VSL Sodba II Cp 2290/2017

Jedro

Dolžnosti, ki jih lastniku, upravljavcu ali komu drugemu nalaga status stvari kot javnega dobra, ne morejo biti varovane s civilnimi tožbami, ker je splošna raba pravica javnega in ne zasebnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 5.400,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 494,86 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ponavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve: da je tožena stranka škodo povzročila s tem, da je parc. št. 313/16 k.o. ... prodala sosedu J. B.; da je v letu 1983 tožnik skupaj z ženo kupil tudi 75 m2 javne površine, sedaj pa jo ima v souporabi le še 48 m2. Sklicuje se na pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 4.8.1983, s katero je bilo stavbno zemljišče oddano Stanovanjski zadrugi M. za njene takratne člane. Stanovanjska zadruga je s pogodbo z dne 6.7.1983 tožniku prodala parc. št. 314/8 k.o. .... Tožnik in sosedje so poleg svoje parcele kupili tudi javne površine. Na vsak objekt je pripadlo 1/4 javnih površin, to je 75 m2. Tožnik ima le še 48 m2 javne površine. Tožena stranka je javno površino prodala sosedu, ki jo je v letu 2015 ogradil. S tem je tožniku onemogočila uporabo javne površine. Tožena stranka T. ulice ni zgradila po prvotnih načrtih. Tožniku je bila javna površina odvzeta šele z dnem, ko je bila J. B. prodana, to je leta 2015. Tožnik je oškodovan za 27 m2 javne površine, katere ne more uporabljati.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje s toženkino odškodninsko odgovornostjo. Za nastop odškodninske odgovornosti povzročitelja škode morajo biti izpolnjene naslednje splošne predpostavke: da je nastala škoda, ki izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere ter vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Povzročitelj škode je razbremenjen svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. čl. Obligacijskega zakonika). Odškodninska odgovornost je podana, če so predpostavke odškodninske odgovornosti podane kumulativno. Že če manjka ena od njih, odškodninske odgovornosti ni. Protipravno ravnanje, ki ga tožnik očita toženi stranki, je prodaja zemljišča, ki je sedaj označeno s parc. št. 313/16 k.o. ..., in nepravilnosti pri rekonstrukciji T. ulice.

6. Prvostopenjsko sodišče protipravnega ravnanja ni ugotovilo. Ugotovilo je, da sporno zemljišče nikoli ni bilo tožnikova last, da torej zaradi posega v lastninsko pravico tožnik ni prikrajšan. Tožnik v pritožbi nerazumljivo vztraja, da je sporno zemljišče javna površina, ki jo je kupil. Pravice, ki naj bi jo na javni površini imel, ni opisal, zato niti njegovo prikrajšanje (škoda) niti protipravno ravnanje ni razumljivo zatrjevano. Tožena stranka, ki je zemljišče parc. št. 313/16 k.o. ... prodala, je bila očitno lastnica tega zemljišča. Lastnik svojo stvar lahko uporablja in uživa ter z njo razpolaga, pri čemer je omejen samó z omejitvami, ki jih določi zakon (prvi odstavek 37. čl. Stvarnopravnega zakonika). Tožnik takih omejitev ne navaja, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da niti protipravno ravnanje niti pravno priznana škoda nista izkazana.

7. Tudi če tožnik uveljavlja pravno varstvo, ki ga ima kot uporabnik javnega dobra, iz njegovih trditev utemeljenost zahtevka ne izhaja. Z 19. čl. Stvarnopravnega zakonika je javno dobro definirano kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja (splošna raba), posebna pravica uporabe pa je urejena s posameznimi zakoni (Zakon o cestah, Zakon o vodah, Zakon o varstvu okolja …). Lastnik javnega dobra je dolžan trpeti vse omejitve, ki izhajajo iz splošne in posebne rabe, tudi omejitve pravnega prometa, če jih režim javnega dobra nalaga. Ker sta način in obseg rabe odvisna od lastnosti, narave in namena javnega dobra, tožnik pa narave in namena rabe ne opredeljuje, ni jasno, ali oziroma kakšen poseg v svojo civilno sfero zatrjuje. Dolžnosti, ki jih lastniku, upravljavcu ali komu drugemu nalaga status stvari kot javnega dobra, ne morejo biti varovane s civilnimi tožbami, ker je splošna raba pravica javnega in ne zasebnega prava. Pritožbeno sodišče sprejema tudi druge razloge, ki jih za zavrnitev zahtevka navaja prvostopenjsko sodišče in se nanje sklicuje.

8. O pritožbenih razlogih, ki se tičejo zastaranja, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker že ugotovitev o neobstoju predpostavk odškodninske odgovornosti terja izdajo zavrnilne sodbe.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 47050/2014
• VSRS Sodba I Ips 17311/2017
• VSL sodba I Cp 281/2013