VSL Sodba II Cp 2042/2017

Jedro

Denarni znesek, plačan tožniku v letu 2012 iz naslova nateklih zamudnih obresti, je tako že predstavljal povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi nemožnosti razpolaganja z glavno terjatvijo. Tožnik bi bil zato upravičen do odškodnine, uveljavljene v tem postopku, če bi dokazal, da mu je zaradi tega, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati s sporno terjatvijo iz naslova neizplačanih plač in odpravnine v višini 18.931,82 EUR, nastala višja škoda od že izplačanih 119.561,17 EUR. Čeprav je toženka na navedeno opozorila, se tožnik o tem ni izrekel. Glede na to, da znesek zamudnih obresti predstavlja več kot šestkratnik tožnikove terjatve, pa je utemeljen tudi sklep, da z vezavo denarnih sredstev pri banki v celotnem obdobju zamude z izpolnitvijo ne bi bil dobil več, kot je iz naslova zamudnih obresti že prejel. Zaključek sodbe, da tožnik ni dokazal zatrjevane izgube dobička, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati z zneskom v višini sporne terjatve, je iz navedenih razlogov pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), (2) zavrnilo primarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 44.781,05 EUR in znesek neupravičeno pridobljene koristi v višini povprečne obrestne mere na dobo nad tri leta, po kateri se je zadolževala v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 oz. 138.492,99 EUR v višini najmanj 74.487,87 EUR oziroma po izračunu izvedenca oziroma razliko neupravičeno pridobljene koristi, ki presega znesek pod 1. točko zahtevka po izračunu izvedenca, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012 (II. točka izreka), (2) podredni zahtevek za plačilo neupravičeno pridobljene koristi v višini najmanj 74.487,86 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in (3) drugi podredni zahtevek za plačilo dejanske škode v višini najmanj 74.879,56 EUR oziroma po izračunu izvedenca, nastale zaradi strokovne napake sodišč, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, opravi obravnavo, postavi izvedenca finančne stroke in odloči o zahtevku. Sklicuje se na vse navedbe in pravna naziranja, podana v dosedanjih vlogah. V sodbi je ugotovljeno, da je bila storjena kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ni pa ugotovljeno, da je bila storjena tudi strokovna napaka. Sodišča so ignorirala odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/95 in pravilo exceptio illegalis. Ugotovitev obstoja napake je pomembna, ker je drugi podrejeni zahtevek vezan na to napako v povezavi s pravico do sojenja v razumnem roku. Napačno je stališče sodbe, da predloženo strokovno mnenje dr. A. T. predstavlja dokaz in da je kot tako podvrženo pravilom o prekluziji. Gre za pravno naziranje, ki ga stranka lahko poda kadarkoli med postopkom.

Napačno je stališče sodne prakse, da škoda zaradi inflacije ni možna. Škodo vključuje vsakršno izmerljivo materialno škodo, najsi gre za izgubljeni dobiček ali izgubo vrednosti denarja zaradi inflacije. Ker se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, je podana kršitev 22. člena Ustave.

Z odločbo US RS Up-642/13 z dne 9. 7. 2015 je bilo potrjeno pritožnikovo stališče. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da ima pritožnik pravico do odškodnine v vrednosti izgubljenega dobička, ki bi ga dobil po komercialnih cenah z dajanjem nepremičnine v najem, ker mu je bilo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja onemogočeno prosto razpolaganje z nepremičnino. Tudi njemu zato ni treba dokazovati preteklega poslovanja. Zadostuje, da dokaže, kakšen dobiček bi lahko ustvaril z netveganimi naložbami, tj. dajanjem denarja v komercialni najem. Očitno napačno je stališče sodbe, da ni šlo za škodo, ker tožnik ni uspel dokazati svojega poslovanja pred 1. 1. 2002. Že na podlagi inflacije od 1. 1. 2002 do izpolnitve toženkine obveznosti v oktobru 2012 je izgubil 43,1 % vrednosti, kolikor je znašala inflacija v tem obdobju. Z zahtevo po dokazu poslovanja pred 1. 1. 2002 je sodišče dalo 168. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) neustavno vsebino. Tak dokaz lahko namreč ponudi le tisti, ki je bil že prej premožen in je imel višek denarja za tovrstne naložbe. Z navajanjem zneskov, ki jih je tožnik že prejel, sodišče ustvarja vtis, da je dobil dovolj in ni upravičen do dodatne odškodnine. Svojega preteklega ravnanja ni mogel dokazati prav zaradi toženkinega ravnanja, ki je trajalo več kot deset let. Ni upoštevano, da je v času, ko je razpolagal z viški denarja, ta denar vlagal v vezane vloge, obveznice in sklade.

Napačno je stališče sodbe, da je imela toženka podlago za neizplačilo plače v pravnomočni sodbi. Drži, da istega zneska ni mogoče istočasno uporabiti na dva različna načina, vendar je sodišče spregledalo, da je bil denar v toženkini posesti in da je od tega imela korist v zatrjevani višini. Gre za vprašanje enakosti med toženko, ki je kršila temeljne pravice in imela od neplačevanja obresti korist najmanj 78.170,81 EUR, in tožnikom, ki bi od obresti na vezane vloge dobil 44.781,05 EUR. Tudi v primeru prisoje zneska v višini dobička z nakupom obveznic se postavlja vprašanje enakosti med tistimi, ki so obveznice dejansko kupili in sproti dobivali obresti, in tožnikom, ki bo dobiček od obresti dobil šele po enajstih letih.

Po odločitvi, da se sprememba tožbe dovoli, ni več nejasnosti v zahtevku.

V novem pritožbenem postopku ni več razloga, ki bi preprečeval odločitev pred sodiščem druge stopnje. S ponovno razveljavitvijo sodbe bi prišlo do nadaljevanja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. V pritožbenem postopku je bila toženka pozvana, naj se izreče o tem, ali je mogoče izračun obresti na vezane vloge, kot izhaja iz mnenja S. L. z dne 18. 7. 2013, šteti za nesporen. Ker se je v nadaljevanju navedeno pokazalo kot nepomembno za odločitev o pritožbi, pritožbeno sodišče s toženkinim odgovorom seznanja tožnika hkrati z vročitvijo te odločbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval plačilo 44.781,05 EUR in plačilo (najmanj) 74.487,86 EUR,¹ oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012. V zvezi s tem zahtevkom je zatrjeval, (1) da je bila tožba vložena 18. 8. 1995, o celotnem zahtevku pa je bilo pravnomočno odločeno 20. 8. 2012, (2) da je bilo toženki z zadnjo sodbo, izdano v zadevi, naloženo plačilo 138.492,99 EUR, (3) da bi ob spoštovanju pravice do sojenja v razumnem roku moralo biti o zadevi odločeno najkasneje do 1. 1. 2002, (4) da mu je zato, ker tedaj ni mogel razpolagati z denarnim zneskom, do katerega je bil upravičen, in ker so zakonske zamudne obresti od zneska, ki mu ga je dolgovala toženka, tekle le do 1. 1. 2002, nastala škoda v višini obresti na bančne vloge, vezane za dobo nad enim letom (44.781,05 EUR), oziroma v višini obresti od obveznic Republike Slovenije (74.487,86 EUR), (5) da je za znesek obresti od obveznic Republike Slovenije tožnik prikrajšan, toženka pa obogatena, ker se ji v relevantnem obdobju ni bilo treba zadolžiti za znesek, ki ga je dolgovala tožniku. V prvem in v drugem podredno postavljenem zahtevku je zahteval plačilo (najmanj) 74.487,86 EUR oziroma 74.849,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012. Prvega je utemeljeval s trditvami o toženkini neupravičeni obogatitvi v višini povprečnih obresti, ki jih je toženka plačevala za različne vrste obveznic, izdanih v relevantnem obdobju, drugega pa s trditvami o dejanski škodi v višini manj prisojenega zneska zaradi neplačila zamudnih obresti (58.257,66 EUR in 16.592,00 EUR) zaradi protipravnega ravnanja sodnikov, ki naj bi v delovnem sporu zavzemali očitno napačna pravna stališča in bi morala razsoditi v zadevi do 12. 7. 2002. Ker z vsemi zahtevki zahteva plačilo denarnega zneska, pritožbeno sodišče šteje, da je uveljavljen le en zahtevek v najvišji višini.²

7. V sklepu II Cp 1250/2016 z dne 17. 8. 2016 je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost stališč v tedanji sodbi sodišča prve stopnje, (1) da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, in (2) da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, ker ni šlo za kvalificirano kršitev v smislu namerne oziroma zavestno napačne razlage predpisa. Zavzelo je stališče, da tožnik zatrjevane škode ni opredelil z zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu šle, če zakonodajalec ne bi uveljavil pravila o prenehanju teka zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico (ne ultra alterum tantum), ter da je zato napačen argument sodbe, da je tožnik izgubil pravico do zakonskih zamudnih obresti zaradi z Ustavo skladne spremembe zakona in da taka izguba pravice ne more biti predvidljiva posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja. Navedlo je, da je po stališču sodne prakse pravno upoštevna posledica kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko tudi premoženjska škoda, opredeljena na način, kot jo je opredelil tožnik.³ Dodalo je, da bi tožnik lahko z zahtevkom uspel, če bi s potrebno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi ob ustrezno hitri izvedbi postopka zatrjevani denarni znesek prejel do 1. 1. 2002 in da bi s tem zneskom razpolagal na zatrjevani način (vezava pri banki oziroma nakup obveznic). Ker tožnik zatrjevane škode (vsaj v primarno postavljenem zahtevku) ni opredelil z zneskom zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu šle, če zakonodajalec ne bi uveljavil pravila ne ultra alterum tantum, pa je bilo po stališču pritožbene odločbe napačno tudi stališče sodbe, da tožnik ni uveljavljal pravno priznane škode. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožbeno sodišče v novem sojenju deloma odstopa od navedenih stališč.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je tožnik pri pristojnem sodišču 18. 8. 1995 vložil tožbo zoper državo (kot delodajalko) zaradi prikrajšanj pri prejemkih iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z njim za obdobje od junija 1991 do marca 1996,

- da je bilo s sodbo, ki je postala pravnomočna 7. 6. 2012, ugodeno zahtevku za plačilo 138.492,99 EUR, pri čemer je znesek 119.561,17 EUR predstavljal znesek zakonskih zamudnih obresti od terjatve iz naslova neizplačanih plač, nateklih od nastanka zamude do 31. 12. 2001,

- da je toženka takoj po pravnomočnosti sodb plačala dolgovane zneske, in sicer znesek 121.328 EUR na podlagi sodbe z dne 12. 7. 2002, znesek 8.345,84 EUR na podlagi sodbe z dne 25. 1. 2008 in znesek 138.492,99 EUR na podlagi sodbe z dne 7. 6. 2012,

- da je bil zadnji znesek v višini 122.352,28 EUR tožniku nakazan 7. 9. 2012,

- da tožnik ni zatrjeval, kako je s svojim denarjem posloval v preteklosti, tj. do 1. 1. 2002, niti da bi bil denar tedaj bodisi vezal pri banki, bodisi kupil obveznice,

- da je tožnik sicer pristaš naložb v vezane vloge, obveznice države ali sklade, da je v letu 2004 kupil obveznice, v letu 2006 naložil denar v dva sklada, v letu 2009 pa vezal denar pri banki,

- da je tožnik navedel, da je družina z dvema otrokoma v tistem času živela skromneje, da si je moral urediti stanovanje, nakup družinskih avtomobilov in sporno dednopravno razmerje z izplačilom solastnikov,

- da tožnik ni izkazal, da bi bil pred 1. 1. 2002 denar vezal, kupoval obveznice, vlagal v sklade ali se kakorkoli ukvarjal z naložbami.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z dolgotrajnim sojenjem v delovnem sporu tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da bi moral biti ob upoštevanju dolžnega postopanja postopek končan najkasneje do 1. 1. 2002. Ker tedaj tožnikove premoženjske razmere niso izkazovale viška finančnih sredstev, ki bi nudil podlago za gotov sklep, da bi prisojeni znesek 138.492,99 EUR v letu 2002 vezal pri banki ali kupil obveznice, pa tožnik ni dokazal obstoja škode v višini obresti, ki bi jih prejel, če bi navedeni denarni znesek vezal pri banki. Ker z istim denarnim zneskom ne bi mogel hkrati razpolagati na dva načina, toženka ni mogla biti obogatena s tem, ko je z njim razpolagala. Ker ni prišlo do neutemeljenega premika premoženja iz tožnikove sfere v toženkino, pa tudi niso podane predpostavke za plačilo denarnega zneska v višini (povprečnih) obresti od obveznic, ki jih je toženka izdala v obdobju od 2002 do 2012.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi mu v primeru, da bi bilo o njegovi terjatvi odločeno brez nepotrebnega odlašanja oziroma v razumnem roku, nastala škoda v višini obresti na vezane vloge od zneska, plačanega na podlagi pravnomočne sodbe v letu 2012.

11. Stališče sodišča, po katerem bi bil zahtevek utemeljen šele ob predpostavki, da bi tožnik izkazal, da je že v preteklosti denarna sredstva vezal pri banki, je sicer zmotno. Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi poškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Že OZ predvideva alternativno dva sklopa okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj izgubljenega dobička. Gre bodisi za okoliščine, ki izkazujejo, kakšen bi bil normalen tek stvari, bodisi za "posebne okoliščine".⁴ Prisoja izgubljenega dobička služi vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo prišlo do škodnega dogodka. Ker je o bodočih dohodkih mogoče najzanesljiveje sklepati na podlagi preteklega stanja, je projekcija dohodkovnega stanja ob škodnem dogodku v prihodnost v sodni praksi najpogostejši pristop pri zapolnjevanju pravnega standarda normalnega teka stvari. To pa oškodovancem ne preprečuje dokazovanja, da je škodno ravnanje preprečilo povečanje premoženja, do katerega bi prišlo zaradi drugih okoliščin. Take posebne okoliščine je tožnik zatrjeval. Trdil je, da je denarni znesek, ki mu je bil prisojen v delovnem sporu, predstavljal višek sredstev, ki jih ni potreboval za potrošnjo, ampak bi z njimi ravnal tako, da bi jih vezal pri banki za obdobje nad enim letom. Navedeno je utemeljeval z navedbami, da je predhodno izplačane večje denarne zneske potrošil za potrebe družine, zadnji znesek pa bi varčeval na način, da bi ga oplemenitil z bančnimi obrestmi na vezane vloge, in da je tudi kasneje prejete večje denarne zneske prihranil na enak ali podoben način.

12. Tako kot je bilo navedeno v sklepu II Cp 1250/2016, je sodna praksa že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali ima kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko za posledico tudi premoženjsko škodo.⁵ Odgovornost za zamudo z izpolnitvijo upnikove terjatve je pri dolžniku. Če sodišče o obveznosti izpolnitve ni odločilo brez nepotrebnega odlašanja, je táko ravnanje, ki je nedopustno (neskladno z Ustavo), šteti kot prispevek k nastanku škode. Država, ki je odgovorna za delo sodišča, je zato (so)odgovorna za morebitno škodo, ki je nastala upniku pred sodiščem uveljavljene terjatve.

13. Povrnitvi škode, ki nastaja upniku zaradi zamude z izpolnitvijo, služijo zamudne obresti. Če je škoda zaradi zamude večja od zneska zamudnih obresti, pa ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (380. člen OZ). Četudi so zamudne obresti tekle le del obdobja, v katerem je dolžnik zamujal z izpolnitvijo, je pri ugotavljanju, ali je upniku nastala višja škoda, pomemben celoten znesek zamudnih obresti. Pritožnikovo stališče, da so zamudne obresti pokrile le škodo, ki mu je nastala do 1. 1. 2002, se pravi do dneva, ko so prenehale teči, je zmotno.

14. Drugačnega zaključka ne utemeljuje niti tožnikovo stališče, da od dneva, ko so zamudne obresti prenehale teči, dolžnika in s tem tudi sodišča nič ni več sililo k čimprejšnji izpolnitvi oziroma k čim hitrejšemu zaključku sodnega postopka. Zamudne obresti resda opravljajo dvojno funkcijo: na eni strani silijo dolžnika k izpolnitvi obveznosti, na drugi strani pa pokrivajo škodo, ki nastaja upniku zaradi zamude z izpolnitvijo. Ne glede na to kaznovalna funkcija zamudnih obresti ne služi varstvu upnikovega z Ustavo varovanega lastninskega položaja.⁶ Temu varstvu služi odškodninska funkcija zamudnih obresti.

15. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je 119.561,17 EUR od celotnega prisojenega zneska 138.492,99 EUR predstavljal znesek zakonskih zamudnih obresti, nateklih v obdobju od nastanka toženkine zamude do 1. 1. 2002, ko so zakonske zamudne obresti, ki so dotlej dosegle ali presegle glavnico, prenehale teči.⁷ Terjatev, ki je bila predmet predolgo trajajočega sodnega postopka, je torej znašala 18.931,82 EUR. Le to je znesek, s katerim tožnik ni mogel razpolagati zaradi predolgo trajajočega sodnega postopka.

16. Denarni znesek, plačan tožniku v letu 2012 iz naslova nateklih zamudnih obresti, je tako že predstavljal povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi nemožnosti razpolaganja z glavno terjatvijo. Tožnik bi bil zato upravičen do odškodnine, uveljavljene v tem postopku, če bi dokazal, da mu je zaradi tega, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati s sporno terjatvijo iz naslova neizplačanih plač in odpravnine v višini 18.931,82 EUR, nastala višja škoda od že izplačanih 119.561,17 EUR. Čeprav je toženka na navedeno opozorila,⁸ se tožnik o tem ni izrekel. Glede na to, da znesek zamudnih obresti predstavlja več kot šestkratnik tožnikove terjatve, pa je utemeljen tudi sklep, da z vezavo denarnih sredstev pri banki v celotnem obdobju zamude z izpolnitvijo ne bi bil dobil več, kot je iz naslova zamudnih obresti že prejel. Zaključek sodbe, da tožnik ni dokazal zatrjevane izgube dobička, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati z zneskom v višini sporne terjatve, je iz navedenih razlogov pravilen.

17. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da niso podane predpostavke za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Te predpostavke so premik premoženja brez pravne podlage, tožnikovo prikrajšanje brez njegove privolitve, toženčeva obogatitev in vzročna zveza med obema. Iz enakega razloga, kot tožnik ni mogel izkazati, da bi potem, ko bi vezal denar pri banki, kupil državne obveznice, ne more dokazati tega, da je bil prikrajšan, ker ni kupil obveznic. Poleg tega tudi ni dokazano, da bi bila toženka z zapoznelim plačilom dolga obogatena. Da se ji zaradi razpolaganja z neizplačano tožnikovo terjatvijo ni bilo treba zadolžiti z izdajo obveznic in izplačati obresti, je sicer možno, vendar pa ni izkazano z verjetnostjo, potrebno za dokazanost odločilnih dejstev v pravdi.

18. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da pravno priznano škodo predstavlja že znesek v višini zmanjšanje vrednosti denarja zaradi inflacije. Premoženjska škoda se v skladu s 132. členom OZ izraža v zmanjšanju premoženja ali v preprečitvi njegovega povečanja. Zmanjšanje vrednosti denarja, merjeno s stopnjo inflacije, ne sodi v nobeno od teh oblik.

19. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve o zavrnitvi podrednih tožbenih zahtevkov, ki jih tožnik temelji na trditvah o očitni napaki v materialnopravni presoji njegovih zahtevkov. Četudi bi bile trditve o očitno napačnih materialnopravnih stališčih sodišč, ki so bila zavzeta v sodnih odločbah, sprejetih v delovnem sporu, utemeljene, so bile te napake s pravnomočno odločitvijo o ugoditvi tožnikovemu zahtevku odpravljene. Zaradi napak, do katerih naj bi prišlo s sodnimi odločbami, ki so bile med postopkom razveljavljene in zato niso vplivale na pritožnikov pravni položaj, tožniku ni mogla nastati škoda. Uveljavljanje ugovora zastaranja je sodilo v okvir toženkinih procesnih pravic v pravdi in zato ni moglo imeti za posledico nedopustne škode. Pravno priznane škode tudi ne more predstavljati znesek zamudnih obresti, ki bi se bil natekel, če ne bi bilo zakonske določbe o omejitvi njihovega teka do višine glavnice. Tak položaj je bil ustvarjen z odločbo US RS U-I-300/04, ki je s tem na način, skladen z Ustavo, uravnotežilo položaja upnika in dolžnika.⁹

20. Ker po navedenem pritožbeni očitki niso utemeljeni, niti niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik sicer do konca postopka ni navedel, ali zahteva plačilo obeh zneskov ali le plačilo višjega od obeh. Zahtevek je tudi na več mestih nedoločno opredeljen (zahteva plačilo najmanj določenega zneska, zahteva plačilo po izračunu izvedenca). Pritožbeno sodišče je sledilo pristopu sodišča prve stopnje in izhajalo iz najvišjih zneskov v postavljenih zahtevkih.
² Prim. odločbi VS RS II Ips 248/2002 z dne 27. 2. 2003 in II Ips 96/2017 z dne 11. 5. 2017.
³ Prim. sodbo VS RS II Ips 346/2013 z dne 11. 12. 2014 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2036/2012 z dne 13. 2. 2013.
⁴ Iz sodbe VSL II Cp 2036/2012 z dne 13. 2. 2013, na katero se v oporo svojemu materialnopravnemu gledišču sklicuje izpodbijana sodba, ne izhaja drugačno stališče. Ker je bilo tam mogoče o izgubljenem dobičku sklepati že na podlagi preteklega poslovanja, ni bilo pomembno, ali bi bile lahko relevantne tudi druge okoliščine.
⁵ Tako stališče je bilo zavzeto v sodbi VS RS II Ips 346/2013 in v odločbi US RS Up-642/13 z dne 9. 7. 2015, na katero se opira tudi tožnik. Bolj zadržano Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 384.
⁶ Prim. op. 16 odločbe U-I-267/07 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/2007.
⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, Uradni list RS, št. 28/2006.
⁸ Glej npr. 5. točko odgovora na tožbo (na strani 16 zgoraj).
⁹ Tako tudi sodba VS RS III Ips 26/2011 z dne 11. 6. 2013.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 625/2015
• VSK Sodba I Cpg 74/2018
• VSL sodba in sklep I Cpg 1116/2008