VSL Sodba I Cp 2461/2017

Jedro

Vprašanje, ali je predmetna nadgradnja za vleko težkih vozil sestavina vozila, ki je zaradi trajne spojenosti z njim prenehala biti samostojen predmet stvarnih pravic, ali pa „zgolj“ pritiklina, ki takšno samostojnost ima, je stvarno- (oziroma civilno-) pravne narave. Iskanje odgovora na takšno vprašanje sodi prvenstveno v domeno sodišča, ki je v konkretnem primeru to lahko storilo, ne da bi bilo za to potrebno (kot je to tožnica predlagala v postopku na prvi stopnji oziroma kot pri tem še vedno vztraja v pritožbi) angažirati izvedenca avtomobilske stroke. Ker gre za okoliščine, ki imajo izključno upravno-pravno naravo, je iz istega razloga nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje, da je kamion registriran skupaj z nadgradnjo in da ta nima lastne identifikacijske številke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 6. 2017:

- zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pod opr. št. In 49 2002 pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju med toženko kot upnikom in I. H. dolžnikom, in sicer v delu, ki se nanaša na rubež, cenitev in prodajo tožničine premičnine, in sicer nadgradnje za vleko težkih vozil, ki je pritrjena na ..., reg. št. LJ AA 000, št. šasije ... (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 5,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oziroma da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico). Uvodoma izpostavlja, kaj naj bi v zvezi z nadgradnjo v postopku navajala. Ta je del kamiona in tudi nima lastne identifikacijske številke. Predlagala je tudi, da se do tega opredeli izvedenec avtomobilske stroke. V razlogih sodbe naj bi bila prikazana poenostavljena in ne celovita izpoved priče B. K. Pritožnica navaja, kaj naj bi slednji izpovedal na 11. - 13. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 30. 3. 2017, kaj je odgovoril na izrecno vprašanje sodišča, ali je ta nadgradnja lahko samostojna celota, oziroma kaj je navedel v nadaljevanju. B. K. ni izvedenec avtomobilske stroke in nima potrebnega strokovnega znanja ter je tudi iskreno povedal, da „težko pove“. Ni pa niti vedel, ali je nadgradnja registrirana samostojno ali z vozilom. Pritožba nato omenja, kaj naj bi v tem oziru izpovedala tožničina zakonita zastopnica. Sodišče je v tem delu dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno. Slednje samo nima ustreznega strokovnega znanja za oceno, ali predstavlja predmetna nadgradnja samostojno celoto ali pritiklino, sploh pa ne na podlagi slike. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v točki 14 glede tega, da sta pogodbi v vlogi A9 in A14 fiktivni ter sklenjeni za potrebe te pravde, so neprepričljivi in povsem zanemarijo življenjske situacije na vasi, ko obe družini pomagata mlademu paru pri izgradnji hiše oziroma v konkretnem primeru pri opravljanju dejavnosti, pri čemer je v ospredju medsebojna pomoč in ne stroga formalna urejenost zapletenih medsebojnih pravnih razmerij. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj je I. H. svoji hčerki K. H. v letu 2014 posodil denar za poslovanje družbe A. Taki primeri posojanja denarja, odpuščanja dela dolga in prenašanja lastninske pravice naj bi bili povsem običajni v družinskih skupnostih, tudi če niso vedno podvrženi vsem formalnim zahtevam. Pritožba omenja, kaj naj bi na zaslišanju pojasnila zakonita zastopnica (tudi glede razloga, zaradi katerega je oče lastninsko pravico na nadgradnji prenesel na družbo in ne nanjo). Poravnavanje zasebnega dolga z denarjem družbe ni neobičajno in zato ne more biti indic, da je pogodba fiktivna. V družinskih družbah je običajno, da se prepleta zasebni denar in denar družbe, da se ne loči med pravno osebo, družbeniki in zastopniki ipd, saj je po vedenju vseh vse skupno in vse se uporablja za skupno korist. K. H. je kot tožničina zakonita zastopnica s sredstvi družbe poplačala dolg v višini 25.000,00 EUR, I. H. pa je prenesel lastninsko pravico na nadgradnji na tožnico s pogodbo z dne 20. 9. 2016. Omenjeni je postal lastnik te nadgradnje na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 2. 2014. Pritožba pojasnjuje, da je bila kavza pogodbe z dne 11. 2. 2014 prav tako prenos lastninske pravice, nato pa omenja, kaj je sodišče prve stopnje zapisalo v točki 16 obrazložitve. Omenjeni zapis naj bi kazal na popolno nerazumevanje razlogov, da je oče svoji hčeri najprej posodil nekaj denarja, nato pa mu je ta vrnila nekaj denarja, preostali dolg pa ji je odpustil, kar je povsem običajna situacija v družinah. Če je hči vrnila denar iz sredstev družbe, to ni nič neobičajnega. Na koncu še poudarja, da niso prepričljivi niti razlogi sodišča v točki 19.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vprašanje, ali je predmetna nadgradnja za vleko težkih vozil sestavina vozila, ki je zaradi trajne spojenosti z njim (v skladu z drugim odstavkom 16. člena SPZ¹) prenehala biti samostojen predmet stvarnih pravic, ali pa „zgolj“ pritiklina, ki (upoštevaje 17. člen SPZ) takšno samostojnost ima, je stvarno- (oziroma civilno-) pravne narave. Iskanje odgovora na takšno vprašanje sodi prvenstveno v domeno sodišča, ki je v konkretnem primeru (iz razlogov, navedenih v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) to lahko storilo, ne da bi bilo za to potrebno (kot je to tožnica predlagala v postopku na prvi stopnji oziroma kot pri tem še vedno vztraja v pritožbi) angažirati izvedenca avtomobilske stroke. Ker gre za okoliščine, ki imajo izključno upravno-pravno naravo, je iz istega razloga nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje, da je kamion registriran skupaj z nadgradnjo in da ta nima lastne identifikacijske številke.

6. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da predmetna nadgradnja predstavlja pritiklino utemeljilo tudi z izjavo v postopku zaslišanega izvršitelja B. K., da je nadgradnja privijačena (zgolj) z vijačno zvezo na tovorno vozilo. Pritožnica, ki tej izjavi ustrezno (konkretno) niti ne oporeka, na drugi strani poudarja, da slednji ni izvedenec avtomobilske stroke in da nima potrebnega strokovnega znanja. Kakšno (posebno) strokovno znanje bi slednji za ugotovitev (izjavo), na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, moral imeti, ni (po)jasn(jen)o. Ker nadalje ni pojasnjeno, zakaj bi bili ti za presojo pravilnosti odločitve bistveni, je neprepričljivo pritožbeno izpostavljanje njegovih zgolj z „verjetnostjo“ podanih odgovorov, oziroma tistih, v katerih je izjavil, da nečesa ne ve.² Bolj od B. K. izjave, ki jo omenja sodišče prve stopnje, pa je za oceno, da imamo opravka s pritiklino, bistvena že v odgovoru na tožbo podana navedba toženke (ki jo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja tudi sodišče prve stopnje). Tožnica se namreč v tem postopku sklicuje na kupoprodajni pogodbi (od katerih naj bi tisto z dne 5. 1. 2016 tudi sama sklenila), v okviru katerih je nadgradnja³ nastopala kot objekt prenosa (razpolage), kar jasno nakazuje, da gre za samostojen predmet stvarnih pravic. Tožnica tej toženkini navedbi nikoli ni ustrezno ugovarjala, niti (v pritožbi) sklicevanju sodišča prve stopnje nanjo. Poleg tega v pritožbi celo sama izpostavlja ob zaslišanju dano izjavo svoje zakonite zastopnice (ki je v skladu s prej omenjenim naziranjem), da se je prodajna pogodba (kljub njeni pritrjenosti na tovornjak⁴) nanašala samo na nadgradnjo, in sicer iz razloga ker naj bi bil lastnik vozila v tistem času (2014) še vedno X Leasing.

7. V okviru 14. - 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje za svojo ugotovitev, da sta obe prodajni pogodbi (z dne 11. 2. 2014 in z dne 5. 1. 2016) fiktivni (navidezni) oziroma da sta bili sklenjeni (samo) za namen te pravde, podalo sklop prepričljivih medsebojno povezanih konkretnih razlogov. Pritožbeni očitek, da ti niso prepričljivi, zato ne drži. Iz istega razloga pritožba nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve ne vzbudi niti z vztrajanjem pri svojih (v postopku na prvi stopnji podanih) trditvah, do katerih se je celostno opredelilo že sodišče prve stopnje. Upoštevaje, da je na drugi strani pritožbeno pojasnjevanje značilnosti življenjske situacije na vasi,⁵ ne le presplošno⁶ (in zato neprepričljivo), ampak prvenstveno tudi sicer neupoštevno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP⁷), ni moč slediti niti očitku, da naj bi sodišče prve stopnje te okoliščine povsem zanemarilo. Povsem enaka ocena velja za pritožbeno pojasnjevanje običajnosti posojanja denarja, odpuščanja dela dolga,⁸ prenašanja lastninske pravice (kar naj bi bilo značilno tudi za konkretni primer) kot tudi običajnosti, da se v družinskih družbah prepleta zasebni denar in denar družbe, da se ne loči med pravno osebo, družbeniki, zastopniki ipd (saj naj bi bilo po vedenju vseh vse skupno in se vse uporablja za skupno korist). S takšnimi novimi in hkrati povsem splošnimi trditvami pritožnica ne vzbudi nobenega pomisleka glede (pravno dosledne) ocene⁹ sodišča prve stopnje o nelogičnosti njenih trditev, da je posojilo, ki naj bi ga I. H. izročil K. H. (kot fizični osebi), izplačala tožnica (torej pravna oseba) iz svojih sredstev. Ker slednja tovrstnih trditev v postopku na prvi stopnji ni podala, vsebina dokaza (izpovedbe) pa le-teh ne more nadomestiti, je neupoštevno tudi njeno sklicevanje na (ob zaslišanju dano) pojasnilo zakonite zastopnice,¹⁰ zakaj naj bi oče lastninsko pravico na nadgradnji prenesel na družbo (torej na tožnico) in ne nanjo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
² Kar velja tudi glede vprašanje registracije nadgradnje (za to okoliščino je bilo predhodno pojasnjeno, zakaj ni bistvena).
³ Kljub temu, da je bila po besedah K. H. že v letu 2011 pritrjena na tovornjak ....
⁴ Glej predhodno opombo.
⁵ Ko (kot poudarja pritožba) obe družini pomagata mlademu paru pri izgradnji hiše (oziroma v konkretnem primeru pri opravljanju dejavnosti), pri čemer naj bi bila v ospredju medsebojna pomoč in ne stroga formalna urejenost zapletenih medsebojnih pravnih razmerij.
⁶ Tak je tudi očitek zoper konkretno obrazložene pomisleke, ki jih je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo glede tožničine trditve o (delnem) vračilu posojila I. H.
⁷ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Pritožbena trditev, da naj bi I. H. svoji hčerki ( K. H.) preostali del dolga odpustil, je tudi sicer nova. Tožnica je v nasprotju s tem v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je bilo glede preostanka dogovorjeno, da se posojilo vrne naknadno, a da rok vrnitve še ni potekel.
⁹ Ki je „le“ eden od razlogov (okoliščin), ki jih je sodišče prve stopnje (utemeljeno) podalo v zvezi z izpodbijanimi zaključki.
¹⁰ Češ da je z leti vsa vozila prenesla samo na družbo.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 95/2015
• VSM Sodba I Cp 325/2019
• VSL Sodba I Cp 2068/2022