VSL Sklep II Cp 2668/2017

Jedro

Ker se dediči niso sporazumeli o delitvi in načinu delitve oziroma takšnega dogovora niso predložili sodišču, v konkretnem primeru zapuščine ni bilo mogoče razdeliti že v zapuščinskem postopku. Zgolj z določitvijo dednih deležev (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala, sodišče pa je pravilno odločilo o vknjižbi skupne lastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. tč. izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, katere premičnine in nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojnem J. O. in sicer parc. št. 22 (...), parc. št. 27/2 (ID ...), parc. št. 18/1 (ID ...), parc. št. *69 (ID ...), parc. št. 25 (ID ...), vse katastrska občina X (I. točka izreka). Na podlagi zakonitega dedovanja je razglasilo dediče in določilo njihove dedne deleže, in sicer I. V. do 1/6, P. O. do 1/6, M. Z. do 1/6, V. D. do 1/12, M. P. do 1/12, V. O. do 1/12, L. M. do 1/12 in S. J. do 1/6 (II. točka izreka). Odločilo je, da bo za dediče pri nepremičninah, ki sodijo v zapuščino zemljiška knjiga vknjižila skupno lastnino (III. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga zapustnikov brat, dedič P. O. Izpodbija III. točko izreka, to je odločitev, da bo zemljiška knjiga pri nepremičninah, ki sodijo v zapuščino, za dediče vknjižila skupno lastnino. Meni, da je s takšno odločitvijo sodišče kršilo materialno pravo, 72. in 65. čl. SPZ, saj je v II. točki izreka določilo idealne deleže vsakega posameznega dediča, in bi moralo zato odločiti, da bo zemljiška knjiga pri nepremičninah, ki so predmet zapuščine, vknjižila lastninsko pravico za dediče v obsegu teh deležev. Pritožnik vidi v tem tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi bilo med II. in III. točko izreka nasprotje. Dedič predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Sodediči na pritožbo odgovora niso podali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da bo zemljiška knjiga za dediče vknjižila skupno lastnino na nepremičninah, ki sodijo v zapuščino. Dediščina je do delitve skupna lastnina dedičev, glede nje pa so dediči v posebni skupnosti dedičev (1. odst. 145. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Z dednim dogovorom se lahko dediči že med zapuščinskim postopkom sporazumejo o delitvi dediščine. Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (4. odst. 146. čl. ZD). Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (3. odst. 214. čl. ZD). Vendar dediči v konkretnem primeru niso sklenili nobenega dogovora o delitvi dediščine.

7. V primeru zakonitega dedovanja sodišče s sklepom o dedovanju razglasi dediče in določi dedne deleže, delitev dediščine in način delitve pa upošteva sodišče v tem sklepu le na podlagi dogovora med dediči (214. čl. ZD). Brez takšnega dogovora sodišče v zapuščinskem postopku o delitvi samo ne more odločiti. Takšnega zakonskega pooblastila namreč nima. Z določitvijo dednih deležev je sodišče odločalo o dedni pravici, o pravici posameznega dediča na celotni zapuščini. V konkretnem primeru na vseh premičninah in nepremičninah, za katere je ugotovilo, da sodijo v zapuščino. Določilo je, kakšen delež ima vsak od dedičev na zapuščini kot celoti, ne pa tudi solastniških deležev dedičev na posameznih stvareh, ki sodijo v zapuščino. Sodišče brez dogovora torej ni imelo podlage odločiti o vknjižbi solastnine pri posameznih nepremičninah v velikosti dednih deležev.

8. Na podlagi navedenega, ker se dediči niso sporazumeli o delitvi in načinu delitve oziroma takšnega dogovora niso predložili sodišču, v konkretnem primeru zapuščine ni bilo mogoče razdeliti že v zapuščinskem postopku. Zgolj z določitvijo dednih deležev (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala, sodišče pa je pravilno odločilo o vknjižbi skupne lastnine. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava (65. in 72. čl. Stvarnopravnega zakonika) ni utemeljen, saj solastninski delež dedičev na posamezni stvari (še) ni določen. Tudi očitanega nasprotja ni, saj sodišče prve stopnje v II. točki pravilno razglaša dediče in višine njihovih dednih deležev, v III. tč. odreja pa vpis skupne, (še) nerazdeljene lastnine. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. čl. ZD), torej ni bila storjena.

9. O načinu delitve dediščine bodo odločali dediči sporazumno ali pa sodišče v nepravdnem postopku na predlog enega od njih (1. odst. 144. čl. ZD, 70. čl. na podlagi 5. odst. 72. čl. SPZ in 128 čl. ZNP).

10. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del sklepa o dedovanju (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

11. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (1. odst. 174. čl. ZD), zato tudi pritožnik sam trpi stroške, ki jih je priglasil v pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2567/2015
• Sodba in sklep II Ips 405/99
• VSL sodba I Cp 1915/2012