VSL Sklep I Cp 146/2017

Jedro

Toženkin prispevek je bil objavljen v okviru napovednika, s katerim je bilo nakazano možno sodelovanje tožnika z radikalnimi islamisti in da si je v ta namen tudi kupil avtomatsko puško z risano cevjo, t.i. risanico. Prispevka voditelja in toženke je treba upoštevati kot celoto. Pritrditi je pritožbi, da bi povprečni gledalec mogel (v luči napovednika) razumeti, da je tožnik orožje kupil z namenom, da se pridruži islamskim skrajnežem. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodba ne izreče o tožnikovih trditvah, da je toženka razpolagala s podatki, ki bi, če bi jih predstavila, tožnika prikazale v drugi luči. V kolikor bi se v dokaznem postopku izkazalo, kot trdi tožnik, da je toženka zavestno zamolčala ključne informacije o tožniku in sicer, da je tožnik član strelskega društva in kupljeno puško znamke ... uporablja v ta namen in da orožje posneto v trgovini priče M. R. (prikazano v prispevku) ni tisto, katerega nakup izkazuje potrdilo o prodaji orožja, bi to moglo vplivati na presojo odgovornosti toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 21.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožniku naložilo, da toženki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.126,52 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker izrek sodbe ni skladen z njeno obrazložitvijo. V izreku sodbe je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, v obrazložitvi (4. točka) pa je navedeno, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. V sodbi niso povzeti vsi izvedeni dokazi in tudi ni obrazloženo, zakaj sodišče s strani tožnika predlaganih dokaznih predlogov ni izvedlo. Dokazne ocene v sodbi ni. Namesto obrazložitve se sodba sklicuje na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 12. 11. 2015, ki jo v celoti dobesedno prepiše, pri čemer le mestoma (stran 28, 30, 31, 32, 34) poda svoje zaključke in stališča. Ne izreče se do drugačnih navedb tožnika in arbitrarno in nerazumno priviligira toženko. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki daje vsaki stranki pravico do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Kršena je tudi pravica iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Sodba je oprta zgolj na dokaze, ki gredo v prid odločitvi in ne presoja tistih dokazov, ki ji nasprotujejo. Sodišče je dolžno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ne le na podlagi tistega dokaza, ki gre v prid njegovi odločitvi. Dolžnost sodišča je, da svojo odločitev obrazloži na dovolj konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti in da lahko stranka z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese.

Zaključki sodbe so pavšalni in brez pravnorelevantnih razlogov, zato jim tožnik lahko nasprotuje le s predstavitvijo svoje teze. Zmoten je zaključek sodbe, da toženki ni moč očitati protipravnega ravnanja, ker njeno postopanje ni bilo v neskladju z ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja, Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) ter Kodeksom novinarjev Republike Slovenije. Nepravilen je tudi zaključek sodbe, da je na podlagi preverjenih informacij, zlasti dveh dokumentov in sicer dovoljenja za nabavo orožja z dne 13. 6. 2014 in potrdila o prodaji orožja, toženka upravičeno verjela v resničnost pridobljenih informacij. V prispevku je bil prikazan orožni list in ne posestni list. Toženka ni razpolagala z uradnimi listinami, informacije oziroma izjave, katere je prejela so bile v prispevku uporabljene prirejeno, v korist prispevka, ki je bil usmerjen v zaničevanje tožnika. Ni pojasnjeno, zakaj v prispevku ni bilo prikazano orožje, kot je navedeno v listinah oziroma zakaj ni bilo pojasnjeno, da orožje na posnetku ni tisto, za katerega ima dovoljenje tožnik. Iz listin je jasno razvidno, katero orožje je pridobil tožnik in ni razloga, zakaj ni bila prikazana puška ... (strelsko tekmovalno orožje), kot piše v dokumentih, temveč avtomatska puška Sig Sauer, ki spominja na akcijske filme. Toženka v prispevku tudi ni navedla, da je tožnik član strelskega kluba, čeprav je o njegovem članstvu govorila z B. A., lastnikom in direktorjem ter podpredsednikom društva P. in S. B. To informacijo iz prispevka je namerno izpustila. Prirejeno je uporabila tudi izjavo M. R. ki je ob zaslišanju pojasnil, da takega orožja, kot ga ima tožnik, nima v trgovini in da posneto orožje ni tisto, ki ga ima tožnik, saj je njegovo orožje športna tekmovalna puška. Nepravilen je tudi zaključek sodbe, da je navedena priča potrdila toženkino izpovedbo. Toženka je želela tožnika prikazati kot terorista ter pri gledalcih vzbuditi strah in trepet pred terorizmom, katerega del je tožnik.

Toženka ni niti poskušala pridobiti izjave tožnika, ni ga poklicala, ni preverjala informacij o njem, dobljenih pa ni objavila. Prispevek je bil objavljen v predvolilnem času, ko je na volitvah kandidiral tožnikov brat dr. A. B., o čemer se sodba ne opredeli. Nepravilni so zaključki sodbe o pogovoru s tožnikovo mamo. Toženka pri preverjanju informacij virov ni ravnala z dolžno skrbnostjo, kot zmotno zaključi sodba. S svojim ravnanjem je kršila 3., 4. in 20. člen Kodeksa novinarske etike, s tem, ko je tožnika prikazala kot potencialnega islamskega skrajneža na podlagi nepotrjenih informacij in s pripravo prispevka, ki je bil objavljen zgolj z namenom senzacionalizma, zvišanja gledanosti ter namenom zaničevanja in razžalitve tožnika. Drugačni zaključki sodbe so nerazumljivi.

Toženka je pripravljala prispevek o tožniku, se odločila, da ključnih informacij o njem ne bo objavila, sama je podala negativne vrednostne sodbe, ga poimenovala z imenom in označila kot nekoga, ki predstavlja za Slovenijo nevarnost, raznašala informacije, kam bo odšel na dopust, kar nedvomno predstavlja poseg v osebnostne pravice tožnika, v njegovo zasebnost. Tožnik je odšel na potovanje in ne na predavanja o S. Toženka je vedela kakšen prispevek se bo objavil in ni opozorila, da se objavlja netočne informacije. Zmotno je zato stališče sodbe o neodgovornosti toženke glede delov prispevka, ki jih je oblikoval voditelj oddaje U. S.

V sodbi ni testa sorazmernosti med ustavno varovanimi pravicami, sodba ne presoja ali je razkritje imena in priimka prekomerno omejilo njegovo pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena. Ne ugotavlja, kakšen status ima tožnik, ki ni niti javna niti relativno javna oseba. Z objavo spornih prispevkov je bilo nedvomno poseženo v zavarovano osebnostno sfero tožnika. Opredelitev tožnika, kot osebe, ki sodeluje z islamskimi skrajneži, bi toženki nalagala, da še posebej skrbno raziskuje resničnost in zanesljivost prejetih informacij. Prispevek je bil usmerjen zgolj v negativno prikazovanje tožnika, z objavljanjem neresnic o njegovem zasebnem življenju. Četudi bi bile sporne navedbe o prispevkih resnične (pa niso), ni legitimnega interesa po obveščanju javnosti. Toženka se je zavedala, da lahko z objavo članka oziroma izborom besed negativno vpliva na tožnika in mu povzroči škodo, vendar je kljub temu prispevek pripravila tak kot je bil nato objavljen. Objava imena tožnika, ki je omogočila identifikacijo tožnika, pomeni tudi kršitev domneve nedolžnosti. Tožnik je stigmatiziran, čeprav zoper njega ni bil uveden noben postopek.

Kaznivo dejanje razžalitve je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevno žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja ali z izražanjem negativnih vrednostnih sodb kot v obravnavanem primeru. Ravnanje toženke, kljub v prispevku uporabljene pogojne oblike „naj“, ima zato vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Toženka se je v prispevku o tožniku žaljivo izrazila pri izpolnjevanju novinarskega poklica, ne da bi mu bilo omogočeno, da bi se o hudih obtožbah lahko izjavil, prispevek pa je v javnosti ustvaril slab vtis o tožniku. Ni bilo javnega interesa za poseg v zasebnost in čast in dobro ime tožnika, saj toženka ni informirala javnosti, temveč jo je zavajala z neresničnimi in žaljivimi izjavami oziroma navedbami. Prispevka sta bila namenjena zgolj žaljenju tožnika osebno.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se opredelila do pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo povzročeno s prispevkoma novinarke (toženke) dne 3. 10. 2014 in 6. 10. 2014 v informativni oddaji D. v okviru televizijskega programa P. Trdi, da je bilo z njihovo objavo poseženo v njegove osebnostne pravice, pravico do časti in dobrega imena ter pravico do zasebnosti. Zatrjuje, da je bil toženkin prispevek pripravljen z namenom diskreditacije tožnika z zavajajočimi izjavami v javnem mediju, z očitnim namenom očrnitve njegovega dobrega imena in časti.

6. Tožnik odškodnine ne zahteva od izdajatelja medija (R.),temveč neposredno od novinarke. Tak zahtevek je na podlagi 147. člena OZ¹ dopusten le v primeru naklepne povzročitve škode, ki jo mora zatrjevati (in dokazati) tožnik² in ne more izhajati iz same izvedbe konkretnega dejanja, katerega rezultat se je izkazal za škodljivega.³

7. Tožnik uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena, ki jo varuje 35. člen Ustave, toženka pa se je sklicevala na pravico do svobodnega izražanja, ki jo varuje 39. člen Ustave. Pravici do svobode in do varstva časti in dobrega imena nista neomejeni in ju po tretjem odstavku 15. člena Ustave omejujejo pravice in svoboščine drugih ljudi, omejeni pa sta lahko tudi v primerih, ki jih določa Ustava. Do izključitve protipravnosti lahko pride na podlagi tehtanja sorazmernosti med očitanim posegom na eni strani in javnim ali zasebnim interesom za poseg na drugi strani. Stopnja, ki jo mora trpeti določena oseba, ko gre za izražanje o njej, je odvisna od vprašanja, ali gre za (relativno) javno osebo. Svoboda izražanja nalaga novinarjem odgovornost, da posredujejo zanesljive in natančne informacije, zaradi česar so dolžni ravnati v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. V razlogih sodbe (10., 11. točka obrazložitve) je pojasnjeno, da je tožbeni zahtevek, ki ga sodba v izreku v celoti zavrne, neutemeljen že po temelju, ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ). Očitno pomoten zapis o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka (4. točka obrazložitve) ne predstavlja očitanega nasprotja.

9. Očitek o pomanjkljivem povzetku (vseh) izvedenih dokazov bi lahko predstavljal kvečjemu relativno bistveno kršitev določb postopka. Pritožba niti ne trdi, da je očitana pomanjkljivost vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Pritrditi pa je pritožbi, da dokazna ocena sodbe ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP. Navedena določba sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloča na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. V obrazložitvi mora biti pojasnjeno, katera dejstva sodišče šteje kot odločilna, katera za dokazana in iz katerih razlogov. Dokazna ocena mora biti analitično-sintetična. Sodišče se mora opredeliti tudi do nasprotnih dokazov. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Pravico do pravnega varstva zagotovljeno s 25. členom Ustave lahko stranka učinkovito uveljavlja le, če je odločba obrazložena na dovolj konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Tudi za zavrnitev dokaznih predlogov stranke, v kolikor so podani pogoji, mora sodišče navesti razloge.

11. V obravnavanem primeru obrazložitev sodbe, kot to upravičeno izpostavlja pritožba, navedenim kriterijem ne ustreza, ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi tožniku omogočal konkretno uveljavljanje pritožbenih razlogov. Obrazložitev sodbe predstavlja (dobeseden) prepis pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 11. 2015, na katero se sodba sklicuje (6. točka obrazložitve)⁴, pri čemer le mestoma poda svoje stališče oziroma se sklicuje na izpovedbe prič in druge dokaze.⁵ Izpovedbe tožnika ne upošteva in se do nje tudi ne opredeli. Odločitev opre le na dokaze, ki gredo v prid odločitvi in ne presoja drugih dokazov, niti se ne opredeli do nasprotnih trditev tožnika. Zaključek sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju, zaradi neobstoja elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani, ne temelji na celoviti dokazni oceni. V sodbi pa tudi ni razlogov (razen zavrnitve zaslišanja priče dr. A. P.) za zavrnitev dokaznih predlogov. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni je mogoče preizkusiti in tudi ne odgovoriti na pritožbene navedbe. Navedeno je na podlagi prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku⁶, ker ugotovljene bistvene kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, narekovalo razveljavitev odločitve že iz tega razloga.

12. Pritožbenemu sodišču se zato do drugih pritožbenih trditev ni treba opredeliti in izpostavlja le, da je materialnopravno zmotno izhodišče sodbe (5. točka obrazložitve)⁷, ki toženkinega prispevka ne obravnava v kontekstu celotne predvajane oddaje. Toženkin prispevek je bil resda predvajan v okviru oddaje, katere vsebino je z napovednikom določil njen voditelj U. S., kar pa ne pomeni, kot si zmotno razlaga sodba, da je mogoče toženkin prispevek presojati neodvisno od napovednika. Dejstvo, da je iz obeh prispevkov mogoče ugotoviti, kdo od vključenih je podal katero od objavljenih informacij, ne nudi podlage za tako razlago. Toženkin prispevek je bil objavljen v okviru napovednika, s katerim je bilo nakazano možno sodelovanje tožnika z radikalnimi islamisti in da si je v ta namen tudi kupil avtomatsko puško z risano cevjo, t.i. risanico. Prispevka voditelja in toženke je treba upoštevati kot celoto. Pritrditi je pritožbi, da bi povprečni gledalec mogel (v luči napovednika) razumeti, da je tožnik orožje kupil z namenom, da se pridruži islamskim skrajnežem. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodba ne izreče o tožnikovih trditvah, da je toženka razpolagala s podatki, ki bi, če bi jih predstavila, tožnika prikazale v drugi luči. V kolikor bi se v dokaznem postopku izkazalo, kot trdi tožnik, da je toženka zavestno zamolčala ključne informacije o tožniku in sicer, da je tožnik član strelskega društva in kupljeno puško znamke ... uporablja v ta namen in da orožje posneto v trgovini priče M. R. (prikazano v prispevku) ni tisto, katerega nakup izkazuje potrdilo o prodaji orožja, bi to moglo vplivati na presojo odgovornosti toženke.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka ugodilo pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodniku v ponovno sojenje. Slednji je že neposredno izvajal dokaze, ne da bi jih (celovito) dokazno ocenil. Pritožbeno sodišče odločitev, ali je za ugotovitev odločilnih dejstev morebiti potrebna dopolnitev dokaznega postopka, prepušča sodišču prve stopnje.

14. Posebni napotki sodišču prve stopnje pri ponovnem odločanju niso potrebni. Odpravi naj ugotovljeno absolutno bistveno kršitev, v skladu z 8. členom ZPP naj poda celovito dokazno oceno, se opredeli do pravnorelevantnih trditev in dokazov (obeh) strank. Ob upoštevanju predstavljenih materialnopravnih izhodišč in preudarkov pritožbenega sodišča naj ugotovi odločilna dejstva in o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odloči.

15. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Po določbi prvega odstavka tega člena za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.
² Naklep škodovanja, to je namen objaviti neresnične očitke, prizadeti ga, povzročiti trpljenje s posegom v njegovo čast in dobro ime, je tožnik zatrjeval v tožbi.
³ Primerjaj: dr. Špelca Mežnar, Pravni letopis 2015, stran 125, Člen 147 OZ v sodni praksi v primeru novinarjev in urednikov.
⁴ V njej navaja, da je sodišče sledilo toženkini argumentirani zavrnitvi očitkov tožnika, na katerih je slednji temeljil uveljavljen odškodninski zahtevek.
⁵ Na strani 28 na pričo M. R. na straneh 30, 31 pričo M. M. na strani 31 pričo B. A. na strani 32, pa navaja, da se je sodišče prepričalo „z ogledom priloženega posnetka“.
⁶ Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi upoštevalo ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – novele ZPP-E (velja od 14. 9. 2017), saj je bila sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
⁷ Sodba zavzema stališče, da glede navedb, ki jih je v prispevkih (v okviru predvajane oddaje) podal voditelj oddaje U. S., ni podana pasivna legitimacija toženke in je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3358/2009
• VSL sodba I Cp 314/2016
• VSRS Sklep II DoR 600/2020