VSL Sklep II Cp 584/2018

Jedro

Ker tožnik izkazuje negativno dejstvo, torej da z obvestilom o prispeli sodni pošiljki ni bil seznanjen, je ob nesporni ugotovitvi, da mu ta v hišnem predalčniku ni bila puščena, ravnanje sodišča, ki je o uspešnosti vročitve odločilo zgolj na podlagi pisne izjave poštarja, pretogo. Evidentno je tožnik kot vlagatelj tožbe imel interes, da sodno takso poravna ali prosi za njeno oprostitev, zato bi bilo razumno pričakovati, da bi sodno pošiljko dvignil, če bi bil o njej obveščen. V tej luči bi sodišče moralo upoštevati tudi pravočasno predlagane dokaze, ki so sicer indičnega značaja, glede skrbnosti tožnika pri prevzemanju sodnih pošiljk. Prav tako bi moralo izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem, saj bi mu s tem omogočilo, da se opredeli do trditev pošte o običajnem načinu vročanja glede na njegov neustrezen hišni predalčnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek, ker tožnik ni poravnal sodne takse za tožbo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da obvestila o prispeli sodni pošiljki ni prejel in zato ni mogel vedeti, da jo mora dvigniti v roku 15 dni. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način bi sploh lahko izkazal resničnost svojih trditev. Z zavrnitvijo predloga za njegovo zaslišanje mu je kršilo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je poleg svojega zaslišanja predlagal tudi zaslišanje uslužbencev pošte, da prevzema vse priporočene pošiljke in se vročitvam ne izogiba. Konkretnih imen in priimkov res ni navedel, saj s podatki ne razpolaga, jih je pa dovolj določno označil. Navedel je tudi, katero pravnorelevantno dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotovilo. Dejstvo, da tožnik redno dviguje sodne pošiljke, je pomemben indic, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi to storil tudi v konkretnem primeru. V primerih, ko je treba izkazovati negativno dejstvo, je treba preprečiti dokazno stisko pri tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, in ji olajšati dokazovanje, tako da se ji omogoči tudi dokazovanje z indici. Ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo, je tožniku kršilo njegove procesne pravice. Popolnoma nekritično se je oprlo zgolj na pisno izjavo vročevalca F. B., ki ga ni zaslišalo. Ne drži, da ni razloga za dvom v verodostojnost omenjene osebe, saj bi z nasprotno izjavo, kot jo je podal, priznal napako oziroma kršitev obveznosti v zvezi z vročanjem ter tvegal, da bi njegov delodajalec zoper njega uveljavljal morebitno odgovornost. Tožnik ne more preveriti, ali je F. B. dejansko opravil sporno vročitev, saj mu vročilnica, ki je predmet presoje, ni bila posredovana v vednost. Nenavadno je tudi, da bi se vročevalec dejansko spomnil okoliščin vročanja, ki naj bi se opravljalo več kot leto dni nazaj. Neprimerno je stališče sodišča, da ni pomembno, ali je bil naslovnik seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Sklep sodišča ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je opozoril tožnik. To velja tudi za trditve, da s strani izvajalca poštnih storitev ni bil nikoli ne pisno ne ustno opozorjen, da je njegov hišni predalček neustrezen in ne izpolnjuje zahtev iz 44. člena Zakona o poštnih storitvah. Teh predpisov kot laik tožnik ne pozna, bi ga pa pošta na neustreznost predalčnika skladno z ZPSTO-2 morala pisno opozoriti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj vročitev brez dvoma ni izkazana. Z nezakonitim postopanjem mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz vročilnice, ki izkazuje vročitev plačilnega naloga za sodno takso za tožbo, izhaja, da je bilo tožniku v hišnem predalčniku puščeno obvestilo za prevzem sodne pošiljke 11. 11. 2016, pošiljka pa je bila zaradi neustreznega hišnega predalčnika vrnjena sodišču skladno z določilom četrtega odstavka 142. člena ZPP. Tožnik je v pritožbi zoper sklep z 21. 12. 2016, s katerim je sodišče (prvič) tožbo štelo za umaknjeno, zatrjeval, da obvestila o dospeli pošiljki ni prejel, ter predlagal izvedbo dokazov s poizvedbo pri izvajalcu poštnih storitev, z zaslišanjem oseb, odgovornih za vročanje, s poizvedbo glede vročitve v drugih postopkih, v katerih ustreznost hišnega predalčnika nikoli ni predstavljala ovire za vročanje, in z lastnim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je opravilo zgolj poizvedbe pri upravniku pošte, ki je potrdil, da je pismonoša v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pismu ter pravilno označil neustreznost hišnega predalčnika, in pridobilo izjavo pismonoše F. B., da je tožniku obvestilo pustil v hišnem predalčniku. Ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, prav tako tožniku izjave poštarja ni vročilo.

5. Ker tožnik izkazuje negativno dejstvo, torej da z obvestilom o prispeli sodni pošiljki ni bil seznanjen, je ob nesporni ugotovitvi, da mu ta v hišnem predalčniku ni bila puščena, ravnanje sodišča, ki je o uspešnosti vročitve odločilo zgolj na podlagi pisne izjave poštarja, pretogo. Evidentno je tožnik kot vlagatelj tožbe imel interes, da sodno takso poravna ali prosi za njeno oprostitev, zato bi bilo razumno pričakovati, da bi sodno pošiljko dvignil, če bi bil o njej obveščen. V tej luči bi sodišče moralo upoštevati tudi pravočasno predlagane dokaze, ki so sicer indičnega značaja, glede skrbnosti tožnika pri prevzemanju sodnih pošiljk. Prav tako bi moralo izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem, saj bi mu s tem omogočilo, da se opredeli do trditev pošte o običajnem načinu vročanja glede na njegov neustrezen hišni predalčnik. V tej luči tudi niso nerelevantna tožnikova zatrjevanja, da so mu bila pisanja v drugih sodnih in upravnih postopkih puščena v hišnem predalčniku, za katerega ni bil opozorjen, da je neustrezen. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa je tožniku odvzelo možnost sodelovanja v dokaznem postopku. S tem je kršilo njegovo pravico do izjave in zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.

6. Sodišče se je povsem nekritično oprlo na pavšalno izjavo pismonoše, da je obvestilo pravilno pustil v tožnikovem hišnem predalčniku, pri čemer tožniku ni dalo možnosti, da bi se s to izjavo seznanil in po potrebi ob zaslišanju priče preveril okoliščine konkretne vročitve. Pritožba utemeljeno opozarja, da pismonoša glede vročitve pošiljk ni povsem nevtralna priča, saj ščiti svoj položaj iz delovnega razmerja, zato je njegovo izjavo treba ocenjevati v povezavi z vsemi ostalimi predstavljenimi okoliščinami. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, saj je štelo s strani tožnika predlagane dokaze za nerelevantne, s tem pa obstoja dvoma v pravilnost vročitve ni izključilo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. V ponovnem postopku naj se sodišče opredeli do vseh trditev , ki jih je v svojo korist navajal tožnik, in mu omogoči, da tudi z indičnimi dokazi izpodbija domnevo, ki izhaja iz javne listine. Pri tem naj upošteva interes tožnika za prevzem pošiljke in njegova siceršnja običajna ravnanja pri prevzemu sodnih pošiljk.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 705/2021
• VSL sodba II Cpg 1605/2015
• UPRS Sodba I U 606/2021-8