VSL Sodba II Kp 43019/2012

Jedro

Slabo premoženjsko stanje samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. Obsojenec mora izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obsojeni A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 43019/2012 z dne 16. 11. 2015, ki je postala pravnomočna istega dne 16. 11. 2015, in ji izreklo kazen pet mesecev zapora. Odločilo je še, da je obsojenka dolžna plačati stroške vročanja vabil po pooblaščenem vročevalcu v znesku 161,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenka brez navedbe pritožbenega razloga. V pritožbi navaja, da zneska ni uspela poravnati, ker dela samo mož in gredo zato težko skozi mesec. Finančne težave so se za družino začele januarja 2016, ko se je mož poškodoval in je bil dva meseca na bolniški. Navaja, da je pred tem dogodkom en teden delala, vendar s tem denarjem ni mogla poravnati zneska, ker je morala denar porabiti za hrano. V nadaljevanju prosi, da se kazen izvrši z javnimi deli (po vsebini prosi za izvršitev kazni z delom v splošno korist) ter opozarja, da bi v primeru izvršitve kazni s prestajanjem zaporne kazni otroka ostala brez mame. Napoveduje, da bo v primeru, če sodišče njeno prošnjo zavrne, vložila odškodninsko tožbo zoper državo in gospoda B. B. (predstavnika oškodovanca), ker bi s prestajanjem zapora otroka utrpela škodo.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, nasprotovala pa je predlogu, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, saj obsojenki ne gre zaupati, da načina alternativnega prestajanja kazni ne bo zlorabila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preučitvi podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obsojenke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe in izreku kazni pravilna in zakonita. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 43019/2012 z dne 16. 11. 2015, ki je postala pravnomočna istega dne 16. 11. 2015, je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen pet mesecev zapora in posebni pogoj, da mora v roku enega leta, to je do dne 16. 11. 2016 oškodovancu, družbi C. d.o.o. iz D. povrniti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v znesku 1.545,60 EUR. S sodbo I Ks 43019/2012 z dne 23. 8. 2017 je Okrožno sodišče v Kranju obsojenki rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšalo do dne 1. 11. 2017. Obsojenka v obdobju od 16. 11 .2015 do 1. 11. 2017 ni izpolnila posebnega pogoja, niti v celoti niti delno. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na strani obsojenke niso podani upravičeni razlogi za neizpolnitev posebnega pogoja, zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki izreklo z njo določeno kazen zapora.

6. V pritožbi obsojenka izpostavlja, da dolgovanega zneska ni uspela poravnati, ker dela samo mož in gredo težko skozi mesec, tako da včasih ne ostane niti za plenice. V stisko so zapadli januarja 2016, ko se je mož poškodoval in moral za dva meseca na bolniško. Pred tem dogodkom pa je obsojenka en teden delala, vendar dohodek ni bil dovolj velik, da bi poplačala škodo, ves denar pa je porabila za hrano. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila obsojenka povsem pasivna v obeh postopkih preklica pogojne obsodbe, tako v predhodnem leta 2017 in v predmetnem postopku v letu 2018. Navkljub pravilnemu vabljenju na narok in na sejo pred odločitvijo o preklicu pogojne obsodbe se obsojenka ni nikoli odzvala, da bi navedla razloge, zakaj ni povrnila povzročene škode. Sodišče je na prošnjo obsojenke tudi preložilo javno sejo, ker se je obsojenka opravičila, da mora otroka peljati na pregled. Vendar na preloženo javno sejo, kljub izkazanemu vabilu ni prišla, da bi pojasnila okoliščine neizpolnitve posebnega pogoja. Šele s pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe se obsojenka okrnjeno sklicuje na slabo premoženjsko stanje. Slabo premoženjsko stanje samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev pogoja iz obsodbe. Potrebno je izkazati, da obsojenka zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, ne more izpolniti obveznosti. Obsojenka v tej smeri ne poda nobenih navedb, le pavšalno navaja, da gre z družino težko skozi mesec. Ne navede, koliko znašajo dohodki moža niti kateri in kolikšni so dohodki družine (ali živijo v najetem stanovanju, lastnem, pri starših, kolikšni so mesečni življenjski stroški ...). Iz navedb niti ni razvidno, da bi se obsojenka sploh trudila poplačati povzročeno škodo, s tem da bi npr. iskala sezonsko delo in s tem vsaj delno poplačala škodo. Glede na to, da je v začetku leta 2016 dobila nekakšno začasno, enotedensko delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da za obsojenko ni bilo nemogoče najti si delo. Tudi sama obsojenka je na naroku za izrek kazenske sankcije izjavila, da bo v roku, ki ga bo postavilo sodišče oškodovancu plačala škodo, ob tem, da premoženjsko stanje obsojenke takrat glede na podatke spisa ni bilo ugodno (brez zaposlitve, mati enega otroka in s socialno podporo v višini 122,00 EUR). Obsojenka svoje obveznosti kljub izrecni obljubi ni izpolnila, ob tem pa ni navedla in tudi ni izkazala tehtnih okoliščin, zaradi katerih objektivno ne bi mogla poravnati svoje obveznosti.

7. Obsojenkin brezbrižen in neodgovoren odnos do oškodovanca se kaže v tem, da v vsem obdobju od izreka pogojne obsodbe ni stopila v stik z oškodovancem, da bi se z njim dogovorila o morebitnem obročnem poplačilu škode oziroma mu pojasnila svojo situacijo. Nasprotno, temu se je izogibala. V pritožbi pa obsojenka predstavniku oškodovancu B. B. grozi z odškodninsko tožbo, če bo izvršena kazen zapora, ker je po njenem mnenju B. B. za plačilo 1.545,60 EUR pripravljen uničiti njeno družino. Iz navedenega izhaja, da se obsojenka ne zaveda pomena izrečene ji pogojne obsodbe in določitve posebnega pogoja v obliki denarne obveznosti. Gre za škodo, ki jo je obsojenka povzročila s kaznivim dejanjem, kar pomeni, da je s svojim ravnanjem tako intenzivno posegla v družbene norme, da je bil potreben ukrep kazenskopravnega varstva. Navedeni znesek je bila dolžna povrniti zato, da se odpravi posledice storjenega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da se obsojenka ne zaveda pomena svojega dejanja in se poskuša prikazati kot žrtev kazenskega pregona in pohlepa oškodovanca in ni pripravljena sprejeti odgovornosti za svoje dejanje, ki ga pripisuje svoji takratni mladosti. Sodišče se tudi iz tega razloga pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je edino primeren ukrep, da se obsojenki pogojna obsodba prekliče in izreče kazen zapora zaradi neizpolnitve posebnega pogoja brez upravičenega razloga.

8. V zvezi s prošnjo obsojenke za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za odločitev o obsojenkini prošnji sodišče nima na voljo dovolj podatkov. Obsojenka navaja le, da gre z družino težko skozi mesec in da naj zavoljo koristi njenih otrok, ki bi sicer ostala brez mame in oče za njiju ne bi mogel skrbeti, obsojenki določi izvršitev kazni z delom v splošno korist. Pripominja še, da obsojenka lahko na podlagi drugega odstavka 129.a člena ZKP poda predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist v roku 15 dni po vročitvi te odločbe pri sodišču, ki je izdalo prvostopenjsko odločbo, to je pri Okrožnem sodišču v Kranju, ki bo o njenem predlogu tudi najprej odločilo.

9. Ker je obsojenka brez redne zaposlitve in premoženja, dolžna pa je preživljati dva mladoletna otroka, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 1696/2014
• VSL Sklep I Kp 15102/2016
• VSL Sodba VII Kp 14167/2012