VSL Sodba I Cp 2413/2017

Jedro

Tožena stranka se na pozive tožeče, naj napake odpravi, ni odzivala. Njene pasivnosti ni mogoče opredeliti kot zavajanja. Od trenutka, ko je tožeča stranka toženo obvestila o napakah, teče rok za vložitev tožbe. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe, četudi bi šteli, da je rok pričel teči šele od roka, ki ga je kot skrajnega za odpravo napak, določila tožeča stranka sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15 dni povrniti 608 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene terjala 8.120,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 dalje, ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožeča stranka v obširni pritožbi kot bistveno navaja, da je zmotno stališče, da neaktivnosti tožene stranke ni mogoče razumeti kot zavajanja. Tožena stranka je zavlačevala postopek uveljavljanja napake, poleg tega njenega molka ni mogoče šteti kot zavrnitve, saj sta bili več let v poslovnem stiku. Ne strinja se, da je tožba nepravočasna, saj sploh ni jasno, kdaj je tožena stranka prejela dopis s 30. 1. 2013. Sodišče o tem ni izvajalo dokazov in je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in storilo relativno bistveno kršitev postopka. Napačno je ugotovilo, da toženi stranki napaka ni bila znana oziroma ji ni mogla ostati neznana, saj je strokovnjak s področja gradbeništva in je neposredno sodelovala pri gradnji stanovanj. V zvezi s tem je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko pojasnil, ali bi toženi stranki takšne napake lahko ostale neznane. Napačno je razumelo okoliščine, da bi morala biti toženi stranki napaka znana, saj je do podobnih zamakanj prišlo tudi v drugih stanovanjih v soseski. Tudi napak, ugotovljenih ob prevzemu s prevzemnim zapisnikom, ni obravnavalo v okviru navedb. Sodišče bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da dopolni pomanjkljive navedbe. Mimo trditvene podlage je zaslišalo priče o vzrokih zamakanja, ki nikoli niso bili sporni. Navaja še, da ji je zaradi slabe gradnje stanovanja X. nastala škoda na drugih njenih stvareh. Ne drži, da se jamčevalni zahtevek in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve izključujeta v smislu vezanosti na prekluzivni rok enega leta od grajanja napak. Sodišče je spregledalo, da je svoj zahtevek utemeljevala tudi na podlagi splošne civilne odgovornosti. Sodba o tem nima nobenih razlogov. Odškodninska odgovornost obstoji poleg in ločeno od jamčevalnih zahtevkov kupca in izvajalec odgovarja za nastalo škodo mimo jamčevalnih rokov. Potrditev, da gre za napako iz naslova solidnosti gradnje, je dobila šele z izvedeniškim mnenjem s 16. 4. 2013. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, ne da bi pri tem zagrešilo kakšno bistveno kršitev postopka, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ki je izčrpna, logična in prepričljiva. Na dejanske zaključke se sklicuje in jih ne bo ponavljalo po nepotrebnem, temveč bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in to za pritožnico ni sporno), da je tožeča stranka zaradi napak iz naslova solidnosti gradnje toženo stranko pozvala k odpravi napak z dopisom z 21. 12. 2012 in nato še z dopisom s 30. 1. 2013 ter ji v slednjem določila, da do vključno 6. 2. 2013 sporoči termin, rok in način izvajanja odprave napake.¹ Očitala ji je, da zaradi prenizke višine vgrajene hidroizolacije na obodu, slabo spojenih stikov med posameznimi pasovi ali na spoju s stavbnim pohištvom prihaja do zamakanja v konstrukcijo terase stanovanja X. in posledično v spodnje stanovanje Y. Tožena stranka se na pozive ni odzvala, zato je tožeča stranka napake sama odpravila. V tožbi (vloženi 31. 3. 2014) od tožene stranke zahteva regresno povračilo na podlagi pravil o jamčevanju, podredno pa uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve in civilne deliktne odgovornosti.

7. O napakah izvajalca in projektanta, ki izvirajo iz naslova solidnosti gradnje, je naročnik ali drug pridobitelj dolžan slednja obvestiti v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico, da se nanjo sklicuje. Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca. Na navedeni določbi se izvajalec oziroma projektant ne more sklicevati, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavljal (663. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in tudi to za pritožnico ni sporno), da je lastnik stanovanja X., v katerem je zamakalo, 17. 12. 2012 pozval tožečo stranko k odpravi zgoraj opisanih napak (priloga A 29). Ker je tožeča stranka toženo že 21. 12. 2012 (priloga A 2) pozvala k odpravi teh napak, je očitno, da je bil rok šestih mesecev, ki je potreben za obvestitev o napaki, spoštovan. Enoletni rok, v katerem bi morala tožeča stranka vložiti tožbo, teče od dne, ko je bil izvajalec oziroma projektant, obveščen o napaki. Četudi bi sodišče štelo, da je rok pričel teči od drugega obvestila (31. 1. 2013 – priloga A 5) ali celo od izteka roka, ki ga je kot skrajnega za pričetek odprave napak določila tožeča stranka sama (6. 2. 2013), je tožba, vložena 31. 3. 2014, izven zakonsko določenega enoletnega roka, in torej, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, prepozna. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se s toženo dogovorili kako drugače in bi bila tožba vložena pravočasno zaradi drugačnega dogovora med njima.²

9. Pritožnica pravilno opozarja, da je enoletni rok ne veže, če dokaže, da se napaka nanaša na dejstva, ki so bila toženi stranki znana oziroma ji niso mogla ostati neznana, pa jih ta tožeči stranki ni sporočila, ali če dokaže, da jo je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla, da tožeča stranka pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena OZ). Vendar ob tem neutemeljeno navaja, da jo je tožena stranka zavajala s svojo pasivnostjo. Popolna neaktivnost oziroma neodzivnost že pojmovno ne more pomeniti zavajanja. Po ustaljeni sodni praksi je zavajanje ravnanje (torej je potrebna neka aktivnost s strani pozvanega), ko izvajalec obljubi, da bo odpravil napake ali celo pristopi k njihovi odpravi, kasneje pa svoje obljube ne izpolni oziroma napak ne odpravi.³ Pritožnica ob tem navaja, da je enoletni rok ne veže, ker pravdni stranki že več let poslovno sodelujeta, zato molka tožene stranke ni mogoče razumeti kot zavrnitve. Sicer gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče brez ustrezne utemeljitve pritožnika ne more in ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZZP), vendarle ni odveč dodati, da je pritožbeno izvajanje povsem zgrešeno. Molk naslovnika - partnerja iz poslovne zveze ima pravne posledice zgolj v fazi sprejemanja ponudbe (30. člen OZ), torej sklepanja pogodbe, ni pa mogoče teh učinkov molka z analogijo prenesti na področje jamčevanja za solidnost zgradbe.

10. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da sama ni bila neposredni izvajalec del (list. št. 21).⁴ To pomeni, povedano drugače, da tožena stranka „fizično“ ni bila prisotna na gradbišču in ni bila ona tista, ki je dela izvajala in bi torej že ob izvajanju dela lahko vedela, da ne dela tako kot mora ter bi ji bila dejstva, na katera se napaka nanaša, lahko poznana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bila toženi stranki dejstva v zvezi napako znana oziroma bi ji morala biti znana. Glede trditev o istovrstnih napakah na drugih stanovanjih v istem naselju je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so premalo konkretizirane in nedokazane ter jih tožeča stranka sploh ni natančno specificirala. Tožeča stranka bi morala natančno opisati napako oziroma povedati, kakšen je bil dogovor in kako dejansko stanje od tega dogovora odstopa. Tega ni storila. V pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ugotavljalo, ali je tožena stranka vedela za napake, in da bi to moral ugotoviti izvedenec gradbene stroke, katerega sodišče ni postavilo. Ker tožena stranka ni bila dejanska izvajalka del, ni mogoče zaključiti, da je za dejstva, ki se nanašajo napako, vedela oziroma bi zanje morala vedeti. Ker tožeča stranka napake tudi ni opisala, pa sploh ni mogoče sklepati o tem, katera so tista dejstva, za katera bi tožena stranka kljub svoji neprisotnosti na gradbišču lahko vedela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog s pritegnitvijo izvedenca, saj z izvedbo dokazov manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti. Pritrditi gre tudi dodatnemu argumentu, da je stanje v naravi na sporni terasi že povsem spremenjeno, ker je tožeča stranka sama odpravila napake.

11. Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, s katero se varuje interes naročnika za pravilno izpolnitev in se uveljavlja le z jamčevalnimi zahtevki, uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti pa je izključena.⁵ Odškodninski zahtevek za povrnitev škode se lahko postavi poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, če napaka opravljenega posla poleg neposredne škode povzroči tudi nadaljnje negativne posledice, tj. druge oblike škode (t. i. refleksna škoda).⁶ Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o refleksni škodi, ker ne gre za škodo na drugih dobrinah, temveč na stanovanju, na katerem se je napaka pojavila. To lahko tožeča stranka uveljavlja le v okviru jamčevalnih zahtevkov, ne pa samostojno. Tudi pritožbena navedba, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ne drži. V čem je obogatitev tožene stranke, ki ni bila dejanska izvajalka gradbenih del, pritožnica sploh ne pojasni. Tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da ni mogoča uporaba pravil o neupravičeni obogatitvi mimo pravil o jamčevanju, ker tožeča stranka ni postavila zahtevka v prekluzivnem roku enega leta od grajanja napak, je pravilno.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti, je skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške. Toženi stranki so z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali stroški v višini 608 EUR (nagrada po tar. št. 3210, 22 % DDV, pavšalna zneska po tar. št. 6007 in 6002), ki ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.

-------------------------------
¹ Tožena stranka niti ni prerekala, da dopisov s pozivom k odpravi napak ne bi dobila.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 29/2006 z 13. 4. 2006.
³ Med ravnanja zavajanja sodijo vsa ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava podjemnik prostovoljno odpraviti napako. Pri tem ni nujno, da ravna z namenom zavesti naročnika, da zahtevka ne uveljavi pravočasno. Podjemnik namreč lahko začne opravljati sanacijo napake s poštenim namenom napako odpraviti, pa se kasneje izkaže, da sanacija ni bila uspešna - da napaka ni (v celoti) odpravljena Tako VSL v sklepu I Cpg 422/2016 s 25. 9. 2017.
⁴ To sicer izhaja tudi iz prodajne pogodbe med tožečo kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem (priloga A 21). Tožena stranka ni bila gradbena izvajalka del na objektu, temveč je bila to družba G., d. o. o.
⁵ Tako VSL v sodbah II Cp 1644/2017 z 22. 11. 2017, II Cp 1729/2010 s 27. 7. 2010 in v I Cp 3214/2010 z 6. 1. 2011.
⁶ VSL sodba I Cp 436/2013 s 6. 11. 2013.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1149/2011
• VSL Sodba II Cp 1644/2017
• VSK Sklep Cpg 122/2021