VSL Sodba V Cpg 962/2017

Jedro

Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja). Verjetnost zmede je izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov.

Ključnega pomena je, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana.

Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank.

Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba. Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo utrpi družba, v kateri ima 100% delež.

Obveznost sodišča, pozvati tožečo stranko k navedbi VSP pa nastopi le takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev in je od VSP odvisna pristojnost sodišča.

Izrek

A.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v II., III., in IV. točki izreka glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna prenehati s kršitvijo znamke "Kmetija", registrirane pod reg. št. 20087546 in sicer tako, da preneha z uporabo znaka "Kmetija: nov začetek" v besedi, kot imena resničnostne TV oddaje in za namen oglaševanja, predvajanja in drugih dejavnosti povezanih z označevanjem navedene resničnostne TV oddaje z imenom, "Kmetija nov začetek", ne glede na materialni nosilec ali obliko, na kateri se znak nahaja ter se v bodoče vzdrži navedenih kršitev.

III. Tožena stranka je dolžna prenehati s kršitvijo znamke "Kmetija", registrirane pod reg. št. 200870554, in sicer tako, da preneha z uporabo stiliziranega znaka "Kmetija: nov začetek", ki je sestavljena iz zapisa besede "Kmetija" v stilizirani obliki na leseni podlagi, podobe živali - krave nad besedo kmetija in pripisom "nov začetek" na dnu znaka, in sicer za namen oglaševanja, predvajanja in drugih dejavnosti, povezanih z označevanjem resničnostne TV-oddaje "Kmetija: nov začetek", ne glede na materialni nosilec ali obliko, na kateri se znak nahaja ter se v bodoče vzdržati navedenih kršitev".

IV. Tožena stranka je dolžna prenehati z uporabo znaka "kmetija: nov začetek" v besedi in znaku "Kmetija: nov začetek" v grafizmu v vseh medijih, publikacijah in na kakršnihkoli materialnih nosilcih (plakatih, panojih, oglasih ipd.) ter oba znaka odstraniti iz vseh medijev, publikacij in vseh materialnih nosilcev."

B.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjeni V. in VI. točki izreka potrdi izpodbijana sodba.

C.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Med pravdnima strankama niso sporna spodaj navedena odločilna dejstva, razvidna iz spisa in neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje:

- da je tožeča stranka imetnica 100% poslovnega deleža v družbi P. TV d. o. o., ta pa med drugimi izdaja tudi TV program P. TV;

-da tožena stranka izdaja TV program R. TV;

- da je bila tožeča stranka v obdobju od leta 2007 do 2011 imetnica licence za produkcijo in predvajanje resničnostnega šova The Farm¹ na podlagi pogodbe, sklenjene s švedsko produkcijsko hišo X. ² (v nadaljevanju X.);

-da tožeča stranka ustvarja programske vsebine med drugim tudi za TV program P. TV;

- da se je tekom trajanja omenjene licenčne pogodbe na TV programu P. TV oglaševal predvajal in resničnostni šov „Kmetija išče lastnika“ in „Kmetija slavnih“;

- da je tožeča stranka tekom trajanja licenčne pogodbe v letu 2008 pri Uradu RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) registrirala znamki "Kmetija" v besedi (reg. št. 200870546) in "Kmetija" v grafizmu (reg. št. 200870554), obe za blago - storitve iz 16., 35., 38., 41. in 42. razrede nicejske klasifikacije;

- da je tožena stranka dne 28. 4. 2014 (to je po prenehanju licenčne pogodbe med tožečo stranko in X.) na podlagi pogodbe z isto družbo (sedaj ...) pridobila enako licenco za produkcijo in predvajanje enakega resničnostnega šova kot pred tem tožeča stranka in da je na TV programu R. TV predvajala in oglaševala svoj resničnostni šov pod imenom "Kmetija nov začetek";

- da je tožeča stranka 28. 8. 2014 proti toženi stranki pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Zg 107/2014 vložila predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, naj sodišče toženi stranki prepove oglaševanje, predvajanje in druge dejavnosti v zvezi z njenim resničnostnim šovom pod imenom „Kmetija nov začetek“, češ da krši njeni blagovni znamki ter da s tem predlogom ni uspela³;

- da je tožeča stranka dne 27. 5. 2015 je pod opr. št. IV Pg 2518/2015 hkrati s tožbo zaradi prenehanja kršitve omenjenih blagovnih znamk stranka ponovno predlagala izdajo identične začasne odredbe.⁴ S sklepom z dne 31. 7. 2015 je sodišče prve stopnje ta (drugi) predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ta odločitev sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 1103/2015 z dne 26. 8. 2015.

Izpodbijana sodba

2. Z odločbo z dne 29. 5. 2017 je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo⁵ (I. točka izreka, sklep). S sodbo je zavrnilo tožbene zahtevke, razvidne iz točk A-II do A-IV izreka te sodbe in tožbeni zahtevek na plačilo licenčnine za izkoriščanje obeh registriranih znamk tožeče stranke v znesku 140.000,00 EUR (V. točka izreka) ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.813,02 EUR s pripadki (VI. točka izreka).

3. V obrazložitvi je podrobno predstavilo obe znamki tožeče stranke v sliki in besedi (10. točka obrazložitve) in enako znaka tožene stranke (13. točka obrazložitve). Presodilo je, da sta znaka zamenljivo podobna znamkama v smislu b. točke prvega odstavka 47. člena ZIL-1 in da se tako znamka kot znak nanašata na enake storitve v smislu prvega odstavka 47. člena ZIL-1 (15. do 18. točka) in sicer (med drugim) na storitve TV oglaševanja, storitve TV oddajanja in difuzije TV programov. Ne glede na ugotovljeno podobnost znaka in znamke za podobne storitve pa je presodilo, da v javnosti pri povprečnih potrošnikih ne prihaja do zmede glede izvora storitev (20. točka obrazložitve), saj (1) povprečni potrošnik ve, na katerem programu se predvaja oddaja, (2) poleg tega je tožeča stranka svojo oddajo "Kmetija išče lastnika" in "Kmetija slavnih" predvajala v letih 2007 do 2011, tožena pa v letih od 2014 do 2016, (3) kar pomeni, da se nikoli nista predvajali istočasno, (4) saj gre za licenčno oddajo, (5) torej licence za to oddajo pravdni stranki nista mogli pridobiti hkrati, (6) pri čemer povprečni potrošnik ve, da programa, na katerih so se predvajale oddaje z naslovom "Kmetija“ (P. TV in R. TV) nista ekonomsko povezana, (7) sicer pa za povprečnega potrošnika ni odločilen naslov oddaje, pač pa njena vsebina, (8) pri čemer je splošno znano, da imajo resničnostni šovi veliko stopnjo gledanosti ne glede na ime, pod katerim se predvajajo, (9) gledanost pa pripada resničnostnemu šovu samemu, ne pa imenu, pod katerim se tak šov predvaja.

4. Pojasnilo je, da se zmeda interpretira v smislu zmede poprečnega potrošnika glede izvora blaga in storitev v tem smislu, da potrošnik nepravilno domneva, da blago izvira od enega proizvajalca blaga ali storitev ali ekonomsko povezanih družb (kot je zapisalo VS RS v sodbi III Ips 141/2007). Ob tem je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki predvajali isto licenčno oddajo, saj sta licenco dobili od istega licencodajalca in da sta bili obe oddaji producirani na podlagi istega formata. Gre za resničnostno oddajo, ki se dogaja na kmetiji. Čeprav je bil različen scenarij in vsebina oddaj, pa zato, ker gre za licenčno oddajo, povprečen potrošnik ne more domnevati, da oddaja izvira od tožeče stranke, oziroma ne misli, da gleda oddajo tožeče stranke ali oddajo družbe, ki je ekonomsko povezana s tožečo stranko (22. točka obrazložitve).

5. Tudi denarni zahtevek na plačilo (sprva 50.000,00 EUR, zvišano na) 140.000,00 EUR je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da je svoj denarni zahtevek tožeča stranka utemeljevala na treh različnih podlagah in sicer (a) kot licenčnino, (b) kot izgubljeni dobiček in (c) kot neupravičeno obogatitev. Na prvi podlagi ga je zavrnilo zato, ker tožeča stranka tega zahtevka ni konkretizirala. Ugotovilo je, da je na prvi narok za glavno obravnavo tožeča stranka prinesla le dokaze o višini licenčnine, ki jih je plačevala družbi X., vendar v zvezi s temi računi ni podala nobenih navedb. Kasnejše, sicer tudi nekonkretizirane navedbe pa so bile podane po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, zato so neupoštevne; zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zaradi izgube gledanosti in izgube dobička iz oglaševanja je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj program P. TV oddaja družba P. TV d. o. o., ne pa tožeča stranka. Denarni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa je zavrnilo na podlagi presoje, da tožena stranka ni kršila znamke tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

6. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila "iz vseh pritožbenih razlogov" po 338. členu ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba je delno utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da sodišče prve stopnje izda sodbo skladno stanju na dan zadnje glavne obravnave. Izpodbijana sodba je bila izdana 29. 5. 2017, ko je tožena stranka že prenehala oddajati resničnostni šov „Kmetija nov začetek“. Trenutno lahko gledalci na P. TV ponovno spremljajo resničnostni šov „Kmetija“. V prihodnosti pa bo morda tožena stranka ponovno pridobila licenco za produkcijo resničnostnega šova “The Farm“. Iz tega izhaja pravni interes tožeče stranke za predmetno pritožbo.

K delni spremembi izpodbijane sodbe

O zamenljivi podobnosti znamk in znakov

10. O tem, da sta blagovni znamki tožeče stranke "Kmetija", št. 200870554 in "Kmetija" v grafizmu št. 200850554 zameljivo podobni z znakoma "Kmetija nov začetek" v smislu b. točke prvega odstavka 47. člena ZIL-1, ni sporno niti za sodišče prve stopnje niti za pritožnika. Iz razlogov, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v 15. do 17. točki obrazložitve, pa tudi ne za sodišče druge stopnje. V odgovoru na pritožbo sicer tožena stranka temu nasprotuje, vendar v tej vlogi ni navedla ničesar novega, česar ne bi navedla že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Na vse te njene ugovore (kot npr., da dodatek k besedi KMETIJA „NOV ZAČETEK“ iz različnih razlogov zadošča za presojo, da znak ni zamenljiv z znamko) pa je (tudi ob sklicevanju na sodno prakso) odgovorjeno že v izpodbijani sodbi (15. točka obrazložitve).

Utemeljitev sodišča prve stopnje, da zmede ni

11. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določilo b. točke prvega odstavka 47. člena ZIL-1 pojasnilo, da ima imetnik pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti za znamko in enakosti ali podobnosti blaga in storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko (11. točka obrazložitve). Pravilno je tudi pojasnilo, da se verjetnost zmede interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja) ter da je verjetnost zmede izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov. Drži tudi, da je ključnega pomena, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana (19. do 20. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi prvostopenjskimi zaključki (iz 20. točke obrazložitve), da poprečni potrošnik ve, (1) na katerem programu se vrti resničnostna oddaja Kmetija, (2) da je najprej to resničnostno oddajo predvajala tožeča stranka, od leta 2014 dalje pa tožena stranka, (3) da se ti dve oddaji nikoli nista predvajali istočasno, (4) da poprečni gledalec ve, da tožeča in tožena stranka nista ekonomsko povezana, (5) da ni odločilen naslov oddaje, pač pa vsebina in (6) da imajo resničnostni šovi veliko stopnjo gledanosti.

Drugačna presoja pritožbenega sodišča

12. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno stališče sodišča prve stopnje, da poprečni potrošnik ne povezuje znamk in znakov z resničnostnim šovom tožeče stranke, ki ga je lahko v letih 2007 do 2011 spremljal na TV programu tožeče stranke ali preko interneta. Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zato, ker je tožeča stranka svojo oddajo predvajala na P. TV, tožena stranka pa na R. TV, ne more biti med gledalci zmede glede vprašanja, na katerem programu TV se je predvajal aktualni resničnostni šov. Pač pa je lahko med gledalci zmeda v tem smislu, da izvor oddaje pripisujejo tožeči stranki. Če je poprečni gledalec vedel, da se je predvajala "Kmetija nov začetek" na R. TV, to ne pomeni, da ni bil v zmedi glede izvora te oddaje v tem smislu, da jo je pripisal tožeči stranki. Naj so poprečni gledalci vedeli ali ne, da je „Kmetija“ licenčna oddaja, so vedeli, da se je pred tem predvajala na programu P. TV. Zato so bili glede na podobnost znamk in znakov utemeljeno v zmoti ali ne gre morda za oddajo tožeče stranke, ki se pač predvaja na programu tožene. Tožeča stranka ima namreč svoji znamki registrirani tudi za TV oglaševanje in kot rečeno, tudi za produkcijo TV programov za internetno televizijo. Vse to pa vodi v zaključek, da so bili poprečni gledalci, ki so nedvomno vedeli, da se resničnostni šov „Kmetija nov začetek“ predvaja na R. TV, lahko v zmedi glede izvora oddaje v tem smislu, da pripada P. TV. Ker se je tožeča stranka pač uspešno registrirala kot imetnica zgoraj omenjenih blagovnih znamk tudi za TV oddajanje in difuzijo programov ter med drugim za produkcijo tv programov za internetno televizijo, ima pač v zvezi s tema znamkama vse pravice, ki izhajajo iz 47. člena ZIL-1.

14. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je vprašanje zmede potrošnika povezalo z vprašanjem, s kom je sklenjena licenčna pogodba in na katerem TV programu se predvaja resničnostni šov, ne pa z vprašanjem ali uporaba spornega znaka za resničnostni šov „Kmetija nov začetek“ spravlja gledalce v zmedo glede izvora teh resničnostnih šovov, v tem smislu, da oddajo kot tako povezujejo s TV programom P. TV (za katerega, kot rečeno, tožeča stranka ustvarja programske vsebine).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v II., III. in IV. točki izreka na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v teh delih ugodilo.

K delni zavrnitvi pritožbe

Splošno

16. Pritožbeno stališče, da mora sodišče prve stopnje takrat, kadar ugotovi, da ena od predpostavk splošnega civilnega delikta ni podana, pred zavrnitvijo tožbenega zahtevka ugotavljati tudi obstoj drugih predpostavk, je pravno zmotno. Odgovorna oseba je dolžna oškodovancu povrniti škodo le, če so podane vse štiri predpostavke splošnega civilnega delikta. O tem ne v teoriji ne v praksi ni nobenega dvoma. Ne glede na svojo presojo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je svoj resničnostni šov oglaševala in predvajala pod naslovom: "Kmetija nov začetek", pa se je sodišče prve stopnje opredeljevalo tudi do ostalih navedb tožeče stranke v zvezi z denarnim zahtevkom. Zato je pritožbeni očitek, da tega ni storilo, v celoti neutemeljen.

Razlogi sodišča prve stopnje

17. Na splošno so razlogi za zavrnitev denarnega zahtevka povzeti že v 5. točki te obrazložitve. V 39. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožeča stranka v tožbi in prvih dveh vlogah navajala, da zahteva plačilo licenčnine v višini 70.000,00 EUR na sezono predvajanja, kar predstavlja izgubljen dobiček tožene stranke zaradi izgube gledanosti in izgube dobička iz oglaševanja. Zavzelo je stališče, da lahko skladno z določilom drugega odstavka 121.a člena ZIL tožeča stranka zahteva bodisi plačilo odškodnine v skladu z določbami OZ ali pa plačilo licenčnine. Ugotovilo je, da višine licenčnine tožeča stranka ni utemeljila, na kar je ves čas opozarjala tožena stranka. Pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z dokaznimi predlogi. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sicer tožeča stranka predložila dokazne listine o višini licenčnine, ki jo je tožeča stranka plačala imetniku licence družbi X., v letih, ko je sama predvajala resničnosti šov „Kmetija išče lastnika“ in „Kmetija slavnih“, vendar v zvezi s temi računi ni podala nobenih navedb. V kolikor pa zahtevek na plačilo 140.000,00 EUR predstavlja izgubljeni dobiček zaradi izgube gledanosti in izgube dobička iz oglaševanja, pa je menilo, da za zahtevek na tej podlagi, kot opozarja tožena stranka, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj ni izdajatelj programa P. TV.

Pritožbeni razlogi

18. Tej presoji pritožnik nasprotuje z navedbo, da je Javna agencija RS za varstvo konkurence 12. 1. 2017 proti tožeči stranki uvedla postopek zaradi ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOMK. V tem postopku je omenjena agencija zavzela stališče, da je izkazana verjetnost, da ima tožeča stranka prevladujoč položaj na trgu dobave avdiovizualnih TV vsebin na debelo na ozemlju RS in na znatnem delu notranjega trga EU, s tem, da dobavo plačljivih programov P. TV, A. TV, O., B., K. po 16. 1. 2017 pogojuje na način, da morajo distributerji avdiovizualnih vsebin vse programe podjetja tožeče stranke vključiti v vse lastne maloprodajne sheme TV programov na najboljša programska mesta, s čimer neposredno določa nepoštene prodajne poslovne pogoje. Iz tega naj bi izhajalo, da je vseeno, katera družba iz skupine družb tožeče stranke je izdajatelj posamičnega TV programa. Ponovila je svoje navedbe, da je tožeča stranka 100% lastnica deleža družbe P. TV d. o. o., ki je izdajatelj programa P. TV. Zato je tožeča stranka tista, ki je oškodovana s protipravnimi ravnanji tožene stranke.

Odgovor pritožbenega sodišča

19. Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba (prvi odstavek 4. člena ZGD). Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo utrpi družba, v kateri ima 100% delež. Zato s sklicevanjem na predlog za uvedbo postopka zaradi kršitve ZPOmK-1, ki ga je proti tožeči stranki uvedla Agencija RS za varstvo konkurence, pritožnica ne more doseči presoje, da je aktivno legitimirana za tožbo zaradi izgube dobička.

20. Presoji sodišča prve stopnje, da ni podala sklepčnih navedb v zvezi z višino tožbenega zahtevka zaradi izgube licenčnine, tožeča stranka v pritožbi ni oporekala, pritožbeno sodišče pa s tako presojo sodišča prve stopnje soglaša.

21. Sodišče prve stopnje je denarni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve proti toženi stranki zavrnilo na podlagi presoje, da tožena stranka ni kršila znamk tožeče stranke. Z vprašanjem, ali je tako pravno stališče pravno pravilno, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj v pritožbi tožeča stranka stranka niti z besedo več ne omeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na obogatitveni podlagi.

Sklepno

22. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti zavrnitvi denarnega tožbenega zahtevka ni utemeljena. Ker pa v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Iz razlogov, pojasnjenih v naslednji točki pa je zavrnilo tudi pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških, ki jo je v tem delu tožeča stranka vložila le posledično.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Vrednosti spornega predmeta nedenarnih zahtevkov tožeča stranka v tožbi ni navedla. Navedla je le vrednost denarnega zahtevka. Ker s pritožbo proti zavrnitvi denarnega zahtevka ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP). Za uspeh proti II. do IV. točki izreka izpodbijane sodbe pa bi pritožbeno sodišče tožeči stranki lahko priznalo pritožbene stroške le, če bi za vsakega od teh zahtevkov navedla vrednost spornega predmeta (v nadaljevanju:VSP). To je v njenem interesu (prvi odstavek 39.člena ZPP). Lahko je sicer tudi v interesu nasprotne stranke, vendar tudi ta ni zahtevala določitev drugačne VSP. Obveznost sodišča, pozvati tožečo stranko k navedbi VSP pa nastopi le takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev in je od VSP odvisna pristojnost sodišča. Ta dilema pa v predmetnem sporu ni podana, ker so skladno s 6. točko 32. člena ZPP za odločanje v sporih, povezanih z blagovnimi znamkami, pristojna okrožna sodišča.

24. Odločilni del odgovora na pritožbo se nanaša na odločitev iz II., III. in IV. točke izreka, v teh delih pa je tožeča stranka uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. V tistem delu, v katerem je uspela, to je v odškodninskem delu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi. Zato ji tudi stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V slovenskem prevodu: Kmetija

² Pravni naslednik te družbe ... (v nadaljevanju ...). 35. razred med drugim obsega televizijsko oglaševanje, 38. razred med drugim televizijsko oddajanje in difuzijo televizijskih programov, 41. razred med drugim storitve razvedrila in produkcije televizijskih programov za internetno televizijo

³ S sklepom Zg 107/2014 z dne 29. 8. 2014 je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, VSL pa je s sklepom V Cpg 1452/2014 ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. S sklepom Zg 116/2014z dne 30. 9. 2014 je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo ta predlog, VSL pa je prvostopenjski sklep s sklepom V Cpg 1635/2014 z dne 10. 10 2014 ponovno razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču. Nato je prvo sodišče ta predlog ponovno zavrnilo s sklepom Zg 121/2014 z dne 8. 12. 2014, VSL pa je ta sklep s sklepom V Cpg 110/2015 z dne 12. 3. 2015 potrdilo.

⁴ Izdajo te začasne odredbe je vložila po tistem, ko je bil njen predlog za izdajo istovrstne začasne odredbe že pravnomočno zavrnjen na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 110/2015 z dne 12. 3. 2015.

⁵ S popravo tožbe je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka plača 50.000,00 EUR kot licenčnino za izkoriščanje obeh registriranih znamk, v vlogi z dne 18. 12. 2015 pa je tožbo spremenila tako, da je od tožene stranke zahtevala za dve sezoni plačilo licenčnine v skupnem znesku 140.000,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2022

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 21/2008
• VSL Sklep I Cp 1467/2021
• VSL Sklep in sodba V Cpg 3/2020