VSL Sodba II Cp 2296/2017

Jedro

Tožena stranka je protipravno zadrževala vozilo, ki je last tožeče stranke. Propadla je v pravdi na ugotovitev lastninske pravice, s pravnomočno delno sodbo pa ji je že bilo naloženo, da vozilo izroči. Zato je odgovorna za škodo tožeče stranke za izgubljeni dobiček, ker vozila ne more oddajati v leasing in za zmanjšanje vrednosti vozila za ta čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe in zavrnjen pobotni ugovor) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožeči stranki. Ugotovilo je, da obstoji njena terjatev do zneska 36.337,00 EUR s pripadki in 14.074,40 EUR s pripadki. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožeče stranke za plačilo 2.618,00 EUR s pripadki in zakonite zamudne obresti od zneska 36.337,00 EUR za čas od 4. 2. 2009 do 31. 10. 2015. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki za plačilo 28.075,40 EUR s pripadki in terjatev za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 14.074,40 EUR za čas od 4. 2. 2009 do 4. 2. 2014. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči za 10.800,00 EUR. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo 36.337,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila in znesek 14.074,40 EUR za čas od 5. 2. 2014 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zavrača ugotovitev sodišča, da je podana odgovornost toženca za nastalo škodo in da toženec ni zatrjeval, da tožnici ni nastala škoda po njegovi krivdi. Toženec je poudaril, da je vozilo kupil, kar je izkazal z računom, ki mu ga je izstavila družba A. d.o.o. To je bilo potrjeno tudi v kazenski sodbi. Bil je prepričan, da je lastnik vozila, zato mu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za škodo. Želel je izvrševati lastninsko pravico. Tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče zmotno ugotovi, da je terjatev tožeče stranke utemeljena. V kazenski sodbi je bila tožeči stranki priznana terjatev in tožnica jo je tudi priglasila v stečajnem postopku proti A. d.o.o. Sodišče ni obrazložilo, zakaj to ni identično tožbenim zahtevkom v tej pravdi. S tem je kršena določba kazenskega postopka (verjetno pravdnega postopka!). Gre za isti avtomobil, denarni zahtevek pa je priznan iz iste pravne in dejanske podlage tako v kazenskem postopku kot v stečaju. Tožeča stranka želi pridobiti več premoženjske koristi kot je dejansko nastale škode. Vztraja, da je upravičen do stroškov za skladiščenje vozila v garaži, ki ga je uveljavljal v pobot. Vozilo je imel mogoče neupravičeno v posesti od dneva pravnomočnosti delne sodbe. Sodišče pa šteje, da je neupravičeno imel vozilo v posesti od dopisa tožnika 29. 1. 2009. Takrat je toženec utemeljeno zavrnil vrnitev avtomobila, saj ga je kupil in imel lastninsko pravico. Ne more biti dopis močnejši kot je pravnomočna delna sodba.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo zahteva v tožbi tožeča stranka. Meni, da je s svojo trditvijo, da je pridobil lastninsko pravico, zatrjeval, da ni kriv za škodo. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je iz zapisa v oklepaju v zadnjem stavku pod točko 7 obrazložitve, da toženec ni zatrjeval, da je škoda tožnici nastala brez njegove krivde. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da je v tem delu sodbe sodišče citiralo pravno podlago in sicer prvi odstavek 131. člena OZ in v tem členu je dolžnost tožene stranke, da se razbremeni odgovornosti za zatrjevano škodo. Gre za razlago tega člena in nato sodišče v oklepaju zgolj ugotavlja, da na način, kot to zahteva določba 131. člena OZ, toženec ni zatrjeval, da ni njegove krivde za nastalo škodo. Vendar je sodišče v nadaljevanju odgovorilo in obravnavalo toženčeve ugovore, ki jih tudi v pritožbi ponavlja in sicer, da je bil po njegovem lastnik avtomobila. S tem je sodišče odgovorilo na toženčeve ugovore, ki pomenijo pravno poskus razbremenitve odgovornosti po 131. členu OZ. Seveda bi se lahko razbremenil le v primeru, če bi dokazal, da je stvarnopravno postal lastnik oziroma pridobil lastninsko pravico pred tožečo stranko. Vendar tega toženec ni uspel dokazati. Toženec ponavlja svoje navedbe, ki jih je že med pravdo podal in kar je tudi že obravnavalo sodišče prve in druge stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke na izročitev vozila, kar je že odločeno s pravnomočno delno sodbo v tej zadevi. Tožencu je bilo tudi že odgovorjeno, da je že propadel v pravdi P 579/2009, z dne 22. 8. 2012, ko je zatrjeval, da je kupil sporno vozilo od A. d.o.o. pred tožečo stranko. Tako je vprašanje lastninske pravice za sporni avtomobil že davno rešeno in ga ne more odpirati ponovno v tej pravdi, ko se odloča še o vprašanju škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, ker tožena stranka ni vrnila avtomobila, ki ga je protipravno zadrževala.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da njegov pobotni ugovor za skladiščenje tega vozila, ni utemeljen. Zmotno meni, da mu je to bilo znano šele s pravnomočnostjo delne sodbe v tej pravdi, to je z odločbo II Cp 3249/2015, z dne 2. 6. 2016. Tožnik je bil pozvan na izročitev vozila z dne 29. 2. 2009, na kar opozarja sodišče prve stopnje. Ko je bil zaslišan kot stranka je izpovedal, da vozila po nakupu ni mogel registrirati, ker je bilo že registrirano na ime tožeče stranke. To pomeni, da mu je bilo takoj znano, da vozila ne more registrirati. Nato je propadel še z lastninsko tožbo in je še čakal in ni izročil vozila. Ob takem dejanskem stanju je njegov pobotni ugovor neutemeljen. Sicer pa delna sodba nima konstitutivnega pomena, kot to zmotno nakazuje pritožba.

7. Zmotno meni pritožba, da je tožeča stranka z zahtevki na plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička in zmanjšane vrednosti vozila, obogatena. Pritožba meni, da je tožnik uspel s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku IX K 20654/2010 proti Č. za vrednost vozila in da je tudi to terjatev priglasil proti A. d.o.o. v stečajnem postopku in mu je bila priznana. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da ne gre za identične zahtevke. Tožeča stranka je priglasila terjatve oziroma dobila priznano premoženjskopravno korist v kazenskem postopku za vrednost samega vozila. Tožena stranka pa je s svojim protipravnem dejanjem, to je zadrževanjem vozila, ki je v lasti tožeče stranke, povzročila tožeči stranki škodo, katere višine in vrste tožeča stranka ne graja. Gre za različne pravne naslove in različne škode, katere je utrpela tožeča stranka in jih lahko uveljavlja. Tožena stranka bi se zlahka razbremenila teh tožbenih zahtevkov, če bi vozilo izročila, česar še do danes ni storila. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in zato ni kršen postopek oziroma določba 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katero pritožba smiselno uveljavlja.

8. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 364/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 701/2010
• VSL sodba I Cp 3119/2011