VSL Sodba II Cp 2939/2017

Jedro

Toženec ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da ni poskrbel za dovolj natančen popis tožnikovih stvari (dokumentov), ki jih je sprejel v hrambo. Ta opustitev brez dvoma nasprotuje zahtevani poklicni skrbnosti bolnišnice pri ravnanju s stvarmi hospitaliziranih pacientov, ki so ji bile izročene v hrambo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženec za obravnavano škodo odgovarja objektivno (in popolno) na podlagi četrtega odstavka 741. člena v zvezi s 746. členom OZ. Toženec se te odgovornosti ne more razbremeniti s pojasnilom, da zlorabe ni pričakoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec mora tožniku povrniti 356,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvi toženec plačati tožniku 15.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2014 dalje in mu povrniti 3.421,00 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi. Enak tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo in tožniku naložilo, da mora drugi toženki povrniti 50,06 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil prvi toženec (v nadaljevanju: toženec), ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je povsem prezrlo dejstva, ki kažejo, da je za škodo odgovoren tožnik sam, ker ni dovolj skrbno varoval svoje PIN številke. To je hranil ob bančni kartici, kar je sam priznal priči D. M. S tem je neposredno omogočil zlorabo in dvig na bankomatu. Neskrbnost, ki jo sodišče očita tožencu, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Res kartice niso bile natančno popisane, a je iz zapisa v sestrskem poročilu z dne 13. 11. 2012 razvidno, da je bilo prevozniku izročeno vse, kar je bilo v hrambi. Tožnik je vedel, kaj je bilo poslano v ... kliniko, saj je na dokumentu "Seznam obleke, lastnine in denarja" tudi njegov podpis. Do zlorabe kartice je prišlo šele 13. 11. 2012, ko kartica ni bila več v toženčevem sefu. Brezpredmeten je zato očitek o nenadzorovanem dostopu do sefa. Poleg tega dejstvo, da denar ni izginil, nakazuje, da sporne kartice ni bilo v denarnici. Tožnik je prispeval k nastali škodi tudi s pozno naznanitvijo domnevne odtujitve kartice. Res je slabše govoril, a to ne pomeni, da je slabše razumel, kaj se dogaja z njim in z njegovimi stvarmi. Vsebine denarnice se je očitno zavedal, saj je ob ponovnem sprejemu 16. 11. 2012 odklonil ponudbo, naj denarnico spet shrani v blagajno, obenem pa je s tem tožencu preprečil ugotavljanje vsebine denarnice. Ker se sposobnost razsojanja in razumevanja domneva, bi tožnik moral dokazati nasprotno, vendar dokaza z izvedencem medicinske stroke ni predlagal. Sodišče je tožniku nekritično verjelo, čeprav je svoje trditve prirejal potrebam pravde. Tožbeni zahtevek zoper toženca bi moralo zavrniti ali vsaj odločiti o tožnikovem prispevku k nastali škodi. Odločitev glede druge toženke (v nadaljevanju: toženka) je nesklepčna. Sodišče je mimo trditvene podlage ugotovilo, da ni zavarovalnega kritja, ker naj bi toženec kršil pogodbo. Tudi tožnikovih stroškov ni specificiralo, zato jih ni mogoče preveriti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbeni preizkus omejilo na odločitev o zahtevku zoper toženca. Sodba glede toženke je namreč postala pravnomočna brez pritožbe. Sicer pa sta toženca (po tožbi solidarna dolžnika) navadna in ne enotna sospornika. Ker je po 195. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, sme toženec s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj; v preostalem so torej toženčevi pritožbeni razlogi neupoštevni.

6. Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je svojo odločitev celovito in razumljivo pojasnilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V sodbi se je obrazloženo izreklo tudi o ugovoru deljene odgovornosti in je drugačna pritožbena trditev očitno neutemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je glede na izid dokaznega postopka upravičeno verjelo tožniku, da je ob prihodu na zdravljenje tožencu v hrambo izročil med drugim tudi sporno (zlato) bančno kartico in da njene zlorabe tožencu in banki prej, kot jo je, zaradi svojega takratnega zdravstvenega stanja ni mogel naznaniti. Toženec nasprotnega ni dokazal, zato so odveč pritožbeni pomisleki o tožnikovi verodostojnosti.

8. Toženec ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da ni poskrbel za dovolj natančen popis tožnikovih stvari (dokumentov), ki jih je sprejel v hrambo. Ta opustitev brez dvoma nasprotuje zahtevani poklicni skrbnosti bolnišnice pri ravnanju s stvarmi hospitaliziranih pacientov, ki so ji bile izročene v hrambo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženec za obravnavano škodo odgovarja objektivno (in popolno) na podlagi četrtega odstavka 741. člena v zvezi s 746. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec se te odgovornosti ne more razbremeniti s pojasnilom, da zlorabe ni pričakoval. Dejstvo, da tožnikov denar ni izginil iz njegove denarnice, ni zanesljiv dokaz, da v denarnici ni bilo sporne bančne kartice, kot poskuša prikazati toženec v pritožbi. Tudi ne zadošča, da je bilo prevozniku izročeno vse, kar je bilo v hrambi. Bistveno je pač, kaj je toženec v hrambo sprejel. Toženec ni ponudil nobenega zanesljivega dokaza, da je priča G. S., ki je opravil prevoz tožnikovih stvari iz nevrološke v psihiatrično kliniko, pri tožencu prevzel tudi sporno tožnikovo bančno kartico. Pritožbena teza, da do njene zlorabe ni prišlo v času, ko je bila kartica v hrambi v toženčevem sefu, ni dokazno podprta, še manj pa je to dejstvo nesporno, kot trdi toženec v pritožbi. Čeprav so se nepooblaščeni dvigi s tožnikovega računa začeli šele 13. 11. 2012, ko je toženec poslal tožnikove stvari psihiatrični kliniki, to še ne pomeni, da je bila tožnikova bančna kartica tudi odtujena šele tega dne in ne morebiti že prej. Dokazni postopek je že v prejšnjem sojenju razkril, da je dostop do sefa, v katerem je toženec hranil tožnikove stvari, vključno z njegovimi bančnimi karticami, imelo kar 13 oseb. Toženec pa niti v ponovljenem postopku ni pojasnil, kako je nadzoroval dostop do sefa. K temu je treba dodati, da toženec nosi riziko škodnega ravnanja svojega osebja in odgovarja, kot da bi škodo povzročil sam (147. člen OZ); prav tako odgovarja za izbiro prevoznika, ki je opravil prevoz tožnikovih stvari med tožnikovo hospitalizacijo. Odškodninske odgovornosti bi se toženec lahko razbremenil le, če bi dokazal, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti (246. člen OZ).

9. Dejstvo, da je tožnik v nasprotju z bančnimi predpisi očitno hranil PIN kodo poleg svoje bančne kartice, v obravnavanem primeru ni relevantno. Če bi namreč toženec dovolj skrbno varoval tožnikove stvari, tožniku škoda ne bi mogla nastati, saj bi skrbna hramba lahko preprečila odtujitev tožnikove bančne kartice s PIN kodo vred. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožniku, da je vedel, katere stvari so bile pripeljane v psihiatrično kliniko dan po njegovem sprejemu na zdravljenje v tej kliniki. Tožnikov podpis na "Seznamu obleke, lastnine in denarja" se nahaja le v rubriki z opozorilom, da pacient za obdržana oblačila in predmete sam prevzema odgovornost. Predvsem pa je vprašljivo, ali je bil tožnik glede na svoje takratno zdravstveno stanje sploh sposoben razumeti vsebino in pomen navedene listine. Neupravičen je tudi nadaljnji očitek tožniku, da ob vrnitvi na nevrološko kliniko 16. 11. 2012 ni dovolil ponovne hrambe svoje denarnice v toženčevem sefu. Tožnikova bančna kartica je bila takrat že odtujena, saj so se nepooblaščeni dvigi s tožnikovega bančnega računa začeli 13. 11. 2012, torej tri dni prej, zato ponovna hramba denarnice v sefu pač ne bi mogla preprečiti nastale škode. Ker toženec ob poprejšnjem sprejemu v hrambo sporne bančne kartice ni evidentiral, ni jasno, kako bi lahko tožnika opozoril na spremenjeno stanje v njegovi denarnici.

10. Gotovo je sicer, da bi bil obseg nastale škode lahko manjši, če bi tožnik prej ugotovil, da je bila njegova bančna kartica odtujena, vendar tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je zaradi nezadostne skrbnosti sam prispeval k nastali škodi. Tožnikovo zdravje je bilo zaradi posledic možganske kapi očitno resno prizadeto, sicer ga toženec ne bi kar pet tednov obdržal na zdravljenju in ga vmes, gotovo ne brez potrebe, celo poslal v psihiatrično obravnavo, za povrh ravno v času, ko naj bi tožnik po pritožbenih trditvah moral in mogel zaznati, da je njegova bančna kartica izginila, o tem obvestiti toženca in svojo banko ter poskrbeti še za preklic bančne kartice. Od pacienta, ki zaradi narave svoje bolezni ni sposoben skrbeti zase in za svoje stvari, česa takega pač ni mogoče zahtevati. Tožnik je imel še po odpustu z zdravljenja zaradi posledic kapi hude težave pri govoru in sporazumevanju, kar je potrdil priča U. B., ki mu je tožnik naznanil kaznivo dejanje. Istovrstne težave, le v milejši obliki, pa je tožnik imel še ob zaslišanju v tem postopku. Povsem neživljenjsko je pričakovati, da bi tožnik še v času hospitalizacije pri tožencu lahko ukrenil karkoli, da bi preprečil ali zmanjšal nastalo škodo. Standard skrbnosti, ki se zahteva od zdravega človeka, je brez dvoma višji oziroma drugačen kot v primeru bolnega, telesno ali duševno prizadetega oškodovanca.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je bila tožnikova sposobnost zaznavanja, razumevanja in ustreznega odzivanja v času, ko je prišlo do zlorabe njegove bančne kartice, zaradi posledic bolezni tako okrnjena, da ni bil sposoben ukrepati v smeri zmanjšanja škode. Toženec v zvezi s tem neupravičeno poskuša prevaliti dokazno breme na tožnika. Če je toženec menil, da gre za takšno strokovno vprašanje, na katerega sodišče ne more samo odgovoriti, bi moral on predlagati dokaz z izvedencem medicinske stroke. Odgovorna oseba se lahko (delno) razbremeni odškodninske odgovornosti, kadar je tudi ravnanje oškodovanca prispevalo k nastanku ali k večjemu obsegu škode; v tem primeru ima oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Predpostavka za (delno) razbremenitev odgovornosti pa je samo takšno ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja. Trditveno in dokazno breme v teh okoliščinah nosi odgovorna oseba.¹ V obravnavanem primeru toženec tega bremena ni zmogel.

12. Izpodbijana odločitev o podlagi toženčeve odškodninske odgovornosti je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, medtem ko višina tožnikove terjatve ni bila sporna. Pravilna in ustrezno obrazložena je tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ki jih tožniku glede na doseženi uspeh v pravdi dolguje toženec. Izpodbijana sodba se v tem delu sklicuje na tožnikov stroškovnik, kjer je pregledno označeno, katere priglašene stroške po vrsti in višini je sodišče upoštevalo kot potrebne za pravdo. Odmero stroškov je tako mogoče enostavno preveriti, zato pritožbena zahteva po njihovi ponovni specifikaciji v sodbi ni upravičena.

13. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP prvo sodbo glede toženca potrdilo.

14. Toženec je s pritožbo propadel, zato mora tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora in materialne stroške, ki jih je tožnik priglasil skladno z Odvetniško tarifo, ter 22 % DDV, skupaj 356,98 EUR. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo moral od navedenega zneska plačati še zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

-------------------------------
¹ Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (1. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2003, stran 964.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 913/2000
• VSL sodba I Cp 705/2000
• VSM Sodba I Cp 493/2018