VSL Sodba I Cp 1901/2017

Jedro

Dokazni postopek je pokazal, da je bila brunarica zgrajena na podlagi skupne odločitve na kmetiji živečih, torej na podlagi dogovora o skupni gradnji, ki pa izključuje uporabo določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožeča stranka ter prva toženka in drugi toženec sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojna K. Z., po kateri teče pri Okrajnem sodišču v Kranju zapuščinski postopek, lastnica pomožnega objekta lope – brunarica s pripadajočo parcelo, ki stoji na zahodnem delu parcele št. 784 k. o. X in ki bo imela po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedenca geodete, oznako parcele št. … k. o. X, vse v obsegu, kot je zemljišče zamejničeno v naravi in kot je parcela označena z zeleno barvo na priloženi karti, pri čemer je elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sestavni del sodbe, toženci pa so dolžni tožnikoma povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna povrniti prvi toženki stroške v višini 1.552,45 EUR, drugemu tožencu pa v višini 1.611,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta tožnika vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta kot vrednost spora določila znesek 10.000,00 EUR, Okrajno sodišče v Radovljici pa je s sklepom z dne 21. 2. 2014 vrednost spornega predmeta določilo na "vsaj 26.000,00 EUR" ter zadevo odstopilo v nadaljnje reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju. Ker zoper odločitev sodišča o vrednosti spora ni posebne pritožbe, se tožnika pritožujeta v pritožbi zoper sodbo. Navajata, da je bil prvotno določen znesek spora realen, sodišče pa je vrednost spora določilo glede na vsebino najemne pogodbe, ki pa z vtoževanim zahtevkom nima zveze. Sodišče je tako nezakonito povečalo vrednost spora in tožnikoma nezakonito odmerilo dodatno plačilo sodne takse, posledično pa tudi stroške postopka. Prvi toženki je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 14/2005 delno odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče ni preverilo in iz podatkov iz spisa ne izhaja, ali je bila prva toženka pravilno zastopana in ali sta pooblaščeni osebi izdali pooblastilo njeni odvetniški družbi. Iz pooblastil ni razvidno, kdo je pravdna stranka, niti kdo je skrbnik. CSD je bil postavljen za skrbnika za poseben primer z odločbo z dne 31. 1. 2014, ki je postala pravnomočna 5. 3. 2014 in ki ni nikoli prenehala veljati. Ne glede na to je M. D. dne 15. 3. 2016 podala pooblastilo isti odvetniški družbi kot CSD, to je družbi, ki naj bi prvo toženko zastopala. Glede prvega pooblastila pa še ugotavlja, da je CSD pooblastil odvetniško družbo kot CSD, in ne kot skrbnik prve toženke, 15. 1. 2014, torej še pred izdajo odločbe o postavitvi skrbnika za poseben primer. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnika imata za uveljavljanje kršitev pravni interes, saj sta zahtevala neposredno zaslišanje prve toženke ter izpostavljala dejstvo, da ta sploh ni seznanjena s sodnim postopkom. Za ugotovitev dejanskega stanja pa je bilo njeno neposredno zaslišanje bistveno. Nedvomno bi potrdila izjave K. Z. o tem, da je brunarica njena last. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev določb o javnosti postopka ter kršitev 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pooblaščenec prve toženke je kot prilogo k svoji vlogi predložil izvid in mnenje Strokovne komisije za kategorizacijo otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in izvedensko mnenje nevropsihiatra Jovana, iz katerih je razvidno celotno zdravstveno stanje, diagnoza in družinska anamneza prve toženke. Listine so bile del spisa N 14/2005, zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti. Skladno z določilom 38. člena Zakona o nepravdnem postopku, je v tovrstnih postopkih javnost izključena, tam pridobljene listine je zato prepovedano uporabljati v drugih postopkih. Sodišče je opustilo svojo dolžnost ter pooblaščencev ni opozorilo na nedovoljena razpolaganja, temveč v okviru dokaznega postopka celo samo vpogledalo v listine. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V najemni pogodbi z dne 4. 12. 1999 zemljiškoknjižna lastnica parcele D. M. in K. Z. ugotavljata, da je dejanska lastnica lesenega objekta – brunarice K. Z., ki je za izgradnjo objekta tudi pridobila dovoljenje. Tožnika sta predložila tudi več izjav K. Z. v katerih potrjuje, da je z izrecnim dovoljenjem pokojne A. M., z lastnimi sredstvi in delom, zgradila leseno brunarico, ki je zato njena last. Te njene izjave bi potrdila tudi prva toženka (ki pa je, kot rečeno, sodišče prve stopnje, ni zaslišalo). Zgolj K. Z. je vedela, s čigavim denarjem je bila brunarica zgrajena. M. Z., ki je izpovedala, da s hišnim, o tem ni mogla vedeti kaj dosti, saj je sama izpovedala, da "o gradnji same brunarice ne vem dosti". Sodišče kljub pričam, ki smiselno potrjujejo izjavo K. Z. in ne glede na listine v spisu, poklanja verodostojnost predvsem M. Z. ter E. Z., ki trdi, da brunarica ni bila last K. Z. Pri tem pa je M. Z. nečakinja E. Z. in partnerica J. S., E. Z. pa se kot neverodostojen pojavlja v številnih listinah, ki se nahajajo v sodnem spisu. Tudi CSD je ugotovil, da si je želel določeno premoženje prisvojiti preko prve toženke. Sodišče ni ugotavljalo, koliko lesa je potrebnega za brunarico, ne glede na to, pa sledilo izpovedbi J. S., da v gmajni K. Z. ni bilo dovolj lesa za izgradnjo brunarice. Sodišče ni poklonilo verodostojnosti zapisom pokojne K. Z. s pojasnilom, da naj bi ti nastali po končanem zapuščinskem postopku po pokojnem F. M. in po datumu najemne pogodbe, pri tem pa spregledalo pravi razlog zapisov, ki je bil v tem, da je E. Z. javno v časopisnem članku zapisal, da naj bi bila brunarica last prve toženke. Sodišče bi moralo ob pravilno izvedenem dokaznem postopku zaključiti, da je brunarica last pokojne K. Z. ob uporabi prvega odstavka 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1987, saj se lastnica zemljišča gradnji ni uprla, v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja, pa tudi ne ona in ne njena pravna naslednica nista izkoristili svojih upravičenj iz petega odstavka 25. člena ZTLR.

3. Prva in deseta toženka ter drugi in peti toženec so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba (44. člen ZPP). To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru bi bila to pritožba zoper sklep, da Okrajno sodišče v Radovljici ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Zoper ta sklep tožnika nista vložila pritožbe, odločitev je tako že postala pravnomočna in je s pritožbo zoper sodbo, ne moreta več spremeniti. Poleg tega pritožnika s sklicevanjem na višje plačilo sodnih taks in pravdnih stroškov ne moreta uspeti, saj to za odločitev ni bistveno, pač pa je bistveno ali v zvezi z vrednostjo spora nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Do tega vprašanja pa v konkretnem primeru ni prišlo oziroma pritožnika tega ne trdita. Tudi sicer okrožno sodišče lahko sodi tudi v zadevah iz pristojnosti okrajnega sodišča.

6. Prvi toženki je bil s pravnomočno odločbo CSD št. ... z dne 31. 1. 2014, kot skrbnik za poseben primer določen CSD (odločba list. št. 38). Ta je za zastopanje pooblastil Odvetniško družbo ..., s sedežem v K. dne 15. 1. 2014, torej še predno je bil postavljen za skrbnika, kar pa na pravilnost pooblastilnega razmerja ne vpliva. Veljavno pooblastilno razmerje se je vzpostavilo s pravnomočnostjo odločitve o postavitvi CSD za skrbnika, pred tem pa pooblaščena odvetniška družba tudi ni opravila nobenega pravdnega dejanja.¹ Na prvem naroku dne 28. 9. 2016, na katerem so bili tožnika in njuna pooblaščenka prisotni, je pooblaščenec prve toženke pojasnil, da je bila z odločbo CSD št. ... z dne 17. 2. 2016 (priloga B 35) za (stalno) skrbnico prvi toženki imenovana M. D. in sodišču predložil tudi njeno pooblastilo. Ugovorov v zvezi s tem tožnika nista imela. Iz pooblastil sicer ne izhaja, da CSD in M. D. dajeta pooblastilo kot skrbnika prve toženke, je pa to razvidno v povezavi z obema odločbama. Da gre za zastopanje v tej pravdni zadevi, pa tudi ne more biti sporno. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bila prva toženka v tem postopku ustrezno zastopana (78. člen, prvi in drugi odstavek 79. člena ZPP). Da pooblaščeni odvetnik ali skrbnika prve toženke niso pokazali potrebne skrbnosti pri njenem zastopanju, iz podatkov spisa ne izhaja², zato za postopanje sodišča po določbi tretjega odstavka 79. člena ZPP ni bilo potrebe, niti v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prva toženka kljub pravilnemu vabljenju na obravnavo ni pristopila, zato je sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati, pri čemer zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi (prvi odstavek 262. člena ZPP), kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v pritožbi izpostavljene listine v zvezi s postopkom delnega odvzema poslovne sposobnosti prvi toženki, le vpogledalo, vsebinsko jih ni povzemalo in ne ocenjevalo, saj za odločitev niso bistvene. Da je bila prvi toženki s sklepom sodišča delno odvzeta poslovna sposobnost, pa med pravdnima strankama ni sporno. Tudi sicer bi imela obdelava občutljivih osebnih podatkov v dokaznem postopku pred sodiščem, po 7. točki 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov zakonsko podlago. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato sodišče prve stopnje tudi v tem obsegu ni zagrešilo.

8. Tožnika sta tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh pravnih podlagah, na določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju in o gradnji na tujem svetu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do priposestvovanja ni moglo priti že iz razloga, ker je zapustnica (K. Z.) vedela, da zemljišče pod objektom ni njena last, kar pomeni njeno nedobrovernost, niti ni bilo izkazano, da bi imela na nepremičnini izključno posest. Pritožba takšnega zaključka ne izpodbija, ob preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, uporaba določb SPZ oziroma ZTLR o priposestvovanju ne pripelje do ugoditve tožbenemu zahtevku.

9. Določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu (24. in 25. člen ZTLR) bi predstavljale ustrezno pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku³, če bi tožnika izkazala, da je bila (sedaj pokojna) K. Z. graditeljica ali investitorka sporne gradnje (brunarice na delu parcele v lasti prve toženke). Tega pa jima ni uspelo izkazati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP, je pa tudi življenjsko prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Da je pokojna večkrat, tudi pred notarjem, izjavila, da je bila ona investitorka brunarice, da je brunarico postavila s svojim denarjem in delom, s pomočjo padalcev⁴, prispevala pa je tudi svoj les, da ona ter prva toženka kot zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, v najemni pogodbi z dne 4. 12. 1999 ugotavljata, da je zemljiškoknjižna lastnica zemljišča na kateri stoji brunarica prva toženka, dejanska lastnica lesenega objekta pa K. Z., ki je za izgradnjo objekta tudi pridobila dovoljenje (kar izkazano ne drži), za izkaz tega odločilnega dejstva, ob presoji tudi ostalih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega postopka, ne zadostuje. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila sicer pokojna gonilna sila kmetije, da je bila tista, ki je organizirala vsa dela na kmetiji, da pa je bila brunarica zgrajena v sklopu kmetije, z denarjem iz kmetije, z delom vseh na kmetiji, pa tudi s pomočjo padalcev (tudi denarne), ki so bili tudi iniciator gradnje. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje ni zgradilo le na podlagi izpovedb M. Z. in E. Z., temveč na podlagi ocene tudi ostalih dokazov in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Da je šel denar za izgradnjo brunarice iz kmetije potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je imela K. Z. le invalidsko pokojnino, da pa je sicer upravljala z denarjem iz kmetije. Da je bil ves les potreben za izgradnjo iz gozda K. Z., tožnikoma ni uspelo izkazati. Onadva sta bila tista, ki bi morala konkretno zatrjevati in izkazati koliko lesa je bilo potrebnega za izgradnjo, koliko lesa je bilo posekanega v gozdu K. Z. (ki je sicer v njeni solasti le do 1/2) – če ga je bilo kaj za ta namen, česar pa nista storila in so bile njune trditve v tej smeri povsem pavšalne. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šel tudi les za brunarico iz kmetije (in ne izključno iz gozda K. Z.), je tudi iz tega razloga povsem utemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj prepričljivo ugotovilo, da K. Z. brunarice tudi ni imela v izključni posesti – posest so izvrševali vsi, ki so bili na kmetiji ter padalci, ki so ključ praviloma vrnili F. (v spornem obdobju enemu od lastnikov zaščitene kmetije). Neprerekana je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prav on, torej F. M., brunarico po tem, ko so jo padalci prenehali uporabljati, ponujal v najem E. Z. in njegovi partnerki, česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi storil, če brunarice ne bi štel kot del kmetije.

10. Čeprav je torej dela v zvezi z gradnjo brunarice nedvomno v prvi vrsti vodila K. Z., pri gradnji tudi fizično pomagala in morda prispevala tudi del lastnih denarnih sredstev, pa po povedanem to še ne pomeni, da je bila graditeljica oziroma investitorka v smislu določb 24 – 26. člena ZTLR. Kot je upravičeno zaključilo sodišče prve stopnje, je dokazni postopek pokazal, da je bila brunarica zgrajena na podlagi skupne odločitve na kmetiji živečih, torej na podlagi dogovora o skupni gradnji⁵, ki pa izključuje uporabo določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu.

11. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnika na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za prvo toženko in drugega toženca, ki sta edina priglasila stroške pritožbenega postopka, pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Prvo pravdno dejanje je bilo opravljeno z vložitvijo odgovora na tožbo dne 16. 1. 2015.
² Upiranje tožbenemu zahtevku tega ne more pomeniti
³ V primeru, ko sta nedobroverna oba, graditelj in lastnik zemljišča, ta pa je zamudil rok za izbiro zahtevkov iz prvega odstavka 25. člena ZTLR, pridobi graditelj poleg lastninske pravice na zgrajenem objektu tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe.
⁴ ki so nekaj časa v njej hranili opremo
⁵ Ki ima lahko stvarnopravne posledice le, če je bila takšna volja strank.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 782/2005
• VSRS sklep II Ips 26/2013
• VSRS sodba II Ips 215/2014