VSL Sodba I Cp 767/2018

Jedro

Sodna praksa je že presegla ozko razlago pravice do popravka, po kateri bi imel prizadeti zgolj pravico do zanikanja posameznih informacij. Ker bi tak popravek predstavljal le formalno uresničevanje pravice do popravka, mora zahtevani popravek praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženka objaviti popravek tožnika z dne 15. 12. 2017 na objavo prispevka z naslovom: ..., ki je bil 6. 12. 2017 objavljen na spletni strani www...., z vsebino, ki je razvidna iz 1. točke prvega odstavka izreka sodbe. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 560,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnik. Uvodoma trdi, da je sodišče sicer pravilno ocenilo, da sporni prispevek poda negativno vrednostno sodbo o ravnanju tožnika glede sklepanja naročniških razmerij po telefonu, vendar napačno zaključi, da je zahtevek neutemeljen, ker da tožnik (med drugim) po nepotrebnem pojasnjuje svojo poslovno prakso in ocenjuje ravnanje avtorja prispevka in vsebino sporne objave. Ob sklicevanju na sodno prakso sodišču očita, da je neprimerno in ozko seciralo posamezne povedi v popravku in jih primerjalo z besedilom. Takšno razumevanje druge alineje prvega odstavka 31. člena ter četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) je napačno. Z opisom siceršnje dobre in uspešne prakse tožnik ni prekorači zakonskih okvirov oziroma namena pravice do popravka, ampak je s temi navedbami le vsebinsko zapolnil vsebinsko vrzel glede poslovne prakse, katere vprašljivost z vidika dobrih poslovnih običajev in predpisov s področja varstva potrošnikov je v spornem prispevku izpostavil avtor. Tudi prvostopno sodišče je kot bistveno sporočilnost spornega prispevka prepoznalo grajo poslovne prakse tožnice pri sklepanju naročniških razmerjih na daljavo (preko telefona), zato je bil tožnik glede svoje poslovne prakse z namenom zanikanja navedb spornega prispevka primoran podati tudi pojasnila, ki takšno sklepanje razmerij pojasnjuje kot dobro poslovno prakso. V smislu logičnega diskurza tožnik lahko navedbe smiselno zanika in vsebinsko vrzel iz spornega prispevka bistveno dopolni le s trditvami, ki utemeljujejo njegovo pošteno poslovno prakso. Povedano drugače, če je želen učinek spornega prispevka poslovno prakso tožnika predstaviti kot slabo, se lahko tožnik zoper takšne trditve učinkovito zoperstavi le z navedbami, da je njegova poslovna praksa dobra. Takšna trditev ni nepotrebna in ne opisuje zgolj siceršnje prakse tožnika, temveč utemeljuje obstoj dobrih poslovnih običajev tožeče stranke pri sklepanju naročniških razmerij s potrošniki na daljavo. Dejstvo, da je tožnik na tovrsten način sklenil več kot 100.000 naročniških razmerij, je ključnega pomena za celovito in objektivno informiranost bralca spornega prispevka z okoliščinami, ki mu omogočajo lasten zaključek glede narave poslovanja tožnika. Pritožnik se nadalje ne strinja z zaključkom, da del besedila predstavlja oceno ravnanja avtorja prispevka. Tudi v tem delu tožnik ni podal vrednostne ocene, temveč je vsebinsko le smiselno zanikal sporočilo spornega prispevka, da naj bi bile ugotovitve zapisane v prispevku celovite in da naj bi temeljile na preverljivih dejstvih. Resničnost navedb glede tožnikove slabe poslovne prakse ne more izhajati le iz enostranskih in subjektivnih opažanj potrošnikov, temveč je za zatrjevanje slabe oziroma nedopustne poslovne prakse bistvena presoja, ki jo opravi za to pooblaščen organ, Tržni inšpektorat RS. Avtor prispevka bi moral slediti tudi Kodeksu društva novinarjev Slovenije in upoštevati zlasti dolžnost preveriti točnost zbranih informacij ter pred objavljanjem informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo oziroma pojasniti, da takšnega odziva kljub prizadevanju pred redakcijo ni uspel pridobiti. Informacije o tem, da avtor spornega prispevka pred redakcijo vsebine prispevka ni preveril pri subjektu, ki ga vsebina prispevka zadeva, je bistvena, saj naslovniku pojasni manko v zaznavi in opisu objektivnih dejstev, zaradi česar je bila tožeča stranka zahtevek za prikaz nasprotnih dejstev sploh primorana oblikovati. Izpostavljanje motivov avtorja ne ustreza nobenemu od odklonilnih razlogov po prvem odstavku 31. člena ZMed. Tudi sicer je obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega dela zahteve sama s sabo v nasprotju. Prvostopno sodišče sprva pojasni, da v citiranem delu zahtevka ni prepoznalo relevantnega zanikanja dejstev v spornem prispevku v smislu četrtega odstavka 26. člena ZMed (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, stran 8), nato navede, da v tem delu popravka ne gre zgolj za golo zanikanje, temveč za utemeljen popravek v širšem smislu (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, stran 9), končno pa vse povzeto subsumira pod drugo alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed in vsebino zahteve za objavo popravka oceni kot neutemeljeno. Obrazložitev sodbe je notranje neskladna in ne omogoča njenega preizkusa, zato je v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka in posledično nezakonita.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave RS), ki je konkretizirana v 26. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega besedila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. Cilj določbe je omogočiti tistemu, ki je z objavo prispevka v mediju prizadet v pravici ali interesu, da zanika ali popravi zatrjevane napačne ali neresnične navedbe v objavljenem obvestilu ter navede oziroma pokaže druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Sodna praksa je že presegla ozko razlago pravice do popravka, po kateri bi imel prizadeti zgolj pravico do zanikanja posameznih informacij. Ker bi tak popravek predstavljal le formalno uresničevanje pravice do popravka, mora zahtevani popravek praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali popravek v delu (dveh sklopih) besedila navaja tudi dejstva, s katerimi tožnik ne zanika navedb v besedilu oziroma z njimi ne izpodbija izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Povedano drugače, sporno je, ali sta dela popravka takšna, da ustrezata odklonitvenemu razlogu iz druge alineje 31. člena ZMed.

7. Gre za naslednja sporočilna sklopa: (i) „Vse navedeno je (dobra – in uspešna) praksa T. že vrsto let, na daljavo pa je naročniško razmerje sklenilo že več kot 100.000 naročnikov, za druga opravila (sklenitev aneksa za popust, nakup telefona), pa še nekajkrat več.“ in (2) „ Ob vsem opisanem nam sicer ni povsem jasna motivacija avtorja objave, da osnovnih in lahko preverljivih dejstev ne preveri niti pri podjetju, o katerem piše niti pri TIRS, ki redno opravlja inšpekcijske nadzore, tudi v zvezi s prodajo na daljavo in kjer v zadnjem letu ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti, niti nekaterih spletnih medijev, ki so to pisanje nekritično povzeli brez kakršnegakoli preverjanja.“

8. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik v prvem spornem delu popravka nepotrebno obrazlaga siceršnjo svojo prakso in število naročnikov, ki so na daljavo sklenili naročniško razmerje, zlasti še druga razmerja, trditve v drugem sklopu pa po mnenju sodišča ne predstavljalo relevantnega zanikanja dejstev v spornem prispevku in zato s popravkom (v tem delu) ne bi bil vzpostavljen logičen diskurz med stališči avtorja objave in predlagateljem popravka, ki bi uporabnikom medija oziroma potrošnikom omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku¹. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja.

9. Pritožnik pravilno poudarja, da ni nujno, da popravek vsebuje le sporno navedbo in njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev in da je treba v vsakem konkretnem presojati vsebino popravka tako, da bo namen pravice do popravka uresničen. V prvi vrsti je vsebina popravka pogojena z vsebino objavljenega besedila oziroma njegovo (bistveno) sporočilnostjo.

10. Toženka je dne 6. 7. 2017 na svojih spletnih straneh objavila besedilo z naslovom ... V uvodu se je sklicevala na s strani potrošnikov prejeta vprašanja in pritožbe, povezane s prakso tožnika² in svetovala veliko pozornost pri tovrstnem sklepanju naročniških razmerij. V nadaljevanju je izrazila dvom, da se med telefonskim klicem zagotovi ustrezna transparentnost, saj je bilo že v okviru projekta ... ugotovljeno, da niti pred podpisom pogodb v naročniških centrih nikjer niso bili obveščeni o pogojih in posebnostih izbranega naročniškega paketa. Kot posebej zaskrbljujoče je izpostavila, da se na tak način komunicira s starejšimi osebami, ki slabo ali sploh ne sledijo hitrim spremembam na telekomunikacijskem trgu. Nadalje je ugotovila, da so že pred leti zahtevali, da operaterji s prakso zbiranja naročnikov po telefonu prenehajo, da pa sedaj to postaja spet aktualno. V nadaljevanju besedilo potrošnikom priporoča upoštevanje štirih nasvetov³, operaterje pa poziva k spoštovanju dobrih poslovnih običajev. Besedilo se zaključi:“... nima nič proti tovrstnemu trženju, a potrošniku je treba omogočiti, da pred odločitvijo dobro preveri ponudbo in pogoje ter se nato v miru odloči, ali bi podpisal pogodbo ali ne. Nikakor ne moremo pristati, da se pogodba podpisuje uslužbencu kurirske službe med vrati, ko ta dostavi dokumentacijo, ki jo je tako časovno kot praktično na takšnem kraju skoraj nemogoče preveriti.“

11. Pritožbeno sodišče je besedilo povzelo zato, ker se ne strinja s pritožnikovo tezo, da glede na bistveno sporočilnost prispevka, učinkovite objave popravka ni mogla doseči zgolj s pojasnjevanjem postopka sklepanja pogodb na daljavo⁴ in je želela bralcu spornega prispevka predstaviti tudi objektivne okoliščine, ki smiselno zanikajo očitano slabo prakso. Sporočilnost spornega besedila je večplastna, saj ne gre le za opis slabe poslovne prakse tožnika⁵, ampak vseh operaterjev, poleg tega pa v pomembnem delu tudi za (splošna) opozorila potrošnikom, da so pri sklepanju pogodb na daljavo (pri vseh operaterjih) posebej pozorni. Le če bi šlo v spornem besedilu v pretežnem delu za kritiko tožnikove (slabe) prakse, bi bilo za vzpostavitev logičnega diskurza, ki bo uporabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku, treba dopustiti, da tožnik tudi smiselno (posredno) izpodbija objavljene navedbe z navajanjem števila sklenjenih naročniških (in drugih) pogodb na daljavo in drugih dejstev, iz katerih je mogoče šele sklepati na zatrjevano dobro prakso tožnika. Ker pa temu ni tako, je ocena sodišča prve stopnje, da v tem delu popravek ne zanika navedb v prispevku oziroma ne gre za dejstva, s katerimi ni tožnik izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu, pravilna.

12. Podobno velja tudi za drugi sporni sporočilni sklop, kjer se tožnik sprašuje o motivih avtorja članka, ki ni preveril dejstev pri tožniku ali pri TIRS, ki opravlja redne inšpekcijske preglede in ni ugotovil nobenih nepravilnosti, ne predstavlja relevantnega zanikanja in ne pripomore k oblikovanju racionalnega stališča o prispevku. Zmotno je pritožbeno stališče, da je ključno, da se poslovanje tožnika pri sklepanju naročniških razmerij po telefonu pojasni tudi z vidika dopustnosti oziroma skladnosti poslovanja z relevantnimi predpisi. Sporni prispevek operaterjem ne očita samega načina sklepanja pogodb (po telefonu)⁶, ampak od njih terja, naj zagotovijo transparentnost in omogočijo potrošnikom dovolj časa za seznanitev s ponudbo oziroma pogodbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ravnanje avtorja ni bilo ustrezno niti z vidika Kodeksa, saj v pravdi za objavo popravka to ni pomembno.

13. Tudi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Obrazložitev je notranja skladna in omogoča njen preizkus in tudi v 15. točki obrazložitve si sodišče ne prihaja v nasprotje. Sodišče je za drugi (sporni) sporočilni sklop (glej točko 7 te sodbe) ugotovilo, da ne predstavlja relevantnega zanikanja dejstev, nato pa za drug sklop (glej opombo 5) ugotovilo, da gre za utemeljen popravek v širšem smislu. Nobenega notranjega neskladja ni v tem, da je oboje subsumiralo pod 2. alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed in nato vsebino zahteve za objavo popravka ocenilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je namreč, da dva sporočilna sklopa (in ne vsi) popravka v ničemer ne zanikata navedb v prispevku oziroma ne prikazujeta drugih nasprotnih dejstev, s katerimi bi tožnik izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu, kar pomeni, da zahtevani popravek kot celota ne izpolnjuje zakonskih pogojev oziroma je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje 31. člena ZMed. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko odgovorni urednik objavo popravka zavrne že, če zahtevani popravek le v delu besedila ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZMed.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ V tem delu se sodišče sklicuje na argumentacijo v II Ips 120/2015 in II Ips 301/2015.
² Ki naročnike za svoje pakete (predvsem med upokojenci) novači kar preko telefona, pogodbe pa se podpišejo kar podjetju, ki jim dostavi pošiljke.
³ Da se operaterja, ki po telefonu skuša prodati naročniški paket, prosi, da se ponudba pošlje po pošti; da se telefonsko nikoli ne posreduje davčne številke ali številke računa za opravljene telekomunikacijske storitve; če so bili podatki, potrebni za sestavo pogodbe, kljub temu posredovani, je treba biti previden ob dostavi pogodbe in dobro pregledati, kaj se podpisuje in da ima potrošnik pri sklepanju pogodbe na daljavo možnost njenega preklica v 14 dneh in pravico do povrnitve nekaterih stroškov.
⁴ Gre za prvi del popravka, za katerega je sodišče ugotovilo, da ustreza kriteriju iz četrtega odstavka 26. člena ZMed in se glasi: „V zvezi z objavo ... z dne 6. 12. 2017, kjer avtor prispevka navaja, da na bi T- naročniške pogodbe sklepal prek telefona oziroma da naročniku ni omogočen čas za premislek, družba T. pojasnjuje, da je bistveni element prodaje na daljavo predogled pogodbe, splošnih pogojev, posebnih pogojev in cenika, ki ga naročnik po e-pošti ali navadni pošti prejme preden T. s kurirsko dostavo pošlje podpisane originale. Torej, T. s stranko komunicira ob naročilu, vsebino dogovorjenega pred kakršnimkoli drugim prodajnim stikom pošlje v pisni obliki v predogled, za sklenitev pogodbe je izbral zanesljivo mednarodno uveljavljeno podjetje, ki je obvezano izvajati identifikacijo stranke z osebnim dokumentom, po vsem naštetem pa je omogočen še odstop od pogodbe brez razloga, tveganja in stroškov.
⁵ Pritožba se večkrat sklicuje, da je tako sporočilnost prepoznalo tudi sodišče prve stopnje, vendar pri tem prezre, da (le) v okviru preizkusa izkazanosti pravnega interesa za objavo popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed)
⁶ Celo izrecno je v prispevku zapisano, da ... nima nič proti tovrstnemu trženju.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1774/2021
• VSL Sodba II Cp 646/2018
• VSL sodba I Cp 4714/2010