VSL Sodba II Cp 1237/2017

Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi državni organi namerno ponaredili listinsko dokumentacijo oziroma izkrivili dejansko stanje, saj so vsi odločali zgolj na podlagi dokazil - in se nanje tudi izrecno sklicevali - ki jih je v spis vložil tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek v višini 25.000,00 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo povračilo 1.436,67 EUR toženkinih stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba posledica nepravilnih odločitev in protipravnih ravnanj pravdnega sodišča. Slednje je prekoračilo tožbeni zahtevek in je vsebinsko ponovno odločalo o predhodni pravdi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Iz celotne obrazložitve sodbe izhaja, kot da bi jo sodišče izdalo brez glavne obravnave. Ni jasno, na katerih relevantnih dejstvih in dokazih temelji svojo odločitev. Poleg tega je eno izmed ključnih dejstev ponaredilo oziroma naklepno izkrivilo za potrebe lažne obrazložitve v tej sodbi. Lažno obrazložitev sodbe v predhodni pravdi je uporabilo za lažno obrazložitev sodbe v tej pravdi. Sklicevanje sodišča na navedbe toženke glede zastaranja so absolutna neresnica. O zastaranju ne more biti niti govora. Očitna neresnica je, da tožnik ni natančno opredelil podlage za nastanek škode. Višino škode je opredelil po logiki zdravega razuma. Pravdno sodišče o odločilnih dejstvih, o katerih bi moralo odločati, sploh ni odločalo. Pritožbeno sodišče bo kot predhodno vprašanje najprej moralo ugotoviti, ali je sodnik kvalificirana in pravno pismena oseba, saj od tega zavisi morebitna ničnost sodbe. Vprašanje je, iz katerega razloga se stranka v postopku sklicuje na neko konkretno listino, ki jo tudi prilaga v dokazne namene - ali zgolj zaradi listine same kot kosa papirja ali pa zaradi vsebine, ki je na listini zapisana. Sodba temelji na ugotovitvi, da za pravdno sodišče vsebina listine nima nobene dokazne moči, ampak zgolj sama listina kot kos papirja. Jasno je, da iz vsebine listine oziroma tožnikove pritožbe z dne 9. 12. 2005 zoper odločbo št. 9993 z dne 6. 12. 2005, ki jo je tožnik sam predlagal za dokazovanje, izhaja, da ta vsebina nima nobene zveze z lažno odločbo št. 9993 z dne 15. 2. 2006. Vendar pravdno sodišče tega ni bilo sposobno ugotoviti. Sodnik, ki odloča v tej pravdni zadevi, se je pregrešil zoper profesionalne standarde in sodno prakso. Sodišča so vsa relevantna dejstva naklepno prikrila, izkrivila, ponaredila in zamolčala. Pritožba z dne 9. 12. 2005 zoper odločbo št. 9993 z dne 6. 12. 2005 je bila obravnavana v drugem rednem pritožbenem postopku komisije, za kar je bila izdana končna odločba št. 9993 z dne 11. 10. 2006. Sklep z dne 5. 1. 2006 je zgolj del in prva faza pritožbenega postopka, sodišče pa ga je naklepno izločilo iz celotnega konteksta poteka vseh faz pritožbenega postopka. Namen sodišča je bilo izničiti pomembnost odločilnega dejstva v celotni pravdi oziroma pritožbi tožnika z dne 9. 12. 2005. Dokler odločba št. 9993 z dne 6. 12. 2005 ni bila pravilna, komisija pritožbe tožnika z dne 9. 12. 2005 ni mogla obravnavati. Ključno je vprašanje, ali pritožba tožnika z dne 9. 12. 2005 po vsebini in razlogu ustreza odločbi komisije št. 9993 z dne 15. 2. 2006. Dokler odločba ni bila pravilna, komisija o pritožbi tožnika z dne 9. 12. 2005 sploh ni mogla odločati. Odločala je lahko šele po izvedenih popravkih odločbe št. 9993 z dne 6. 12. 2005 v končni odločbi št. 9993 z dne 11. 10. 2006. Pritožnik poudarja, da je komisija izdalo lažno odločbo št. 9993 z dne 15. 2. 2006, in to brez njegove pritožbe. V lažni obrazložitvi sodbe, ki izhaja iz 33. točke, se sodišče izogiba vsebini listine oziroma pritožbe z dne 9. 12. 2005, sami listini kot kosu papirja pa ne. Sodišče je uporabilo sprevrženo logiko, da je z vidika tožnikove pritožbe z dne 9. 12. 2005 bil ključnega pomena kos papirja in ne sama vsebina, zapisana v listini. Odločalo je o zahtevku, ki ga tožnik s tožbo sploh ni uveljavljal. Ponaredilo je stvarno listinsko stanje sodnega spisa in podtaknilo lažne dokaze.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožniku prisodi zahtevano odškodnino v obsegu tožbenega zahtevka, vključno s pravdnimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvene prvine ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev, so naslednje:

- v odločbi št. 9993 z dne 15. 2. 2005 (priloga A30) je bilo odločeno o pritožbi z dne 9. 12. 2005 (priloga A13);

- v popravnem sklepu z dne 5. 1. 2006 je bila popravljena le podpisnica sklepa z dne 6. 12. 2005, ni pa bilo odločeno o tožnikovi pritožbi z dne 9. 12. 2005;

- sodišče se je v zadevi P 67/2009 sklicevalo le na dokaze, ki jih je tožnik tudi predložil,

- tožnik ni substancirano navedel t. i. naklepnih ravnanj pritožbenega sodišča.

6. Bistvo tožnikove pritožbe je v očitku, da je prvo sodišče ponaredilo resnična dejstva in je ponovno vsebinsko obravnavalo predhodno pravdo, v kateri je bila že sprejeta pravnomočna odločitev, pri tem pa je ista lažna dejstva "kopiralo" tudi v to pravdo. Pritožnik zatrjuje, da iz vsebine njegove pritožbe z dne 9. 12. 2005 zoper odločbo št. 9993 z dne 6. 12. 2005 izhaja, da nima nikakršne zveze - ne po vsebine in ne po razlogu - z lažno odločbo št. 9993 z dne 15. 2. 2006, ki jo je izdala Zdravstvena komisija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: komisija).

7. Sama odškodninska tožba, vključno s pritožbenimi zatrjevanji, korenini v tožnikovem nerazumevanju instituta pritožbe in samega pritožbenega postopka. Bistveno je, da je tožnik zoper odločbo št. 220000-2005-9993 z dne 6. 12. 2005 vložil pritožbo, o kateri je bilo vsebinsko odločeno v odločbi št. 9993 z dne 15. 2. 2006. Pritožbeno zatrjevanje, da komisija o pritožbi z dne 9. 12. 2005 sploh ni mogla odločati, dokler odločba ni bila pravilna, je zmotno. Bistvo pritožb je ravno v tem, da se izpodbijajo t. i. nepravilne odločbe.

8. V pritožbi z dne 9. 12. 2005 pritožnik navaja odločbo št. 220000-2005-9993 z dne 6. 12. 2005 že v samem naslovu zadeve, vsebinsko pa opozarja, da je prejel dve odločbi z dne 6. 12. 2005, pri čemer ne ve, katera je pravilna, pa tudi ne, na kaj naj se pritoži. Na prvi stopnji je tožnik zatrjeval, da je bil na podlagi njegove pritožbe izdan sklep z dne 5. 1. 2006. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvega sodišča, da takšna zatrjevanja ne držijo. Citirani sklep je popravni: v njem je bila popravljena zgolj podpisnica sklepa z dne 6. 12. 2005. Pri tem pa je bistveno, da lahko organ popravni sklep, skladno s procesnim zakonom, izda tudi sam po uradni dolžnosti, ne glede na tožnikovo pritožbo.

9. Glede na zgoraj pojasnjeno so povsem neutemeljene v pritožbenem postopku ponovljene trditve o izkrivljanju dejanskega stanja in ponareditvi pritožbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da se nobeno od sodišč ni sklicevalo na dokaze, ki jih tožnik ne bi predložil in ne bi bili vpisani v priloge. Temu ustrezno sledi ugotovitev o odsotnosti očitkov protipravnosti ravnanj državnih organov, kar že zadostuje za ugotovitev o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

10. Tožnik ni izkazal, da bi državni organi namerno ponaredili listinsko dokumentacijo oziroma izkrivili dejansko stanje, saj so vsi odločalo zgolj na podlagi dokazil - in se nanje tudi izrecno sklicevali - ki jih je v spis vložil tožnik. Ob tem prvo sodišče pravilno opozarja, da tožnik v tožbi ni substancirano navedel naklepnih ravnanj pritožbenega sodišča, ki je odločitev sprejelo 7. 10. 2014.

11. Tožnik prav tako ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nastanka škode, saj ustreznega pojasnila - razen za znesek 12.828,74 EUR - ni podal. Izkazal pa tudi ni vzročne zveze, saj ni nikakršnih trditev o tem, da naj bi bila škoda v višini 100.000,00 EUR posledica pravdne zadeve P 67/2009, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in ob odsotnosti izkazanih predpostavk odškodninskega delikta sprejelo pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane odločitve tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 869/2021
• VSL Sodba II Cp 1920/2021
• Sodba II Ips 177/2000