VSL Sodba I Cp 2552/2017

Jedro

Točnost nespornih dejstev bi sodišče lahko preverjalo samo v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Sodišče prve stopnje, ki se je ukvarjalo z ugotavljanjem nespornih dejstev, je kršilo procesna pravila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 7.399,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2015 dalje (I. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek za plačilo 128,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.0015 dalje (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.538,32 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da odločitev temelji na nepravilnih ugotovitvah, da je kreditna pogodba z dne 15.5.2012 veljavna ter da je tožnik toženki 15.5.2012 dejansko izročil 14.170,00 EUR. Meni, da je 15.5.2012 sklenjena kreditna pogodba le navidezna, ker si je tožnik želel zagotoviti vračilo tedaj že zastaranega posojila, ki ga je toženka prejela leta 1995. Skladno s tedaj veljavno zakonodajo je nedopustno tudi obrestovanje natečenih obresti. S prvo pripravljalno vlogo je tožeča stranka posredno pritrdila toženi stranki, ki se je sklicevala na posojilo iz leta 1995 ter aktivnosti za vračilo tega posojila. Del dolga je bil vrnjen do leta 2001 s plačili v denarju, del pa šele po dvanajstih letih od zadnjega plačila z izročitvijo nepremičnine, nato pa je bila sklenjena še sporna pogodba. Tožeča stranka je vrsto let zaman čakala na celotno poplačilo posojila iz leta 1995, zato je v zameno za delno plačilo od tožene stranke prevzela nepremičnino, za preostanek pa je bila sklenjena sporna pogodba. Tožeča stranka je zapisala, da je denar posodila le enkrat – leta 1995. V tej luči je treba razumeti izpoved tožeče stranke, da je bil med strankama le en posel, ki pa je vseboval več pogodb. Tožeča stranka torej uveljavlja zastarano terjatev iz leta 1995 in ne vračilo leta 2012 izročenega zneska. Tožnik je na naroku priznal, da laže, ko je toženki zabrusil, da ji je denar dal pred dvajsetimi leti. Večkrat se je skliceval, da ima novo pogodbo, drugih okoliščin pa ni znal pojasniti. To dokazuje, da je želel neizterjan in zastaran dolg iz leta 1995 sanirati s sklenitvijo nove pogodbe. Tožnik je izpovedal, da mu toženka denar dolguje že 22 let, čeprav se ni spomnil, ali mu je toženka posojilo iz leta 1995 že vrnila. Tožnikova izpoved kaže, da leta 2012 toženki denarja ni izročil. Vse to je sodišče prve stopnje zanemarilo. Tožnik svoje – zanj škodljive – navedbe opravičuje z razlago, da je toženki denar posodil večkrat. Sodba je nerazumljiva, saj ni mogoče preizkusiti, zakaj sodišče meni, da toženka tožniku denar dolguje že 20 oz. 22 let, če pa tožnik ne ve, ali mu je bil dolg iz leta 1995 poravnan ali ne. Tožnikova izpoved nasprotuje sama sebi. Tožnik tudi ni vedel povedati, kje naj bi toženki dal denar pred 20 leti in leta 2012, niti kje je leta 2012 denar dobil in zakaj ga je leta 2012 toženka prosila za posojilo. Vse to kaže, da denarja leta 2012 ni izročil. Dokazni postopek je potrdil, da je šlo za eno posojilo, ki se je urejalo z dvema pogodbama. Med strankama ni sporno, da sta obstajali dve pogodbi: ena iz leta 1995, ko je bilo posojilo dejansko dano in nova pogodba iz leta 2012. Pogodba iz leta 1995 je bila realizirana, leta 2012 pa je šlo za ustvarjanje novega dokumenta, ki bi tožniku omogočil izterjavo. To izhaja iz tožnikove četrte pripravljalne vloge, v kateri so navedbe, da dolg ni zastaran in da je prišlo do pripoznave zastaranega dolga. Leta 2012 se je višina izračunavala na podlagi preteklega posojila in ne takó, kot pri realnih posojilnih pogodbah. Tožnik, ki je na vprašanje, ali je toženki leta 2012 izročil 14.170,00 EUR, odgovoril pritrdilno, je izrekel laž in s tem vrgel veliko senco dvoma na svojo verodostojnost. Ko je na obtožbo, da laže, reagiral z besedami „Kakor ti, isto.“, je laž priznal. Če bi ta znesek tožnik izročil, bi se tega spomnil. Ker je bil navedeni znesek le dogovorjen ali določen, je šlo le za navidezno kreditno pogodbo, s katero je želel tožnik obiti določila o zastaranju in prepoved anatocizma. Gre za nedopusten namen, katerega tožnik v pogodbi ni zapisal. Namen leta 2012 sklenjene pogodbe ni bil v posojilu, ampak v vračilu preostanka leta 1995 posojenega zenska. Toženka z novo sklenjeno pogodbo ni imela namena pridobiti novega posojila, ampak zaključiti s posojilnim razmerjem, ki je nastalo leta 1995. Enak je bil tožnikov namen, saj denarja ni izročil. Toženka je izpovedala, da je pogodbo 15.5.2012 naivno podpisala. Med strankama ni prišlo do soglasja volj, potrebnega za sklenitev kreditne pogodbe. Verodostojnost sklenjene pogodbe je sodišče presojalo le z vidika izpovedi toženke in njenega sina, ni pa upoštevalo nelogične tožnikove izpovedi. Po podpisu 15.5.2012 sklenjene pogodbe je toženka vračala posojilo iz leta 1995, saj je verjela tožniku, da dolguje še toliko, kot je navedel v leta 2012 sklenjeni pogodbi. Svojo zmoto je ugotovila šele mnogo kasneje. Dokazni postopek je potrdil vračanje posojila iz leta 1995. Toženka je menila, da je bil njen dolg iz leta 1995 poravnan z izročitvijo nepremičnin. Ker je tožniku zaupala, je nadaljevala s plačili. Upoštevati je treba njeno starost in zaupanje v tožnika, ki ji je v preteklosti pomagal v težavah. Preplačilo je ugotovila šele, ko jo je na to opozorila soseda. Ni res, da bi morala toženka s tožbo uveljaviti neveljavnost dne 15.5.2012 sklenjene pogodbe. To lahko stori z ugovori v tem postopku. Priči I. K. sodišče neutemeljeno ni poklonilo vere. Ni nenavadno, da ni vedel izpovedati, kakšna listina se je podpisovala in kako je pogovor v pisani potekal; vedel pa je, da leta 2012 denar ni bil izročen. Razčistiti bi bilo treba, ali je bila priča pri dogovorih o vsebini pogodbe prisotna ali ne, torej ali se je lahko seznanila z vsebino pogodbe in pogovorov. Povsem življenjsko je, da sin matere ne nadzoruje. Lahko pa je vedel, da gotovine v višini 14.170,00 EUR mati ni prejela. Pogodba z dne 15.5.2012 ne odraža prave volje pogodbenih strank, ker tožena stranka 15.5.2012 kakršnega koli denarja od tožnika ni prejela.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da sta 15.5.2012 sklenili pogodbo, ki sta jo naslovili kreditna pogodba. Iz trditve v tožbi, „da je tožeča stranka z izročitvijo dogovorjenega zneska izpolnila svojo pogodbeno obveznost“ je mogoče sklepati, da se je tožnik zavezal, da bo (je) toženki izročil 14.170,00 EUR, toženka pa bo ta denar – pod v pogodbi določenimi pogoji – vrnila¹; torej da je 15.5.2012 sklenjena pogodba klasična posojilna pogodba, kakor je opredeljena v 569. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. Ko pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah navedla, da ne gre za samostojno posojilno pogodbo, ampak za dogovor o plačilu ostanka obveznosti iz leta 1995 sklenjene posojilne pogodbe, tožeča stranka pri svojem – iz tožbe izhajajočem stališču o pravni naravi razmerja – ni vztrajala. Ni zanikala toženkine trditve, da je z dne 15.5.2012 sklenjeno pogodbo urejeno razmerje pravdnih strank iz predhodno – leta 1995 – sklenjene posojilne pogodbe. Ni zanikala toženkine trditve, da na osnovi 15.5.2012 sklenjene pogodbe znesek 14.170,00 EUR ni bil izročen. Ker se nezanikana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. čl. ZPP), teh dejstev ni treba dokazovati². Sodišče prve stopnje, ki se je z ugotavljanjem teh dejstev ukvarjalo, je kršilo procesna pravila. Ni upoštevalo med strankama nespornih trditev; v nasprotju z 214. čl. ZPP je vodilo dokazni postopek v smeri dokazovanja, ali je bil denarni znesek 14.170,00 EUR ob sklepanju oz. na osnovi dne 15.5.2012 sklenjene pogodbe izročen; na osnovi dokazovanja je v nasprotju z navedbami strank zaključilo, da je bil denarni znesek izročen. Točnost nespornih dejstev bi sodišče lahko preverjalo samo v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Procesna kršitev torej obstaja, ni pa vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je zahtevek – kljub temu, da denar ob sklepanju pogodbe 15.5.2012 ni bil izročen – utemeljen. Ker je iz med strankama nespornih dejstev razvidna takó pravna narava kot vsebina njunega razmerja, dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati.

6. Med strankama nesporno torej je: da sta dne 15.5.2012 sklenili pogodbo, s katero sta dogovorili, da bo toženka denarni znesek 14.170,00 EUR, ki ga dolguje na osnovi leta 1995 sklenjene posojilne pogodbe, vrnila v 30 mesečnih obrokih po 500,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 16.6.2012, terjatev pa se obrestuje po obrestni meri 7 % letno + 6 m EURIBOR. Tožnik na osnovi takó sklenjene pogodbe ni dolžan ničesar izpolniti (plačati), toženka pa je s plačevanjem obrokov začela in del obveznosti poravnala. Nesporno je, da je – po 15.5.2012 – sukcesivno plačala 8.750,00 EUR (trditev v tožbi in odgovoru na tožbo).

7. Toženka se zahtevku upira s trditvijo, da je z vsemi plačili, ki jih je izvršila od leta 1995 dalje, svojo obveznost že poravnala. Kolikor se njen ugovor nanaša na obračun obveznosti, ki sta ga stranki izvedli s pogodbo z dne 15.5.2012, ne more biti uspešna. Z višino obveznosti – 14.170,00 EUR na dan 15.5.2012 – je toženka soglašala. S podpisom dne 15.5.2012 sklenjene pogodbe je to potrdila. Kolikor pa se ugovor plačane terjatve nanaša na plačila oz. obdobje po 15.5.2012, pa je višino neplačane terjatve oz. obveznosti treba preveriti. To je sodišče prve stopnje storilo v 15. in 16. točki sodbe. Sklicuje se na obračun obresti (listina A2), kateremu tožena stranka ni ugovarjala. Iz obračuna obresti je razvidno, da do 15.11.2014, ko je terjatev v celoti zapadla v plačilo, pogodbene obresti znašajo 1.512,53 EUR. Ker od zapadlih, pa ne plačanih obresti ne tečejo obresti (prvi odstavek 375. čl. OZ), je prvostopenjsko sodišče zamudne obresti obračunalo od neplačane glavnice 5.420,00 EUR (14.170,00 – 8.750,00 = 5.420,00 EUR). Ugotovilo je, da zamudne obresti za čas od 15.11.2014 do 10.12.2015 (na ta dna je obračun terjatve izvedla tožeča stranka), znašajo 466,88 EUR (listina C1) in ne 595,62 EUR, kot je uveljavljala tožeča stranka. Upoštevajoč pravilno obračunane obresti terjatev tožeče stranke oz. obveznost tožene stranke znaša 7.399,41 EUR (14.170,00 – 8.750,00 + 1.512,53 + 466,88). Od vložitve tožbe dalje je tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti na osnovi 299. in 378. čl. OZ. Višina terjatve, ki je bila med strankama sporna, je torej v sodbi prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovljena.

8. S pogodbo z dne 15.5.2012 je bila torej obnovljena toženkina prejšnja obveznost: podaljšan rok za plačilo, določen način obrestovanja in zapadlost obrokov za bodoče (med strankama nesporno dejstvo). Pravdni stranki sta prenovili neizpolnjeno posojilno obveznost iz leta 1995. Taka prenovitev obveznosti ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. To velja tudi za primer, da se je 15.12.2012 toženka zavezala plačati zastarano terjatev. Z zastaranjem namreč terjatev ne preneha; z zastaranjem preneha zgolj pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. čl. ZPP). Bistveno je, da se je dne 15.5.2012 toženka zavezala plačati neplačano terjatev oz. neplačani del terjatve iz leta 1995, česar pa ne zanika. Ker je s tem terjatev pripoznala, je začel zastaralni rok teči znova (drugi odstavek 369. čl. OZ). Ker z zastaranjem terjatev ne preneha, ampak postane zgolj neizterljiva, sta pravdni stranki tudi zastarano obveznost lahko obnovili. Bistveno je, da je bila dne 15.5.2012 terjatev obstoječa, torej neplačana – da zaradi plačila tega dne še ni prenehala. Tega pa tožena stranka ne zatrjuje. Sprašuje se le, če je v pogodbi z dne 15.5.2012 višina neplačane terjatve pravilno ugotovljena.

9. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Terjatev iz posojilne pogodbe zastara v petih letih od zapadlosti (346. čl. OZ). Rok vračila posojila je bil določen na dan 15.11.2014, zato se petletni zastaralni rok do vložitve tožbe 17.12.2015 ni iztekel. Tudi terjatev za plačilo pogodbenih obresti ni zastarana, saj pogodbene obresti, ki so stranska terjatev (344. čl. OZ), zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Celo ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. čl. OZ pogodbene obresti niso zastarane, ker so dospele v plačilo ob zapadlosti glavne terjatve; niti triletni zastaralni rok, ki je predpisan za zastaranje obresti (prvi odstavek 347. čl. OZ), se do vložitve tožbe ni iztekel³.

10. Pogodba z dne 15.5.2012 ni navidezna pogodba. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo volje. Nobena od strank ne zatrjuje, da bi bila njuna volja drugačna od izjavljene. Tožena zatrjuje, tožeča pa ne prereka, da sta s pogodbo z dne 15.5.2012 obnovili obveznost iz leta 1995 sklenjene posojilne pogodbe; njuna volja je bila torej taka, kot je izražena. Takó se je do ugovora navideznosti pogodbe opredelilo tudi sodišče prve stopnje v 11. točki sodbe. Pri urejanju obligacijskih razmerij veljata načeli dispozitivne narave določb OZ in avtonomije pogodbenih strank, z izjemo spoštovanja kogentnih določb.

11. Ker morajo stranke v pogodbenih razmerjih nastopati skrbno, se toženka s trditvijo, da obveznosti 15.5.2012 ni preračunala in da pogodbe pred podpisom ni prebrala, plačilu ne more upirati. Ker veljavnosti dne 15.5.2012 sklenjene pogodbe tožena stranka – zaradi zmote, prevare, skratka napake volje – v za to predvidenem roku s tožbo ni izpodbijala, pogodba velja (94. do 99. čl. OZ). Neveljavnost pogodbe bi morala tožeča stranka uveljavljati z zahtevkom na razveljavitev pogodbe v za to predvidenem roku. S sklicevanjem na zmoto, zaupljiv odnos do tožnika, svojo neizkušenost zato pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. Enako velja za pritožbeno trditev, da je toženka podpisala, kar ji je pač tožnik ponudil v podpis. S tožečo stranko dogovorjeno obveznost je torej toženka dolžna izpolniti. Tožbeni zahtevek je utemeljen.

12. Do pritožbenih razlogov, ki grajajo dokazno oceno tožnikove izpovedi se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Na tožnikovo izpoved namreč odločitve ni treba opirati, ker sta pravna narava in vsebina pogodbenega razmerja nesporni. Tudi glede tožnikove izpovedi v zvezi z njegovim plačilom na osnovi dne 15.5.2012 sklenjene pogodbe velja ponoviti, da je bilo ugotavljanje nespornega dejstva nepotrebno.

13. Z zaslišanjem priče I. K. se je ugotavljalo dejstvo: ali je bil denar na osnovi 15.5.2012 sklenjene pogodbe izročen. Dejstvo, da denar ob sklepanju pogodbe 15.5.2012 ni bil izročen, je nesporno, zato velja ponoviti, da je bilo ugotavljanje nespornega dejstva nepotrebno. Sicer pa velja pritrditi pritožbi, da razlogov za odrekanje verodostojnosti priči I. K. ni. Zaradi sorodstvenega razmerja s toženko je bilo sodišče njegovo izpoved dolžno posebno skrbno presojati, ni pa mu upravičeno odreklo verodostojnosti.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ V 2. čl. pogodbe se navaja, da je kreditodajalec kredit izročil dne 15.5.2012.
² Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana; dejstev, ki jih je stranka priznala, ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. čl. ZPP).
³ Dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 471

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 413/2021
• VSL sodba I Cpg 634/2009
• VSL sodba II Cpg 1132/2014