VSL Sodba I Cp 2045/2017

Jedro

Lastnik nepremičnin uživa varstvo zaradi čezmernih vplivov, ki na njegovo nepremičnino učinkujejo s tujih nepremičnin. Varstvo mu nudijo stvarnopravni predpisi in ne pravila upravnega prava. Zato z zatrjevanjem, da toženec za posege v svoje nepremičnine ni imel ustreznih upravnih dovoljenj, v tej pravdi ne more uspeti. Dokazati bi moral, da so imisije, ki izvirajo iz nepremičnine toženca, prekomerne in da je zaradi njih tožniku nastala škoda.

Tožnik ni uspel dokazati, da bi toženčevo ravnanje povzročalo hrup, smrad ali skažen izgled okolice preko krajevno običajnih meja. Kmetijska dejavnost v vaškem oziroma podeželskem okolju je krajevno običajna, kar pomeni, da je imisije v takem okolju treba trpeti, četudi so morda lahko moteče. Ker prekomernost zatrjevanih imisij v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena, sta pravilno zavrnjena tako zahtevek za negatorno kot za odškodninsko varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na parcelah 9/1 in 6/1 k. o. X, ki mejijo s tožnikovo parcelo 9/5 v isti k. o. (z odstranitvijo objektov, nasutja in nanesenih predmetov ter vzpostavitvijo travnate površine z v izreku točno preciziranimi posameznimi ravnanji), za opustitev vsakega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na parcelni številki 9/5 k. o. X, zlasti za izvajanje motilnih dejanj na parcelah 9/1 in 6/1, ki bi pomenila poseganje v lastninsko pravico tožnika, ter za plačilo odškodnine v višini 138.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 4.236,18 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev skromna, pavšalna in ne ustreza standardom obrazložene sodbe. Sodišče se ni opredelilo do izvedenih dokazov in jih ni ocenilo. Odločitev je popolnoma podredilo izvedenskemu mnenju, čeprav tega ni obrazložilo. Na pripombe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2016 izvedenec v zaslišanju ni podal konkretnih odgovorov. Zato bi moralo sodišče slediti dokaznemu predlogu po novem izvedencu. Manjkajo jasni razlogi, zakaj je ta dokaz zavrnjen. Predloženi listinski dokazi in izjave sosedov dokazujejo, da je vsem sosedom bivanje zaradi toženčevih imisij nevzdržno. Izjave sosedov niso ocenjene. Sodba je pomanjkljiva. Dokazni postopek je nepopolno izveden, ker sodišče ni izvedlo ogleda. Zmoten je materialnopravni zaključek, da ravnanje toženca ne pomeni povzročanja prekomernih imisij. Ravnal je v nasprotju z veljavnim prostorskim planom. Vse parcele so v zelem pasu, ki so v območju varovanja in omejitve kulturne dediščine. Parcele je zasul z raznim gradbenim materialom. Območje, kjer je nekoč tekel potoček, je na debelo nasul, zgradil betonski silos in ima deponijo bal. Gre za uzurpacijo javnega dobra. Njegovo ravnanje obremenjuje tožnikovo gradbeno parcelo do te mere, da nima nobenega smisla graditi stanovanjske hiše na njej. Živinorejska dejavnost se dogaja tik pred njegovim predvidenim dvoriščem. Vsak dan je tu veliko hrupa, iznakažen je izgled, ki ne sodi v bližino stanovanjske hiše. Gradbena parcela je popolnoma razvrednotena. Dodaja podatke o količinah hlevskega gnoja, ki nastaja pri krmljenju toženčevega staleža živine.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva varstvo pred vznemirjanjem njegovih nepremičnin po 99. členu SPZ² zaradi zatrjevanih prepovednih imisij po 75. členu SPZ (hrup, smrad, iznakažen pogled s tožnikove parcele na okolico) in plačilo odškodnine zaradi zatrjevanih toženčevih posegov v njegovo lastninsko pravico oziroma nedopustnih ravnanj (samovoljnega spreminjanja travnikov iz kmetijskih zemljišč v nasute in zazidane parcele, izvajanje kmetijske dejavnosti na način, da sosednje parcele obremenjuje s celodnevnim hrupom, smradom in onesnaževanjem), kar tožniku povzroča premoženjsko škodo (uničenje tožnikove parcele oziroma izničenje njene uporabnosti, ker na njej ni mogoče graditi, živeti niti je prodati). Toženec se je branil, da se preživlja s kmetijsko dejavnostjo, ki jo izvaja na svojih nepremičninah na danes običajen način. Priznaval je, da je v obdobju po tožnikovem nakupu sosednje nepremičnine kmetijo moderniziral. Branil se je, da pri opravljanju kmetijske dejavnosti prihaja do običajnih imisij glede na območje, kjer se opravlja kmetijska dejavnost.

6. Z negotorno tožbo lahko lastnik zahteva prepoved nadaljnjega vznemirjanja, tudi če ga kdo tretji vznemirja s prepovedanimi imisijami. Te so urejene v 75. členu SPZ, ki določa, da mora lastnik pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otožujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Bistveni kriterij za presojo, ali gre za prepovedano imisijo v smislu navedenega pravnega pravila, so krajevne razmere ali škoda, ki je nastala na prizadeti nepremičnini. Odločilna je krajevno običajna mera, za katero je treba posamezne vplive presojati glede na vsakokratne konkretne krajevne okoliščine, oziroma znatnejša škoda. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Če je slednji utemeljen, je prizadeti lastnik upravičen tudi do odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih, pri čemer je merilo protipravnega ravnanja določba prvega odstavka 75. člena SPZ. Imisije, ki pa so glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajne in ne dosegajo pravnega standarda prepovedane imisije, je treba trpeti, čeprav so morda lahko moteče. V takem primeru tudi ni pogojev za plačilo odškodnine.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Ugotovilo je, da toženec v podeželskem okolju na svojih parcelah opravlja kmetijsko dejavnost, ki je v skladu s potrebami kmetijske proizvodnje. Sklicevanje tožnika na opredeljenost kmetijskih zemljišč v veljavnih občinskih prostorskih planih in na toženčevo neutemeljeno spreminjanje zemljišč iz travnikov v prostor za dva silosa ter zatrjevana gradnja brez upravnih dovoljenj za ta postopek pravno ni relevantno. Lastnik nepremičnin uživa varstvo zaradi čezmernih vplivov, ki na njegovo nepremičnino učinkujejo s tujih nepremičnin. Varstvo mu nudijo stvarnopravni predpisi in ne pravila upravnega prava. Zato z zatrjevanjem, da toženec za posege v svoje nepremičnine ni imel ustreznih upravnih dovoljenj, v tej pravdi ne more uspeti. Dokazati bi moral, da so imisije, ki izvirajo iz nepremičnine toženca, prekomerne in da je zaradi njih tožniku nastala škoda.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so ugotovljeni vplivi s toženčeve kmetije na tožnikovo nepremičnino za podeželsko okolje običajni in ne dosegajo standarda prepovedanih imisij. O tem se je zanesljivo prepričalo z izvedencem kmetijske stroke. Po opravljenem ogledu je podal mnenje, da toženec s kmetijskimi opravili ne povzroča čezmernih imisij (izcejanje nevarnih snovi v studenčnico, premočnega hrupa in smradu), ki bi imele za posledico nevzdržne bivalne pogoje oziroma bi vplivale na manjvrednost sosednjih stavb, niti ne povzroča čezmernih imisij, ki presegajo običajno mero v obravnavanih krajevnih razmerah.

9. Kar zadeva izgled nepremičnin, je ogled opravil izvedenec. Stanje je fotografiral. Fotografije toženčevih (spremenjenih) nepremičnin so tudi v spisu. Predlagani ogled je bil obrazloženo in pravilno zavrnjen (razlogi v tč. 7). Dejansko stanje o izgledu okolja pa pravilno in zadostno ugotovljeno.

10. Tudi glede ostalih zatrjevanih prepovedanih imisij (smrad, odplake, hrup) je sodišče sledilo izvedenčevemu mnenju. Ocenilo ga je skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka. Dokazni predlog za novega izvedenca je pravilno in obrazloženo zavrnjen v tč. 13. Pravilna je ugotovitev, da je izvedenec podal strokovno argumentirane odgovore na vse tožnikove pripombe ob ustnem zaslišanju (primerjaj zapisnik na l. št. 74 spisa), ki jih tudi pritožba z ničemer ne omaje. Nestrinjanje z njegovim mnenjem pa ni dovolj za postavitev drugega izvedenca. Kot strokovnjak je opravil ogled na kraju samem. Na njem organoleptično prepovedanih imisij ni ugotovil (primerjaj pisno mnenje na list. št. 105 spisa). Opisal je toženčevo kmetijo, kmetijsko dejavnost, ki jo opravlja, in imisije, ki jih slednja upoštevaje kmetijsko stroko lahko povzroča. Hkrati je pojasnil, da bi eksaktne podatke o stopnji onesnaženja okolja, jakosti hrupa in neprijetnih vonjavah lahko podale le meritve, pridobljene oziroma izvedene preko usposobljenih institucij. Tega pa tožnik ni predlagal. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da ni uspel dokazati, da bi toženčevo ravnanje povzročalo hrup, smrad ali skažen izgled okolice preko krajevno običajnih meja. Pri tem so pravilno ocenjene tudi pisne izjave tožnikovih sosedov, s katerimi pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje, strokovnih ugotovitev izvedenca ni mogoče omajati. Kmetijska dejavnost v vaškem oziroma podeželskem okolju je krajevno običajna, kar pomeni, da je imisije v takem okolju treba trpeti, četudi so morda lahko moteče. Ker prekomernost zatrjevanih imisij v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena, sta pravilno zavrnjena tako zahtevek za negatorno kot za odškodninsko varstvo.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravno pravilno odločitev. Pojasnjena je s popolnimi, jasnimi in zadostnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, da jo je mogoče preizkusiti. Sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izvedeni dokazi so ocenjeni skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, neizvedeni pa obrazloženo in utemeljeno zavrnjeni. Pritožbeni očitki o pomanjkljivih razlogih za sprejeto odločitev in za zavrnitev neizvedenih dokazov so neutemeljeni. Pritožbo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

23.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2057/2011
• VSL sklep I Cp 898/2010
• VSL sodba II Cp 611/2017