VSL Sklep I Cp 1115/2018

Jedro

Utemeljen je bil sprejem na zdravljenje brez privolitve bolnika. Zaradi bolnikove nenaklonjenosti zdravljenju, zanikanju znakov panaroidne shizofrenije, katero je ugotovil tudi izvedenec, ni mogoče nadomestiti zdravljenja z drugo obliko pomoči.

Za pogoje iz 39. člena ZDZdr ni potrebno, da so podani kumulativno. Zadostuje že en pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena in to vsekakor je, da udeleženec ogroža življenje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka sklepa sklenilo, da je bil utemeljen sprejem na zdravljenje nasprotnega udeleženca v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica X. V točki II je sklenilo, da se zadrži na zdravljenju do 10. 6. 2018. V zadnji točki izreka pa je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po odvetniku. Uveljavlja kršitev vseh pritožbenih razlogov. Niso podani pogoji po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr, Ur. l. RS, št. 77/08, 46/015 in naslednji). Ni podan pogoj iz 39. člena, saj pridržanec ni huje ogrožal zdravja oziroma življenja drugih, konkretno mame in ni ogrožal lastnega zdravja ter povzročal hude premoženjske škode, kot izhaja iz sklepa sodišča. Tako je sklep nezadostno obrazložen in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gre za ukrep le v izjemnih primerih, ko je zakonsko utemeljen. Pravica do osebne svobode je ena temeljnih človekovih pravic. Sodišče ugotavlja, da naj bi ogrožal zdravje oziroma življenje mame, s katero živi v isti hiši, pri čemer se to izkazuje tako, da je trgal oblačila, da ima mamo v blodnjavem sistemu, da jo neutemeljeno obtožuje, da ji hodi v stanovanje in jemlje stvari ter ga dela živčnega. Sodišče svoje utemeljitve obrazloži na hipotetičnih domnevnih ugotovitvah. Iz sklepa izhaja, da pritožnik ni agresiven do mame in nikoli ni bil agresiven do mame ali do tretje osebe. Občasno trganje stvari pa še ne zadošča za znak hude nevarnosti za zdravje in življenje mame. Gre za ukrep, ki je bistveno hujši kot pripor. Zato mora biti izkazan. Mati je izpovedala, da do nje v zadnjem času ni bil nasilen, da vanjo ni ničesar vrgel, da ne prihaja v njeno stanovanje in ona ne hodi v njegovo. Sam pa je izpovedal, da se z mamo ne razumeta in se izogibata drug drugemu. Pritožnik samo želi, da se od mame distancira, da se pustita pri miru in živita svoje življenje. Na podlagi zaslišanja mame izhaja, da nikoli ni bil ogrožujoč do nje. Verbalno je bil le agresiven do namišljene osebe. To je tudi mati potrdila. Besede "daj mir, marš, beži stran", še ne pomenijo agresivnost do mame. Mama ni poklicala reševalcev in pomoči in se ni počutila ogrožene. Le na vrtu je vpil na namišljeno osebo, bil nemiren, brcnil v kanglo in ni povzročal škode. Nato je šel v svoje stanovanje in se umiril in 112 je poklical nekdo tretji. Ob prihodu intervencije je bil miren. Trganje tekstila je bilo od februarja dalje in ne gre za dogodek pred samo hospitalizacijo in ni v povezavi s tem. Sodišče bi moralo ugotoviti konkretna pretekla dejanja pritožnika, ki izpolnjujejo znake abstraktnega zakonskega stanu. Ker pa tega ni storilo, gre za bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP - primerjaj sklep I Cp 2149/2009). Ni podan pogoj hude premoženjske škode. Nezadostno je obrazložen sklep za zaključek, da je potrebno prisilno pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom. Ni izkazano, da je neustrezno hranjen oziroma, da vztrajno hujša. Tega ni v zdravniški dokumentaciji in v izvedeniškem mnenju. Mama je to povedala, vendar to ni strokovno mnenje. Zato sodišče ne more sklepati, da ogroža svoje zdravje. Gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe ZDZdr. Za pritožnika je predvsem sporno, ali so bili podani pogoji za sprejem na prisilno zdravljenje iz določbe 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani pogoji iz 39. člena na podlagi ugotovitev:

- pritožnik ima paranoidno shizofrenijo, zardi katere je občasno moten njegov stik z realnostjo, prav tako tudi njegova sposobnost, da obvladuje lastno ravnanje, kar se kaže, da je od februarja letos pričel trgati oblačila, perilo, brisače, nato je tudi nekaj zmetal v kanto za smeti;

- občasno grozno vpije, meče stvari, tolče in meče krožnike, da se razbijejo; vpije na namišljeno osebo, jo odganja z grdimi besedam in kletvicami;

- nanašalen je do matere, s katero živi v isti hiši, jo obtožuje, da mu hodi v stanovanje in jemlje stvari, čeprav to ni res;

- po ugotovitvah izvedenca obstaja huda nevarnost, da agresijo, ki jo je doslej usmerjal proti predmetom, vsak čas usmeri na svojo mater, še posebej, ker jo ima v svojem sistemu (mati se ga boji in se počuti ogroženo);

- vse to je posledica duševne motnje, pritožnik pa nima uvida v svoje stanje in odklanja zdravljenje;

- zaradi neuvida in odklanjanja zdravljenja, druga lažja oblika zdravljenja ni možna in bi se brez ustreznega zdravljenja bolezenska simptomatika le še stopnjevala in poglabljala;

- mati je izpovedala, da je v zadnjem letu shujšal in se ne hrani primerno.

5. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da so podani pogoji iz 39. člena ZDZdr, saj pritožnik ogroža življenje drugih, svoje življenje zaradi neadekvatnega prehranjevanja in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi. Vse to pa je podano zaradi motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja. Ti razlogi so obrazloženi in jih je mogoče preizkusiti.

6. Pritožnik trdi, da občasno uničevanje predmetov (trganje ali metanje v kanto) ne pomeni povzročanja hude premoženjske škode. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da uničevanje predmetov (ne le obleke, ampak tudi razbijanje krožnikov in podobno) za tožnika, ki ni v službi in je invalidsko upokojen, pomeni hujšo premoženjsko ogroženost. Res določbe 39. člena ZDZdr pomenijo pravni standard. Vendar ga je treba napolniti s konkretizacijo iz sodne prakse. Sodna praksa ni na stališču, da bi bila to bagatelna škoda. Nadalje je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz izvedeniškega mnenja, iz zaslišanja matere in nenazadnje samega pritožnika izhaja, da bi brez zdravljenja pritožnik iz agresivnosti, ki jo je sedaj usmerjal na trganje oblačil, uničevanje predmetov in grdo govorjenje, usmerjeno na namišljeno osebo, lahko usmeril tudi na mater. To je izvedenec pojasnil tako, da mu je mati najbližja in da je do nje nanašalen. Pravni standard "huje ogroža svoje življenje ali zdravje drugih" ne pomeni, da mora priti že do hude telesne poškodbe. Dovolj je konkretizacija nekega ravnanja, ki lahko pripelje iz agresivnosti, ki je usmerjena na predmete in namišljeno osebo, na osebo, ki je v njegovi neposredni bližini in ji očita stvari, katerih mati po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni "zagrešila". Sodišče prve stopnje je tudi naredilo analizo primerov hospitalizacije, ki so priloženi spisu (Pr 16/2017 in Pr 216/2017) in ugotovilo, da se stanje slabša, saj pritožnik ni kritičen do svoje bolezni in zdravljenje odklanja. Do tega sklepa je prišlo tudi sodišče z neposrednim zaslišanjem pritožnika. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje brez dokazov in neobrazloženo odločilo, da so podani pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sklep ima razloge, razlogi so konsistentno zapisani, pravni standard iz 39. člena pa je pravilno konkretiziran in skladen z obstoječo sodno prakso.¹

7. Pritožba meni, da je sodišče brez ustreznega dokaznega postopka ugotovilo, da je ogroženo pritožnikovo zdravje, ker je v zadnjem letu izgubil na teži in se ne prehranjuje adekvatno. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev povzelo po opravljenem zaslišanju pritožnikove matere. Sklep sodišča torej ima podlago v izvedenem dokazu. Res pa je, da sodišče prve stopnje v zvezi s to ogroženostjo pritožnika ni izvedlo posebnih dokazov in sicer zaslišanje izvedenca in drugih oseb. Vendar je treba ugotoviti, da sta pri zaslišanju pritožnikove matere bila prisotna tudi pravna zastopnika in izvedenec pa po materini izpovedbi drugega dokaza odvetnica ni predlagala. Za pogoje iz 39. člena ni potrebno, da so podani kumulativno. Zadostuje že en pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena in to vsekakor je, da ogroža življenje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi. Že eden izmed teh pogojev zadošča za potrditev sklepa.

8. Pritožba še meni, da je sodišče odločilo brez opravljenega dokaznega postopka in pri tem citira odločbo VSL I Cp 2149/2009. Sodišče je odločilo na podlagi izvedenih dokazov, zato smiselno zatrjevana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Odločba I Cp 2149/2009 pa je izdana v popolnoma drugačnem primeru.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep VS RS II Ips 156/2015 in sklep VS RS II Ips 164/2017.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cp 410/2018
• VSL sklep II Cp 477/2016
• VSM Sklep I Cp 892/2018