VSL Sodba in sklep IV Cp 2933/2017

Jedro

Dokler sta pravdni stranki z otrokoma skupaj živeli v skupnem gospodinjstvu, je bilo za otroke v skupnem gospodinjstvu poskrbljeno. Zahtevek za plačilo preživnine za obdobje, ko so še živeli skupaj, je bil zato pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu I. točke izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sodba v zavrnilnem delu tožbenega zahtevka iz I. točke in v II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku, da je dolžan plačevati za svoja otroka, sina A. in hčerko B. preživnino, kot je pravnomočno določena s sodbo naslovnega sodišča opr. št. P 1995/2009 – IV z dne 21. 11. 2012, za vsakega v znesku 675 EUR in po zadnji valorizaciji od 1. 4. 2017 dalje znaša 621,22 EUR za vsakega. Kar je zahteval več, je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. V obsežni in mestoma ponavljajoči se pritožbi navaja, da je sodišče odločilo že tretjič. Po razveljavitvi sodbe s strani višjega sodišča bi moralo prvostopenjsko sodišče le še enkrat napisati sodbo, ne pa opraviti glavne obravnave. Sodišče je ponovno izvajalo dokaze, čeprav to ni bilo potrebno, odločitev pa je v bistvenem oprlo na že izvedene dokaze v prvem postopku. Sodba temelji na dejstvih, ki niso več aktualna, saj so bila aktualna v letu 2010. Sodišče je obrazložilo, da je tožnik ves čas plačeval stroške 450 EUR mesečno, ker je to tožena stranka sama navedla v vlogi s 30. 5. 2011. Iz postopka jasno izhaja, da se je tožnik 28. 1. 2011 odselil in pred tem nehal plačevati 450 EUR. Pritožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je tožnik za obdobje do 21. 11. 2012 poravnal vse obveznosti iz naslova preživljanja otrok. Sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in je sama s seboj v nasprotju. Če je sodišče ugotovilo, da so bile potrebe otrok ves čas primerljive, glede na to, da tožnik redno plačuje preživnino šele od februarja 2011, ko se je zavezal plačevati 350 EUR, potem ne more držati, da je za obdobje do 21. 11. 2012, ko je bila preživnina prvič določena v višini 675 na otroka, vse obveznosti že poravnal. Taka odločitev se že matematično ne more preizkusiti. Začasna preživnina ni krila vseh ugotovljenih potreb otrok. Tožnik tega, da je poravnal razliko do 675 EUR, ni z ničemer izkazal, razen s pavšalnimi navedbami. Sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki določa, da je treba preživnino plačevati v denarju in je le na podlagi izrecnega dogovora med udeleženci to obveznost mogoče izpolniti drugače. Tožnik od odselitve iz skupnega stanovanja v januarju 2011 ni plačeval stanovanjskih in bivanjskih stroškov ali kako drugače poskrbel za večino stroškov otrok, kot to arbitrarno ugotavlja sodišče. Čeprav je plačal kakšno dejavnost ali kupil kakšno obleko, ne da bi o tem sklenil dogovor s toženko, se ti prispevki ne morejo šteti kot preživljanje, ampak kot naklonitev daril. Tožnik v obdobju od septembra do decembra 2010 in januarja 2011 za preživljanje otrok ni prispeval ničesar ne v denarju ne v naravi. Ni mogoče šteti, da je svoje obveznosti izpolnil zgolj zato, ker je ta čas otrokoma zagotavljal bivanje v stanovanju.

Sodišče je v prejšnjih sojenjih ugotovilo, da je tožnik dolžan kriti 90 % ugotovljenih potreb otrok, toženka pa 10 %. Z izpodbijano odločbo je določilo drugačno razmerje, čeprav ni prišlo do nobenih sprememb, ki bi opravičevale drugačno razporeditev. Razlogov sodišča, ki je določilo, da mora toženka kriti 14,6 % potreb, tožnik pa 10,8 % ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev je nerazumljiva glede tega, da toženka otroški dodatek prejema, kar pomeni, da dohodek družine ni tak, da bi zadoščal za osnovne potrebe otrok. Iz izpodbijane sodbe tudi ni moč ugotoviti, v kakšnem razmerju bi morali stranki kriti ugotovljene potrebe otrok do 21. 11. 2012. Ni jasno, ali je razmerje kritja potreb otrok od vložitve nasprotne tožbe v letu 2009 do 21. 12. 2012 enako kot od 21. 11. 2012, saj sodba o tem nima razlogov.

Dejstvo, da naj bi tožnik, dokler je družina še živela skupaj, plačeval vse stroške stanovanja, še ne pomeni, da so bile s tem pokrite vse nujne osnovne ugotovljene potrebe. Sodba je zato nerazumljiva in protispisna, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je obrazložilo, da je verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedi, da otroka nista bila v ničemer prikrajšana, ne da bi za to prepričljivo izpoved obstajal tudi dokaz. Sodišče je uporabilo toženkino izpoved iz 24. 2. 2010, pri tem pa ni upoštevalo vlog, ki jih je toženka podala po tem datumu. Izpovedba toženke s 24. 2. 2010 se nanaša na obdobje v letu 2010 oziroma do septembra 2010, od takrat pa je bilo dejansko stanje drugačno. Toženec je s financiranjem septembra 2010 samovoljno prenehal, sodišče pa tega ni upoštevalo. Tožena stranka je v vlogi s 27. 5. 2011 izrecno navedla, da tožnik za mesece oktober, november in december 2010 ter januar 2011 k preživljanju ni prispeval ničesar, razen stanovanjskih stroškov. Sodišče je obrazložilo, da je toženka navajala, da je tožnik plačeval stroške v višini 450 EUR ter stanovanjske stroške, ni pa obrazložilo, da je toženka v vlogi s 27. 5. 2011 navedla, da ji je moral tožnik plačevati vzdrževalnino dokler je bila nezaposlena, kar pomeni, da ji v maju 2011 ni plačeval vzdrževalnine. Obrazložitev sodišča, da je tožnik ves čas plačeval stroške v višini 450 EUR ter stanovanjske stroške in ostale potrebe otrok je torej protispisna. Preživninski zavezanec ne more sam odločati katere potrebe otrok bo kril, katerih pa ne in v kakšni višini. Sodišče tega ne bi smelo dopustiti, ne pa, da je upoštevalo, da je tožnik kril tiste potrebe oziroma stroške, za katere je presodil, da so utemeljeni. Iz take obrazložitve izhaja, da je sodišče favoriziralo tožnika in kršilo enako varstvo pravic strank, določeno v 14. členu Ustave RS. Tudi če bi upoštevali, da so naklonitve v naravi pokrile določen obseg otrokovih potreb, pa niso pokrile vseh ugotovljenih potreb v spornem obdobju, zato bi moralo sodišče podati obrazložitev tudi o razmerju, v katerem sta bili stranki dolžni pokrivati obseg ugotovljenih potreb otrok.

Sodišče je napačno tolmačilo potrebe otrok po bivanjskem prostoru. Toženka je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da otrokoma nastajajo potrebe po bivanjskem prostoru v smislu zagotavljanja stanovanja oziroma bivanja v denarju, glede na to, da tožnik od nje zahteva plačilo uporabnine za stanovanje, v katerem toženka prebiva skupaj z otrokoma. Temu sodišče ni sledilo, ker pravdna zadeva v zvezi z uporabo stanovanja, v kateri zahteva tožnik od toženke plačilo uporabnine, še ni pravnomočno zaključena. Sodišče bi bilo dolžno upoštevati pri višini ugotovitve potreb otrok tudi strošek, ki odpade na njiju v obliki najemnine oziroma uporabnine. Sodba niti nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (že) s pravnomočno sodbo z 21. 11. 2012 odločilo, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino 675 EUR za vsakega otroka od 21. 11. 2012 dalje. Odločitev sodišča o tožnikovem plačevanju preživnine v višini 675 EUR za vsakega otroka od 21. 11. 2012 dalje je tako pravnomočna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločilo, da je tožnik dolžan za svoja mladoletna otroka plačevati preživnino v znesku 675 EUR (ki po zadnji valorizaciji od 1. 4. 2017 znaša 691,22 EUR mesečno za vsakega), s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v ugodilnem delu I. točke izreka razveljavilo (354. člen ZPP).

6. Prvostopenjsko sodišče je moralo odločiti (le) še o zavrnilnem delu zahtevka tožene stranke iz nasprotne tožbe za plačilo preživnine za otroka. Torej o zahtevku v presežku nad že pravnomočno določeno preživnino in o zahtevku za plačilo preživnine za obdobje od 1. 9. 2009 (vložitev nasprotne tožbe) do 20. 11. 2012 (pravnomočno določena preživnina). Prvostopenjsko sodišče je zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da se potrebe otrok od pravnomočno določene preživnine niso bistveno spremenile, prav tako ne preživninske sposobnosti pravdnih strank, tožnik pa poleg preživnine, ki jo plačuje za dva otroka in ki po zadnji valorizaciji znaša 691,22 EUR za vsakega, krije tudi veliko stroškov, ki nastajajo otrokoma. Glede preživnine za obdobje od 1. 10. 2009 do 20. 11. 2012 pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik za obdobje do 21. 11. 2012 poravnal vse obveznosti iz naslova preživljanja otrok.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podana ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti ne izreku. Toženki tudi ni bila kršena ustavna pravica iz 14. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki in naj bi tožnika favoriziralo. Pritožbene navedbe, o neenakopravnem obravnavanju po oceni pritožbenega sodišča niso izkazane.

8. Višje sodišče je z odločbo IV Cp 2270/2015 s 24. 11. 2015 prvostopenjsko sodbo v I., II. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodne odločbe (ker je bila s kršitvijo obremenjena le odločba, ne pa tudi postopek pred njo), zato razpis novega naroka niti ni bil potreben. Prvostopenjsko sodišče bi res lahko kršitev odpravilo tako, da bi razveljavljeno odločbo na novo napisalo, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ravnati drugače, če je ocenilo, da je to potrebno in razpisati novo glavno obravnavo.¹

9. Otroka sta bila v novembru 2011 (pravnomočno določene preživnine) stara 8 in 9 let, sodišče pa je ugotovilo, da znašajo njune mesečne potrebe 749,81 EUR za vsakega. V času izdaje izpodbijane sodbe pa sta bila stara 13 in 14 let. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo A. potrebe 809 EUR, B. pa 774 EUR. Gre za preživninske potrebe, ki ne odstopajo bistveno od že ugotovljenih potreb otrok. Že pravnomočna valorizirana preživnina znaša 621,22 EUR za vsakega otroka. Sodišče je ugotovilo, da znašajo potrebe obeh otrok 1.583 EUR mesečno, toženec pa plačuje 1.382,44 EUR mesečno, tako da ostane nepokrit prispevek k preživljanju otrok le še približno 200 EUR, ki naj ga pokrije toženka. Pri tem sodišče ni odločilo, da se nepokriti del pokrije iz otroškega dodatka, kot zmotno navaja pritožba. Sodišče je v 28. točki četrtega odstavka izrecno navedlo, da otroškega dodatka ni upoštevalo pri določitvi preživnine, je pa ocenjevalo, da verjetno toženka svoj prispevek pokriva z otroškim dodatkom, saj sama ne zasluži ničesar.

10. Ob določitvi preživnine dne 21. 11. 2012 je sodišče razporedilo preživninsko breme med oba preživninska zavezanca tako, da 90 % potreb krije tožnik, 10 % pa toženka. Preživninskega bremena sedaj ni določilo, saj je ugotovilo, da se preživninske potrebe in preživninske obveznosti niso bistveno spremenile. Do minimalnega odstopanja je prišlo, ker je sodišče ugotovilo minimalno višje potrebe (okoli 50 EUR pri A. in okoli 20 EUR pri B.).

11. Pritožnica neutemeljeno očita, da sodišče ni (pravilno) upoštevalo stanovanjskih oziroma bivanjskih stroškov otrok. Preživnina, ki jo je določilo sodišče, zajema tudi stroške življenjskih potreb otrok, ki se nanašajo na stroške bivanja. Sodišče je upoštevalo, da na otroka pripada del stanovanjskih stroškov, in sicer do 80 EUR na vsakega (19. točka obrazložitve, stran 13 sodbe). Drugih stroškov, ki jih zatrjuje tožena stranka (najemnina oziroma uporabnina), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj ti stroški do konca postopka na prvi stopnji toženi stranki niso nastali (časovne meje pravnomočnosti).

12. Sodišče je zahtevek toženke za plačilo preživnine za obdobje od 1. 10. 2009 do 20. 11. 2012 zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik vse obveznosti iz naslova preživljanja za to obdobje že poravnal. Od 1. 10. 2009 do 1. 2. 2011 sta pravdni stranki živeli skupaj z otrokoma na istem naslovu. Večino stroškov pa je kril tožnik. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedbo toženke iz leta 2010, ko je izpovedala, da je stanovanjske stroške ter vse stroške položnic za otroka v celoti kril tožnik, da je redno plačeval stroške vrtca in stroške v zvezi s šolo ter stroške dodatnih dejavnosti. Izpovedala je tudi, da je bilo za otroka materialno poskrbljeno in da ji je tožnik povrnil denar za vse račune, za kar ga je morala prositi. Tožnik je prispeval tudi k stroškom prehrane. Pritožbena navedba, da gre za dokaz, ki ni časovno relevanten, ni utemeljena, saj se nanaša na obdobje, o katerem je sodišče odločalo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo ostalih pripravljalnih vlog tožene stranke, v katerih je navajala drugače. Sodišče se je z navedbami seznanilo, vendar jim ni sledilo. Obrazložilo je, da je verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, da je tudi v tem obdobju poskrbel za otroka tako, da nista bila v ničemer prikrajšana in so bile pokrite vse njune potrebe. Zato je sodišče zaključilo, da je bilo za otroka v celoti poskrbljeno in da je večino stroškov kril tožnik.

13. Starši preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen, če je to v nasprotju s koristjo otroka (131. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

14. Dokler sta pravdni stranki z otrokoma skupaj živeli v skupnem gospodinjstvu, je bilo za otroke v skupnem gospodinjstvu tudi poskrbljeno, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Po februarju 2011, ko se je toženec iz skupnega gospodinjstva odselil, je mesečno plačeval za vsakega od otrok 350 EUR in toženki in otrokoma prepustil celotno stanovanje v uporabo, otrokoma pa je plačeval razne dejavnosti, jima kupoval obleko in obutev ter z njima preživljal veliko časa in imel s tem dodatne stroške. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tudi v tem obdobju tožnik nosil pretežen del vseh stroškov otrok, saj je sam dobro služil, toženka pa je imela le mesečno nadomestilo zaradi brezposelnosti in šestmesečni dohodek za delo. Sodišče je še ugotovilo, da toženki ni uspelo izkazati, da bi ji pri preživljanju otrok pomagali drugi ali da bi si denar izposojala. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki, da je sodišče z odločitvijo odstopilo od sodne prakse, po kateri se plačuje preživnina v denarju. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo v času, ko so še živeli skupaj za otroke poskrbljeno v okviru gospodinjstva, ko se je toženec odselil, pa je del preživnine plačeval v denarju, del preživnine pa je poravnal v obliki kritja stroškov.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni določilo razmerja kritja stroškov do 21. 11. 2012, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Ker je sodišče ugotovilo, da so bile vse obveznosti iz naslova preživljanja otrok poravnane in je pretežni del stroškov kril tožnik, preživninskega bremena ni razporejalo med stranki.

16. Tožena stranka neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču protispisnost v delu obrazložitve, ki se nanaša na tožnikovo plačevanje 450 EUR mesečno za toženkino preživljanje. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Gre za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali iz zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

17. Ostali uveljavljani pritožbeni razlogi (razen bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) tako niso podani, zato je pritožbeni sodišče pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo 353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 446, GV Založba, 2009.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 317/2019
• VSL Sklep IV Cp 1306/2017
• Sodba II Ips 348/93