nepremičnin. Proti sklepu o začasni odredbi je ugovor podala prva toženka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njenemu ugovoru ugodilo, sklep o zavarovanju v celoti razveljavilo, predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter odločitev o stroških v zvezi s postopkom zavarovanja pridržalo do končne odločitve v tej pravdni zadevi.

2. Proti sklepu se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da so ugovorne navedbe prve toženke glede poslovnih razmerjih med tožnico in družbo P. d. o. o. v zvezi z odobritvijo naložb tej pravni osebi ter servisiranjem kredita s strani te družbe irelevantne za razmerje med strankami tega postopka. Nenazadnje je bil kredit št. LD 1306600060 s strani te družbe poravnan in je tožnica izstavila zemljiško dovolilo za izbris zastavne pravice. Po mnenju tožnice še vedno obstajajo vsi elementi, s katerimi utemeljuje upravičenost predloga za izdajo začasne odredbe. Nedvomno je šele vpis pravnega posla v zemljiško knjigo ključni dokaz o nastanku izpodbojnega pravnega posla, zato sta bila tožba in predlog za izdajo začasne odredbe vložena pravočasno v triletnem objektivnem roku, kot ga določa zakon. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sklep naslovnega sodišča spremeni tako, da izda sklep o zavarovanju z začasno odredbo, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženci opozarjajo, da se tožnica na ugovor prve toženke ni odzvala, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo ugovorne trditve za resnične. Ni res, da poslovna razmerja med tožnico in družbo P. d. o. o. ne morejo vplivati na odločitve v tem postopku. Poleg tega je izkazano, da je bila sklenjena darilna pogodba odplačne narave. Kredit, ki ga navaja tožnica, je bil dokončno poravnan s strani prve toženke. Toženci ponavljajo, da tožnica ni utemeljila upravičenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Navedbe, da je šele vpis pravnega posla v zemljiško knjigo ključni dokaz o nastanku izpodbijanega pravnega posla, so le sprenevedanje, saj je tožnica zamudila objektivni enoletni rok za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnica izpodbija pravni posel, to je darilno pogodbo z dne 17. 11. 2014, s katero sta njena menična dolžnika D. M. in S. M. svojim trem otrokom, to je tožencem, podarila pet nepremičnin (priloga B 6). Med strankami ni sporno, da je bila darilna pogodba vknjižena v zemljiško knjigo 17. 12. 2014. Iz podatkov spisa izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje predlogu za zavarovanje terjatve tožnice ugodilo in je s sklepom z dne 21. 12. 2017 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencem prepovedalo obremeniti in odtujiti njihove do 1/3 lastne nepremičnine. Proti takšnemu sklepu je ugovor podala (le) prva toženka (list. št. 35 sodnega spisa). Sodišče prve stopnje je o ugovoru odločilo tako, da mu je ugodilo in razveljavilo začasno odredbo v celoti, z obrazložitvijo, da gre v obravnavanem primeru na strani tožencev za enotno sosporniško skupnost in je ob upoštevanju načela najkoristnejšega pravnega sredstva (196. člen ZPP) štelo, da sta ugovor vložili tudi druga in tretja toženka.¹

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena ZPP dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da gre v obravnavanem primeru na strani tožencev za enotno sosporništvo, je pravno zmotno. 196. člen ZPP določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Kot je izrekla pravna teorija, gre za enotno sosporništvo po 259. členu Obligacijskega zakonika (OZ), kadar tožnik izpodbija dolžnikova pravna dejanja tako, da tožbo naperi zoper univerzalne pravne naslednike tretjega, v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, ali jo naperi zoper tretjega in nadaljnjega pridobitelja.² To stališče je novejša sodna praksa presegla tako, da ne gre za enotne sospornike takrat, kadar je zahtevek naperjen zoper univerzalne pravne naslednike tretjega, saj je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 141/2016 z dne 12. 1. 2017 obrazložilo, da so v pravdi upnika za izpodbijanje dolžnikovih dejanj dediči navadni sosporniki in niso ne enotni ne nujni sosporniki. Torej pride enotno sosporništvo pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj v poštev le še pri zahtevku zoper tretjega in nadaljnjega pridobitelja, kateremu je tretji odsvojil premoženje. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so toženci vsak do 1/3 lastniki nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe. Tudi v postopku zavarovanja toženci niso enotni sosporniki, saj skladno z materialnim pravom³ lahko prosto in neodvisno razpolagajo vsak s svojim solastnim deležem in ga lahko po prosti presoji obremenjujejo. Zato ni videti razlogov, da ne bi bilo dopustno prepovedati razpolaganje in obremenjevanje solastnih deležev le dvema od njiju. Ob povedanem, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 196. člen ZPP, je odločitev o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi v delu, ki se nanaša na drugega in tretjega toženca, ki ugovora nista podala, nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep spremenilo tako, da je začasno odredbo vzdržalo v veljavi za drugega in tretjega toženca (tretji odstavek 365. člena ZPP). V tem delu je pritožba utemeljena, saj tožnica v pritožbi navaja, da še vedno obstojijo elementi, ki utemeljujejo upravičenost predloga za izdajo začasne odredbe. Pri tem je treba drugemu in tretjemu tožencu pojasniti, da navedbe v odgovoru na pritožbo, da vsi trije toženci vztrajajo pri ugovornih navedbah, ne more spremeniti dejstva, da ugovora nista podala.

8. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na prvo toženko. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ni prerekala dejstva, da je bila že 12. 12. 2014 ob sklenitvi Aneksa 1 k dogovoru o načinu plačila dolga z dne 2. 6. 2014 (priloga B 26) seznanjena z dejstvom sklenitve darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo prvi odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pa tudi po splošnih določilih ZPP se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. V postopku zavarovanja z začasno odredbo po dokaznem standardu verjetnosti je prva toženka za verjetno izkazala, da je bila tožba proti njej vložena prepozno. Tudi v pritožbi tožnica izrecno ne prereka, da na dan 12. 12. 2014 ni vedela za sklenitev posla, ki ga izpodbija, saj je navedla le, da je šele vpis pravnega posla v zemljiško knjigo ključni dokaz o nastanku izpodbojnega pravnega posla. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovoru prve toženke pravilno ugodilo in sklep o zavarovanju razveljavilo, je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
² Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, dr. Lojze Ude in ostali, 2. knjiga, GV Založba, 2006, komentar N. Betetto k 196. členu ZPP, str. 254.
³ 65. člen in naslednji Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1368/2010
• VSL sklep I Cpg 119/2012
• VSL sklep I Cpg 922/2012