<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1504/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1504.2017
Evidenčna številka:VSL00009368
Datum odločbe:14.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - spremenjene okoliščine - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - nesklepčnost tožbe - pravni interes - pojasnilna dolžnost - varstvo potrošnika - trditveno in dokazno breme

Jedro

Banka kot profesionalni subjekt profesionalno opravlja storitve na področju kreditiranja. Pri sklepanju poslov s strankami izhaja iz izrazite informacijske asimetrije. Zaradi zaščite šibkejše stranke jo skuša pravo korigirati s pojasnilno dolžnostjo, ki jo nalaga bankam. Dolžnost banke kot strokovnjaka je, da zagotovi potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki vse relevantne informacije za sklenitev bančnega posla. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij. Pojasnilna dolžnost banke je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se ne more razbremeniti pojasnilne dolžnosti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Hkrati ji je dolžna zagotoviti dodatna pojasnila in nasvete, po katerih stranka izrecno povprašuje in spadajo v kontekst pogodbenega razmerja, ki je predmet medsebojnih pogajanj. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče tožnikoma naložilo dokazno breme o pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke in pretirano strogo ocenjevalo njuni izpovedbi v primerjavi z izpovedbo bančne uslužbenke, se nakazuje, da je presoja o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v obravnavanem primeru zmotna ali vsaj preuranjena.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek:

– za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z dne 22. 8. 2006 pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ter pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo z dne 14. 8. 2006 v navadni obliki oz. za razvezo obeh pravnih poslov,

– dajatveni zahtevek, da sta tožnika dolžna plačati toženi stranki 9.272,98 EUR in

– za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in njen izbris terjatve oz. za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris te vknjižbe ter

– za plačilo pravdnih stroškov.

2. Pravdne stroške tožene stranke v odmerjenem znesku 4.770,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

3. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Nepravilno in neprepričljivo je zavrnjen dokaz z zaslišanjem prič (absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja), s katerim je dokazovala splošno prakso tožene stranke pri sklepanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo. Zmoten je zaključek, da je relevantno le svetovanje, opravljeno tožnikoma. Odločilna je tudi splošna praksa tožene stranke, ki je ugotovljiva. Tožeča stranka jo je dokazovala tudi z reklamnim materialom tožene stranke (letak v prilogi A 21), ki ni ocenjen. Napačno so ocenjene izpovedbe tožnikov in bančne uslužbenke. Zaradi neizvedenih dokazov z zaslišanjem prič je zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Sodišče se je zmotno omejilo na ugotavljanje, ali zapisana kreditna pogodba ustreza določilom zakona in na splošno razumevanje vsebine valutne klavzule. Prava tema sodnega odločanja je razumevanje konkretnega delovanja konverzije tuje valute, ki je povezano z "drugimi pogodbenimi pogoji", ki skupaj in v medsebojni soodvisnosti predstavljajo osnovo, da potrošnik (tožeča stranka) lahko oceni ekonomske posledice, ki zanj izhajajo iz sklenjenega posla. Uporabiti je treba splošna merila dobre vere, ravnotežja in preglednosti iz člena 3 (1), 4 (1) in 5 Direktive 93/13. Ne zadošča zgolj formalna presoja devizne klavzule brez upoštevanja konkretnih informacij, ki so bile pred sklenitvijo pogodbe na voljo tožnikoma kot potrošnikoma.

7. Kombinacija pogodbenih pogojev (daljša ročnost in valutna klavzula, spremenljiva obrestna mera in anuitetni način odplačevanja) napravi kreditno pogodbo vsebinsko primerljivo s tveganimi posli, ki lahko povzročijo neomejeno izgubo za kreditojemalce. Gre za prikrito obrestovanje, prikrita in neomejena tveganja, ki jih ni mogoče realno presojati ex ante. Šele razumevanje te vsebine omogoča, da bi tožnika na podlagi "natančnih in razumljivih pogodbenih pogojev" lahko ocenila ekonomske posledice, ki izhajajo zanju iz sklenjenega pravnega posla.

8. Dopustnost valutne klavzule v obravnavani pogodbi je osrednje dejansko in pravno vprašanje tega spora. Če je valutna klavzula namenjena pogodbeni valutni revalorizaciji oziroma ohranjanju vrednosti dajatev, v obravnavanem primeru ni zakonskih pogojev iz 372. člena OZ2. Pri presoji o dopustnosti je treba izhajati iz temeljnih načel obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic, prepoved ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja, enaka vrednost dajatev in prepoved povzročitve škode). V novejši sodni praksi so zavzeta stališča o ničnosti določil kreditne pogodbe, če se obveznost posojilojemalca nesorazmerno poveča3. Po stališču Ustavnega sodišča RS je treba pri presoji dopustnosti pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev vedno upoštevati temeljna načela obligacijskega prava4. Po stališčih teorije enako velja za druge terjatve5. Valutna klavzula ne more uživati sodnega varstva, če ob njeni uporabi pride do kršitve temeljnih načel OZ. Ne more biti osnova za bogatenje bank ter za pridobivanje nesorazmerne premoženjske koristi v razmerju do realne vrednosti izplačanega kredita v domači valuti.

9. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil sklenjeni pravni posel tvegan za obe pravdni stranki. Za toženo stranko je bila tveganost le navidezna, saj ji je bilo po pisnih sporočilih Banke Slovenije znano in pričakovano, da bo prišlo do negativnega gibanja tečaja valutnega para domača valuta/CHF v škodo domače valute. Tožnikoma je bilo to zamolčano. Tožena stranka je že ob sklenitvi kreditne pogodbe utemeljeno pričakovala pozitivne učinke, ki se zrcalijo v izgubi tožnikov, ki je lahko neomejena in enormna. Tak posel je nemoralen.

10. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in arbitrarna ter samovoljna interpretacija Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005. Iz njega namreč izhaja, da valutno tveganje za banke ne predstavlja večjega tveganja, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, saj je v prihodnje mogoče pričakovati apreciacijo. Sodišče je poročilo napačno povzelo in ga interpretiralo izven dejanskega konteksta in vsebine.

11. Tožena stranka že pojmovno ni mogla prevzeti valutnega tveganja. Kredit je izplačala in tožnika sta ga vračala v domači valuti. Tuja valuta CHF je bila uporabljena zgolj kot merilo za obračun v smislu 9. točke prvega odstavka 7. člena tedanjega ZPotK6. Zato je zmotna in protispisna ugotovitev sodišča, da je morala tožena stranka po 85. členu Zakona o bančništvu (ZBan) zagotoviti ustrezno financiranje oziroma ustrezna sredstva v enaki tuji valuti. Morebitno valutno tveganje, ki naj bi ga do svojih virov sredstev prevzemale banke, za to pravdo niti ni relevantno. Banke kot profesionalne in visoko specializirane finančne ustanove so vedele za okoliščine visoke volatilnosti CHF in tendence krepitve tečaja, kar dokazujejo poročila in dopisi Banke Slovenije.

12. Ob pravilni ugotovitvi, da je šlo za tipsko oblikovano potrošniško pogodbo, pritožnika kot zmotno grajata presojo sodišča, da je bilo zadoščeno obveznosti tožene stranke glede pojasnilne dolžnosti, češ da je ravnala v skladu z ZPotK-B.

13. Vztrajata pri naziranju, oprtem na nemško sodno prakso, da je šlo za "tihe" svetovalne pogodbe med potrošnikom in banko. Banke morajo opozoriti potrošnika na vse splošne in specialne rizike in na visoko tveganost, kot temeljno lastnost takih poslov, ki lahko za potrošnika predstavlja popolno izgubo. To velja tudi v tem primeru. Tožnika ne bi sklenila obravnavane kreditne pogodbe, če bi bila pred sklenitvijo seznanjena z dejstvi, o katerih je Banka Slovenije pisno seznanjala banke že od leta 2005 naprej. Po stališčih teorije v takih primerih pojasnilna dolžnost zadene banko že v predpogodbeni fazi. Izdelati mora več simulacij mogočih premikov deviznega tečaja že v predsklenitveni fazi7.

14. Vztrajata, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena tudi oba pogoja za obstoj oderuštva.

15. Pritožnika grajata tudi zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka. Upoštevati je treba splošno znani drastični padec EUR v letu 2015. Povzročil je izjemen negativni učinek za tožnika in nesorazmerno korist za toženko, kar ni bilo nepredvidljivo za toženo stranko. Nesorazmerje je obstajalo v času sklenitve kreditne pogodbe. Bistveni porast CHF, zlasti v letu 2015, ni posledica normalnega cikličnega gibanja v gospodarstvu, s katerim lahko pogodbene stranke normalno računajo. V določeni meri je posledica gospodarske krize. Ugotovitve sodišča, da bi se tožeča stranka izognila posledicam dviga višine mesečne anuitete v letu 2015, če bi že prej konvertirala pogodbo v evrsko, je navidezna. Drastičnega padca vrednosti EUR-a tožnika kot laika nista mogla pričakovati. Sodišče prezre drugi odstavek 20. točke kreditne pogodbe: tožnika imata le pravico do predčasnega odplačila kredita ali pravico podaje vloge za odobritev vloge za refinanciranje obstoječega kredita z novim. To nima nič skupnega s pravico tožnikov do konverzije kredita v evrskega. Nasprotne ugotovitve sodišča so protispisne in nejasne.

16. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe, razen v točki I.2 in II.2, kjer naj višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek (prav: tožbo) zavrže ter pravilno odloči o pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka se pritožuje zoper točko I.2 in II.2 izreka sodbe ter zoper stroškovni del (točka III izreka) za 1.244,28 EUR, kolikor ji pravdni stroški niso bili priznani. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlaga spremembo sodbe z zavrženjem tožbenega zahtevka v točki I.2 in II.2, v točki III pa tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo 6.014,67 EUR. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s povrnitvijo njenih pritožbenih stroškov.

18. Navaja, da ima pravni interes za izpodbijanje točke I.2 in II.2 izreka. Z ugoditvijo pritožbi se bo njen pravni položaj izboljšal. Zavrženje zahtevka (prav: tožbe) zanjo pomeni ugodnejši izid kot zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo dajatveni zahtevek tožeče stranke (naj jo obsodi na plačilo toženi stranki) zavreči zaradi pomanjkanja pravne koristi za tožečo stranko (274. člen ZPP). Če bo postala napačna zavrnitev pravnomočna (res iudicata), bo toženi stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Lahko bi se štelo, da kasneje zoper tožečo stranko ne bi mogla več postaviti takšnega zahtevka na podlagi kreditne pogodbe, ki je bila predmet tega postopka. Zato mora vložiti to pritožbo.

19. Pojasnjuje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za dajatveni zahtevek. Ker sodišče ni uporabilo 274. člena ZPP, je sodba nepravilna in nezakonita (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tak zahtevek bi lahko postavila le tožena stranka. Tožeča stranka ne more razpolagati z njenim zahtevki. Izpodbijani odločitvi sta v nasprotju s 23. členom Ustave RS.

20. Pravdni stroški so odmerjeni v prenizki višini. Za odločitev o odvetniških stroških je treba upoštevati oz. sešteti vrednost primarnega in podrednega zahtevka (4. člen Odvetniške tarife – OT). Pravilna odmera pokaže, da je toženi stranki priznano za 1.244,28 EUR premalo stroškov.

21. Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

22. Pritožbi sta utemeljeni.

23. Tožnika primarno uveljavljata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in sporazuma o zavarovanju terjatve, ki sta ju kot potrošnika sklenila s toženo stranko 22. 8. 2006, za 103.710,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita, z rokom vračila v 180-ih mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (s predvideno mesečno anuiteto 763,00 CHF), s spremenljivo obrestno mero (3,70 % na dan priprave pogodbe) in 3,78 % efektivno obrestno mero. Opirata se na 39. člen OZ o ničnosti zaradi odsotnosti oziroma nedopustnosti podlage pogodbene obveznosti (cause), na 86. člen OZ o ničnosti pogodbe, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ter na 119. člen OZ o oderuški pogodbi. Trdita in dokazujeta, da ju tožena stranka ni ustrezno opozorila na velika tečajna tveganja in možne ekonomske posledice valutne klavzule v dolgoročni kreditni pogodbi, kar povzroča očitno nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi in je bila v danih razmerah stabilnosti domače valute v nasprotju z zakonsko predvidenim namenom valutne klavzule (valorizacija pogodbene obveznosti) ter s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

24. Podrejeno uveljavljata razvezo navedenih pravnih poslov zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ): hudega padca vrednosti EUR v primerjavi s CHF, ki presega normalno tveganje pri tovrstnih poslih in ki ga ob sklepanju pogodb nista mogla predvideti.

25. V obeh primerih uveljavljata še dajatveni zahtevek – za (svoje) plačilo, razlike do nevrnjene vrednosti kredita ter zahtevata ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, podrejeno izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za njen izbris.

O pritožbi tožene stranke oziroma o pravnem interesu tožeče stranke za tožbo

26. Pravni interes za tožbo je procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Če sodišče ugotovi, da ga tožeča stranka nima, lahko tožbo zavrže že ob predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP). V presojo utemeljenosti zahtevka se ne sme spuščati. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo tudi njemu prirejeni dajatveni tožbeni predlog. Drugih pojasnil za zavrnitev ni podalo, ker je štelo, da niso potrebna (razlogi v točki 35 obrazložitve sodbe). Pritožbi tožene stranke je treba pritrditi, da bi zavrženje tožbe zanjo utegnilo pomeniti ugodnejšo rešitev od vsebinske zavrnitve tožbenega zahtevka. Zato ji pravnega interesa za izpodbijanje sprejete odločitve o zavrnitvi dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči.

27. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, ki merijo na nesklepčnost tožbe v dajatvenem delu. Tožeča stranka je namreč postavila izpolnitveni zahtevek, ki ga po materialnem pravu nimata tožnika kot dolžnika po kreditni pogodbi, pač pa toženka kot upnica. V primeru ugotovitve ničnosti pogodbe in tudi v primeru razveze pogodbe imata pogodbeni stranki druga do druge pravico do kondikcijskega zahtevka, s katerim zahtevata nazaj svojo izpolnitev. Vsaka pogodbena stranka mora drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Enako velja za vračanje prejetega pri (delno) že izpolnjenih, a razvezanih pogodbah (tretji odstavek 111. člena OZ). To pa pomeni, da bi tožeča stranka v tej pravdi v primeru ničnosti ali razveze pogodbe lahko zahtevala le vračilo tistega, kar sta tožnika po kreditni pogodbi že plačala – to je plačilo izplačanih obrokov kredita. Tožba je v dajatvenem delu torej nesklepčna in bi bila sodba tudi v tem delu (če je ne bi bilo treba razveljaviti v celoti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) lahko pravilna.

28. Pravni interes, na katerega opozarja tožena stranka, pa nima zveze z utemeljenostjo zahtevka in se presoja izključno glede na trditve tožnika. Te za zdaj nakazujejo, da tožnika kljub ničnosti celotne pogodbe želita pogodbeno razmerje (s svojo delno izpolnitvijo) vsaj delno ohraniti v veljavi (primerjaj: prvi odstavek 88. člena OZ, četrti odstavek 119. člena OZ, tudi četrti odstavek 112. člena OZ). Torej je zahtevek sam s seboj v nasprotju in nejasen. Brez predhodne razjasnitve v okviru materialnoprocesnega vodstva sodišča, kakšno pravno varstvo tožnika sploh želita v tej pravdi, za zdaj še ni mogoče oceniti njunega pravnega interesa za ta del zahtevka. Zato je pritožbeno zavzemanje za spremembo sodbe z zavrženjem tožbe v tem delu neutemeljeno. Pritožbeno sodišče niti nima pooblastil, da bi samo zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (tretji in četrti odstavek 354. člena ZPP). Zato je sodbo (tudi) v teh izpodbijanih delih razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbi tožeče stranke

29. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne izpodbijata, sta pravdni stranki sklenili potrošniško kreditno pogodbo. Pri presoji zatrjevane ničnosti pogodbe je sodišče pravilno izhajalo iz določb 1065. člena ZOR8 v zvezi s 1061. členom OZ, specialnih določb 9. točke 7. člena ZPotK, ki je veljal od 23. 8. 2000 do 6. 8. 2010 (pogodba sklenjena 22. 8. 2006) ter ZVPot9 v zvezi z Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in temeljnih načel obligacijskega prava, na katera se je sklicevala tožeča stranka.

30. Ugotovilo je, da je valutna klavzula po 372. členu OZ dovoljena tudi v potrošniških pogodbah (9. točka 7. člena ZPotK) in da sama po sebi pomeni tveganje za obe pogodbeni stranki, ker ob sklepanju pogodbe nobena ni mogla predvideti gibanja razmerja CH/EUR vnaprej za obdobje 15-ih let izpolnjevanja pogodbe. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je bila valutna klavzula po pravnih predpisih dovoljena in zato iz razloga nasprotovanja prisilnim predpisom pogodba ni nična (86. člen OZ). Pritožbeno sodišče sprejema oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje in ne nasprotnega naziranja pritožnikov, da je bila tvegana za obe pogodbenici in ne le za kreditojemalca, kot vztraja pritožba. O izpostavljenosti banke valutnemu tveganju se je zanesljivo prepričalo s Poročilom o finančni stabilnosti iz junija 2005 (razlogi v točki 25 obrazložitve sodbe). Potrjujejo ga tudi dejanske ugotovitve sodišča v točki 16 obrazložitve sodbe o nihanju višine anuitete v obdobju od leta 2006 do 2009.

31. Tožeča stranka vztraja, da zaradi stabilne domače valute ni bilo potrebe po tovrstni pogodbeni valorizaciji, ki je namenjena ohranjanju enakovrednosti terjatev (konkretno: vračilu posojenega zneska v enaki vrednosti, kot je bilo dano). Nakazuje na njeno zlorabo in nemoralnost (nedopustnost podlage oziroma pogodbe zaradi nasprotovanja moralnim načelom; 39. in 86. člen OZ, 23. in 24. člen ZVPot). Trdi, da je v obravnavanem primeru v povezavi z ostalimi pogodbenimi pogoji (dolgoročnost, anuitetni način odplačevanja) za tožnika nepoštena in je povzročila izrazito neenakost dajatev (24. člen ZVPot), na kar tožeča stranka kot potrošnik s strani banke kot strokovnjaka za finančne posle ni bila pravilno opozorjena (22. člen ZVPot).

32. Pri presoji, ali je posel nemoralen, so odločilne okoliščine, ki so obstajale v času njegove sklenitve. Nepoštenost pogodbenega pogoja ne more biti odvisna od zunanjih, od strank neodvisnih dogodkov, nastalih po sklenitvi pogodbe.

33. Tožeča stranka trdi, da bosta tožnika morala samo na račun tečajnih razlik plačati znesek, ki lahko znatno preseže sam znesek kredita. Po njunih trditvah, ki jih tožena stranka ni prerekala, je glede na začetno stanje (po tečaju CHF za 1,00 EUR je 1,5816) cena anuitete 763,00 CHF znašala 482,00 EUR, cel kredit 65.574,47 EUR (15.714.267,00 SIT). Pred vložitvijo tožbe (na dan 13. 4. 2015), ko sta tožnika na račun anuitet plačala že 56.301,49 EUR, pa je ob tečaju CHF za 1,00 EUR 1,0373 znašala cena anuitete v EUR približno enako kot znaša njen mesečni znesek v CHF. Neplačana obveznost tožnikov iz naslova kredita je znašala še 49.613,07 CHF oziroma 47.829,05 EUR. Sodišče je na ta način očitano neenakovrednost dajatev zavrnilo izhajajoč iz pogodbenega tipa kreditne pogodbe: denarne obveznosti kreditojemalca so v primerjavi s kreditodajalčevimi vedno večje zaradi plačila dogovorjenih obresti kot cene za uporabo denarja. Pri kreditni pogodbi se namreč banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v nek namen ali brez določenega namena. Na drugi strani se uporabnik kredita zaveže plačevati banki dogovorjene obresti in vrniti dobljeni znesek v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Načina plačila ni nedovoljeno niti nemoralno vezati na tečajna gibanja, čeprav kreditna pogodba s tem dejansko postane v določeni meri tvegana zaradi nepredvidljivega bodočega gibanja tečajnih razmerij. Sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo je skladna z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) in sama po sebi ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic niti načelu enake vrednosti dajatev. Upoštevaje primerjalno pravo, opisano v literaturi, na katero se sklicuje pritožba10, bi pravila o odpadli poslovni podlagi prišla v poštev le tedaj, če ne bi bilo ustrezne pogodbene ali zakonske ureditve. Upoštevna so le znatnejša odstopanja dejanskih okoliščin od predvidljivih. Pri vzajemnih pogodbah, kakršna je obravnavana, bi morala motnja pogodbene podlage bistveno vplivati na ekvivalenco medsebojnih obveznosti in povzročiti grobo nesorazmerje med obveznostmi oziroma nevzdržnost pogodbene zaveze. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe o nihanju višine anuitet v devetih letih izvajanja pogodbe, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

34. Enako velja za sklicevanje pritožbe na stališče Ustavnega sodišča RS. Drži, da je v odločbi U-I 202/93 opozorilo na potrebno upoštevanje temeljnih načel obligacijskega prava pri dogovorih o obrestih (pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim naziranjem, da lahko enako velja za ostale pogodbene pogoje, ki ustvarjajo evidentno nesorazmerje pogodbenih obveznosti), kadar v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek izposojene glavnice, in sicer ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva ali ne. Ob že navedenih tožbenih podatkih o stanju plačil, iz katerih izhaja, da po devetih letih odplačevanja izposojena glavnica ni presežena, se izkaže, da obravnavani posel in v njem dogovorjeni pogodbeni pogoji, ki jih izpostavlja pritožba (dolgoročnost, vezanost na valutno klavzulo in anuitetni način odplačevanja), v obravnavnem primeru niso povzročili tako drastičnega nesorazmerja, da bi bila pogodba v nasprotju s temeljnimi obligacijskimi načeli, zlasti to velja za zatrjevano nesorazmerje v sklenitveni fazi.

35. Upoštevaje že zavzeta stališča sodišča EU ni mogoče slediti niti pritožbenemu naziranju, da je obravnavana pogodba primerljiva s kompleksnimi finančnimi instrumenti (na primer: špekulativni posli investiranja v vrednostne papirje na borznih trgih). V zadevi Lantos11 je sodišče EU že odločilo, da cilj kreditnih pogodb v tuji valuti ni investiranje. Potrošnik želi le pridobiti sredstva za nakup potrošniškega blaga in/ali storitve. Takšnih transakcij, ki so namenjene zgolj odobritvi in plačilu kredita, ni mogoče opredeliti kot "investicijske storitve ali dejavnosti" v smislu člena 4 (1), točke 2, Direktive 2004/39 o trgu finančnih instrumentov (tako imenovana Direktiva MiFID). Niti čiste finančne terminske pogodbe pa niso nemoralne zaradi svoje špekulativne narave, razen če so zasnovane tako, da je pogodbeni partner banke že vnaprej obsojen na izgubo. Ker v obravnavanem primeru tudi po stališču pritožbe ni bilo vnaprej jasno, kako se bo gibalo valutno razmerje domače valute/CHF, o vnaprejšnji izgubi (zgolj) tožnikov ni mogoče govoriti.

36. Iz dejanskih ugotovitev iz točke 16 obrazložitve sodbe izhaja, da sta tožnika kredit kljub nihanju anuitete redno odplačevala devet let. Zaradi bistvene spremembe valutnega tečaja ECB med CHF in EUR se je njuna obveznost v letu 2015 bistveno povečala (točka 29 sodbe). Pritožnika vztrajata, da ju tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe ni ustrezno seznanila z možnimi tveganji, ki jih prinaša valutna klavzula. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je osrednje vprašanje tega spora, ali je tožena stranka kot finančni strokovnjak pred sklenitvijo pogodbe skladno s temeljnimi obligacijskimi načeli in merili prava o varstvu potrošnikov v odnosu do tožnikov kot šibkejših pogodbenih strank, pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in ju opozorila na možna valutna tveganja obravnavanega posla. Če je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena in je potrošnik sklenil kreditno pogodbo z valutno klavzulo ob zavedanju možnih tveganj, ki so povezana z njo ter jih je bil voljan sprejeti, o ničnosti pravnega posla ne more biti govora. V nasprotnem primeru – če ob nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti potrošnik ob poznavanju možnih tveganj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne bi sklenil, pa je treba odgovoriti na vprašanje, kakšne so sankcije za kršitev pojasnilne dolžnosti.

37. Pojasnilna dolžnost banke v zakonodaji ni urejena ne kot splošnen ne kot poseben pravni institut, ki bi veljal za vsa poslovna razmerja, v katera vstopa banka v okviru svoje poslovne dejavnosti. Za področje potrošniških kreditov jo je treba zato presojati pa zakonskih določbah posebnega in splošnega potrošniškega prava (ZPotK in ZVPot), pravnega reda EU in po splošnem načelu vestnosti in poštenja.

38. Ob sklenitvi obravnavane pogodbe veljavni ZPotK je določal, da mora biti potrošnik pred sklenitvijo seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti v pisni pogodbi določeni v enostavnem in razumljivem besedilu (prvi odstavek 7. člena ZPotK). Pisna kreditna pogodba je morala vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, če je bil obračun vezan na uporabo tuje valute. Vsako pogodbeno določilo, ki bi bilo v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika, je bilo nično. V primeru nejasnih in nepopolnih določil kreditne pogodbe se je neposredno uporabljal zakon, ne glede na njegove določbe pa tudi določbe drugih predpisov, ki so bile ugodnejše za potrošnika (21. člen ZPotK). Varstvo potrošnikov je bilo tedaj že urejeno z ZVPot, ki ga je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje skupaj z Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 2013 treba upoštevati tudi v tem sporu.

39. Pogodbene pogoje, vključno z valutno klavzulo v obravnavani pogodbi, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje treba presojati v luči 22. do 24. člena ZVPot. Ocenilo je namreč, da je šlo za vnaprej pripravljeno besedilo tožene stranke – tipsko potrošniško pogodbo v smislu prvega odstavka 22. člena ZVPot. Pravilno je tudi opozorilo, da tako določeni pogoji zavezujejo le, če so jasni in razumljivi. Vendar je nadaljnja ocena in ugotovitev, da v obravnavanem primeru pogodba zadosti navedenim kriterijem ter da je tožena stranka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, glede na merila, ki jih je za razlago poštenosti kredita postavilo Evropsko sodišče, zmotna ali vsaj preuranjena.

40. Merila za razlago poštenosti kredita, s katerim kreditojemalec prevzema valutno tveganje, je sodišče EU podalo pri razlagi člena 4 (2) Direktive v zadevi C-186/16 Andriciuc in drugi proti Banca Romaneasca z dne 20. 9. 2017 in v zadevi C-126/13 Kásler in Káslerné Rábai z dne 30. 4. 2014. Zavzelo je stališče, da je tudi glavni predmet pogodbe (posojilo, izraženo v tuji valuti) treba obravnavati kot pogoj, ki ni bil posamično dogovorjen. Za slednjega velja, da ni nepošten le, če je napisan v jasnem in razumljivem jeziku. Ta zahteva pa ne pomeni zgolj tega, da je pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak mora biti v pogodbi jasno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša, ter zveza med tem mehanizmom in drugimi pogoji o izplačilu posojila, da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj (C-26/13). To pa pomeni, da morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Potrošnik mora pogodbene pogoje razumeti formalno in slovnično, pa tudi glede njihovega dejanskega obsega. Ne zadošča, da je seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Na podlagi dobljenih informacij mora biti zmožen oceniti tudi potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti (C-186/16). Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je po stališču sodišča EU treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe12. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora, po stališčih sodišča EU, nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu člena 3 (1) Direktive 93/13. Za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

41. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapis obravnavane kreditne pogodbe jasen in razumljiv in da po vsebini ustreza zakonskim pogojem tedaj veljavnega ZPotK. Tožnika sta s podpisom kreditne pogodbe tudi potrdila, da sta seznanjena s pomenom valutnega tveganja in možnostjo spreminjanja obveznosti. Po zaslišanju tožnikov in bančne uslužbenke je ocenilo, da sta tožnika z njene strani prejela zadostne informacije o valutnem tveganju, ki sta jih razumela in sprejela. Upoštevalo je, da sta imela poleg pojasnil s strani bančne uslužbenke na voljo splošno dostopne informacije (dnevno časopisje, splet). Ocenilo je, da sta bila pri sklepanju pogodbe premalo skrbna sama, ker nista zastavljala banki vprašanj, ki jih nista razumela. Čeprav sta izpovedovala, da sta bila popolna laika brez izkušenj pri sklepanju tovrstnih poslov (kot diplomirana ... sta po zaključenem šolanju v starosti 26 let, oba z nizkimi dohodki, prvič reševala svoj stanovanjski problem), jima ni verjelo, da nista poznala in razumela pomena valutne klavzule. V celoti je sledilo izpovedbi bančne uslužbenke, da jima je bila ustrezno predstavljena, čeprav se priča sklepanja konkretne pogodbe in tožnikov ni spomnila. Najmanj kar je, niti v njeni izpovedbi ni podlage za zaključek, da bi bili tožnikoma pred sklenitvijo pogodbe predstavljeni učinki valutne klavzule z izračuni kreditnih obveznosti ob potencialnih menjavah tečaja in tveganja, katerim bi bila ob tem izpostavljena.

42. Banka kot profesionalni subjekt profesionalno opravlja storitve na področju kreditiranja. Pri sklepanju poslov s strankami izhaja iz izrazite informacijske asimetrije. Zaradi zaščite šibkejše stranke jo skuša pravo korigirati s pojasnilno dolžnostjo, ki jo nalaga bankam. Dolžnost banke kot strokovnjaka je, da zagotovi potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki vse relevantne informacije za sklenitev bančnega posla. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij. Pojasnilna dolžnost banke je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se ne more razbremeniti pojasnilne dolžnosti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Hkrati ji je dolžna zagotoviti dodatna pojasnila in nasvete, po katerih stranka izrecno povprašuje in spadajo v kontekst pogodbenega razmerja, ki je predmet medsebojnih pogajanj13.

43. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče tožnikoma naložilo dokazno breme o pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke in pretirano strogo ocenjevalo njuni izpovedbi v primerjavi z izpovedbo bančne uslužbenke, se nakazuje, da je presoja o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v obravnavanem primeru zmotna ali vsaj preuranjena. Glede na zbrano dokazno gradivo ostaja nepojasnjeno, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnika dovolj natančno seznanila z možnimi valutnimi tveganji, ali sta se jih tožnika zavedala in ali sta jih bila pripravljena tudi sprejeti kot pogodbeni pogoj. Ne glede na te pomisleke pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da sklenjena pogodba vendarle ne izpolnjuje potrebnih elementov oderuške pogodbe. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da je očitno nesorazmerje med dajatvami obstajalo že ob sklenitvi pravnega posla. Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da tožeča stranka ni ponudila dokazov, da bi toženka izkoristila stisko, težko premoženjsko stanje tožnikov ali njuno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost kot potrebni subjektivni element za oderuško pogodbo. Po tej podlagi je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

44. Pač pa pritožba upravičeno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ko opozarja, da je tožena stranka že ob sklepanju pogodbe (2006) kot strokovnjak na finančnem področju morala računati tudi z večjimi nihanji v valutnem razmerju. Upoštevajoč že povzeta merila sodišča EU gre za relevantne okoliščine primera v času sklepanja pogodbe, ki bi lahko vplivala na poznejše izvajanje pogodbe (C-186/16). Sodišče jim doslej ni posvetilo zadostne pozornosti. Kot pravilno opozarja pritožba, je Poročilo o finančni stabilnosti iz junija 2005 (priloga A 14) ocenilo enostransko. V njem je zaznalo le opozorilo Banke Slovenije o izpostavljenosti tečajnemu tveganju na strani bank. Prezrlo pa, da je že tedaj Banka Slovenije opozarjala: "da za banke pomeni valutna klavzula, vezana na švicarski frank, zelo majhen delež njihove finančne vsote in so v njej relativno izravnane, medtem ko je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo"(stran 105 Poročila v prilogi A 14). Brez ustrezne dokazne ocene je ostalo tudi nadaljnje opozorilo Banke Slovenije bankam v juliju 2007 (priloga A 12), da morajo banke usmeriti precejšnjo pozornost v celovito informiranje strank, in zlasti v prikaz tveganj, ki ga finančni investitor – posameznik prevzema s pridobitvijo določenega produkta. Navedeno opozorilo je tako kot kasnejša razlaga sodišča EU torej bankam nalagalo, da pri oblikovanju informacij za finančnega investitorja – posameznika v izbranih scenarijih predpostavijo gibanja tržnih spremenljivk tako v pozitivni kot tudi v negativni smeri, in na ta način prikažejo pozitivne in negativne posledice gibanja tržnih spremenljivk na vrednost kreditnih produktov ter posledično na premoženje komitenta. Ker takega načina podajanja pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru ni potrdila niti zaslišana bančna uslužbenka, drugih dokazov v smeri pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni ponudila, se nakazuje, da je ocena o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v obravnavanem primeru napačna. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, da zaradi prvega ugotavljanja dejanskega stanja na pritožbeni ravni strankam ne bi bila odvzeta pravica do pritožbe.

45. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje že nakazana materialnopravna izhodišča za pravilno ugotovitev dejanskega stanja o izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti pravilno in popolno oceni zbrano dokazno gradivo. Če bo tožena stranka pojasnila, katere od s strani tožeče stranke predlaganih prič so v istem času kot tožnika pri njej sklepale primerljive kreditne pogodbe, bo lahko izvedlo tudi te doslej zavrnjene dokaze in preverilo, na kakšen način je tožena stranka v obravnavnem času izvajala pojasnilno dolžnost do svojih komitentov. Po ugotovitvi vseh relevantnih okoliščin naj sodišče ponovno presodi, ali je tožena stranka glede na vse okoliščine, ki so ji bile tedaj znane oziroma bi ji morale biti znane pred sklenitvijo pogodbe, tožnika pravilno in celovito opozorila na valutna tveganja in ali sta tožnika pravilno pojasnjeno valutno tveganje razumela in ga veljavno sprejela.

46. Če bo ocenilo, da tožena stranka v konkretnih okoliščinah primera pri sklepanju obravnavane pogodbe ni opravila pojasnilne dolžnosti s potrebno profesionalno skrbnostjo, bo moralo, kot je bilo že navedeno, v okviru materialnoprocesnega vodstva ugotoviti, kakšno pravno varstvo uveljavlja tožeča stranka in jo pozvati, da postavi pravilen tožbeni zahtevek.

47. V teoriji ni enotnega stališča, kakšna je sankcija za kršitev pojasnilne dolžnosti (absolutna neveljavnost pogodbe – ničnost, delna ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, relativna neveljavnost – izpodbojnost – pogodbene obveznosti zaradi napak volje v procesu sklenitve pogodbe, odškodninska odgovornost banke14). Tudi v sodni praksi o tem še ni enotnega stališča. Zato pritožnika s sklicevanjem na posamezne judikate višjih sodišč ne moreta uspeti. Direktiva sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v prvem odstavku 6. člena v primeru nedovoljenih pogojev, uporabljenih v pogodbi med ponudnikom in potrošnikom, ne napotuje na absolutno ničnost celotne pogodbe. Taki pogoji niso zavezujoči za potrošnika, a pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev. ZVPot govori (le) o ničnem nepoštenem pogodbenem pogoju (23. člen ZVPot) in ne o ničnosti celotne pogodbe, v kateri je bil uporabljen. Tudi ZPotK ničnosti pogodbe za primer kršitve pojasnilne dolžnosti ni predvideval. Upoštevaje navedeno in splošna pravila OZ, po katerih je ničnost skrajna sankcija za pomanjkljivosti pri sklepanju pravnega posla, ki pa naj se uporabi le, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ), je treba opozoriti na načelo afirmacije pogodb in teorijo o stopnjevanju neveljavnosti15. Zakon namreč izhaja iz načela afirmacije pogodb, ki naj ostanejo v veljavi, če je to le mogoče. Na ohranitev pogodbe napotuje tudi drugi odstavek 86. člena OZ. Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Za tak primer gre po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pri kršitvi pojasnilne dolžnosti banke pri sklepanju kreditnih potrošniških pogodb. Zato bo treba presoditi, ali je zatrjevana ničnost zaradi očitane nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti upravičena oziroma ali je mogoče ugotoviti le delno ničnosti (88. člen OZ).

48. Če bo v ponovljenem postopku sodišče ponovno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, pa bo moralo ponovno odločati o podrednem tožbenem zahtevku za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Pravilno je izhajalo iz 112. člena OZ, navedlo vse predpostavke za uporabo instituta spremenjenih razmer, vendar dejanskega stanja še ni popolno ugotovilo in razložilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi drugega odstavka 112. člena OZ po ugotovitvi, da je bila sprememba valutnega razmerja CHF/EUR ob sklenitvi pogodbe predvidljiva in da bi se tožnika lahko izognila ugotovljenim posledicam dviga mesečne anuitete v letu 2015, če bi že pred tem konvertirala sklenjeno pogodbo v evrsko.

49. Pritožba vztraja, da tožnika izjemno naglega skoka in porasta tečaj CHF v razmerju do EUR v letu 2015, ki je danes splošno znano dejstvo, kot popolna laika na finančnem področju nista mogla pričakovati, in da se nastalim škodljivim posledicam nista mogla izogniti s konvertiranjem kredita v evrskega, ker takih pogodbenih možnosti nista imela.

50. Institut spremenjenih okoliščin omogoča razvezo pogodbe, če med sklepanjem in izpolnitvijo pogodbe nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali onemogočajo dosego pogodbenega namena.16 Drži ugotovitev sodišča, da 112. člen OZ ne določa, da bi se smela valutna klavzula uporabljati samo v razmerah stabilnega gospodarskega cikla. Tudi gospodarska kriza, kateri pritožnika deloma pripisujeta drastičen padec evra v letu 2015, sama po sebi ne dopušča razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Po stališčih teorije in sodne prakse je temeljni pogoj za upoštevanje spremenjenih okoliščin, da morajo biti te nepredvidljive in nepričakovane tako, da pogodbeni stranki z njimi ob sklepanju pogodbe ob običajni skrbnosti nista mogli računati. Če gre za običajne, normalno predvidljive poslovne rizike, se na spremenjene okoliščine ne morejo sklicevati. Med take rizike teorija uvršča na primer: ukrepe ekonomske politike, če so normalni, zvišanje cen, če se gospodarstvo usmerja k zvišanju cen in podobno17. Drugače je, če gre za takšno intenziteto sprememb, ki stranko prizadene v taki meri, da ima naravo očitnega nesorazmerja, neekvivalentnosti vzajemnih dajatev18.

51. V obravnavanem primeru je tožeča stranka trdila, da je do spremenjenih okoliščin v letu 2015 prišlo zaradi radikalnega enostranskega in administrativnega določanja tečaja CHF na mednarodnih trgih, na katerega sama ni imela nobenega vpliva. Sodišče do zdaj temu ni posvetilo večje teže oziroma se do tega ni opredelilo, čeprav po drugi strani samo ugotavlja, da nobena od pogodbenih strank v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla predvideti gibanja razmerij CHF/EUR. Zato ostaja njegova ocena o predvidljivosti navedene spremembe valutnega razmerja za tožnika neprepričljiva, relevantne dejanske okoliščine pa nepopolno ugotovljene. Zato je bilo treba odločitev tudi v tem delu razveljaviti.

52. V ponovljenem sojenju naj sodišče oceni in ugotovi, ali gre v obravnavanem primeru pri danes splošno znani spremembi menjalnega tečaja v letu 2015 za tak dogodek, ki ga pravdni stranki kljub ustrezni skrbnosti ob sklepanju pogodbe nista mogli pričakovati in predvideti. Če bo ugotovilo, da je šlo za tak nenaden in nepredvidljiv dogodek, bo moralo ugotavljati še vse ostale predpostavke za razvezo pogodbe po 112. členu OZ: ali spremenjene okoliščine otežujejo izpolnitev oziroma se zaradi njih ne da doseči pogodbenega namena, ali pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem in ali bi bilo po splošnem prepričanju nepravično ohraniti jo v veljavi, pa tudi, ali sta imela tožnika možnost izogniti se posledicam. Tudi v tem delu naj natančneje ugotovi dejansko stanje o tem, ali sta imela tožnika res že pred nastopom drastične spremembe menjalnega tečaja možnost zmanjšanja svojih obremenitev s konverzijo kredita v evrskega. Pritožba namreč ob sklicevanju na vsebino pogodbe, ki je omogočala le predčasno odplačilo celotnega kredita ali možnost njegovega refinanciranja, opozarja, da take možnosti nista imela in smiselno zatrjujeta, da možnosti za zmanjšanje škodljivih posledic ni bilo.

53. Če bo v nadaljnjem sojenju sodišče ugotovilo pogoje za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, bo lahko ugodilo le tožbenemu zahtevku za razvezo pogodbe. Tožeča stranka brez sodelovanja tožene stranke namreč ne more izsiliti spremembe pogodbe v smislu znižanja višine kredita, ki je nerazumno poskočila zaradi spremenjenega razmerja med valutami, niti namesto tožene stranke uveljavljati kondikcijskega zahtevka. Kot je bilo že povedano, je dosedanji tožbeni zahtevek v tej smeri po materialnem pravu neutemeljen. Pač za zakon poleg razveze pogodbe, dopušča možnost njene spremembe, če druga stranka (tožena) ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. V obravnavanem primeru je glede na podatke spisa in konkretne okoliščine primera po presoji pritožbenega sodišča smotrno obe stranki v okviru materialnoprocesnega vodstva opozoriti tudi na možnost spremembe pogodbe oziroma preoblikovanja pogodbenih obveznosti po četrtem odstavku 112. člena OZ, kar bo sodišče prve stopnje lahko storilo v nadaljnjem postopku.

54. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljena tudi odločitev o stroških (tretji odstavek 165. člena ZPP) in se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb tožene stranke ne bo opredeljevalo. O pritožbenih stroških bo skupaj s stroški postopka odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
3 VSM I Cp 1417/2014 z dne 24. 3. 2015.
4 Odločba Ustavnega sodišča RS U-1-202/93.
5 Dolenc, M., v: Podjetje in delo, 2002, št. 6-7, stran 1066.
6 Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, št. 70/2000 s spremembami.
7 Vuskanovič v članku, objavljenem v Pravni praksi, št. 6/2015, stran 23-24.
8 Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978.
9 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998 s spremembami.
10 Dolenc, M., v: Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7, stran 1066.
11 Zadeva C-321/14 Banish Plus Bank Zrt proti Marton Lantos in Marttonne Lantos sodba z dne 3. 12. 2015.
12 Sodišče EU, Sporočilo za medije, št. 103/17, 20. 9. 2017, sodba C-186/16.
13 Primerjaj: Rozman, R., v: Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, 2016/3-4.
14 Rozman, R., kot zgoraj.
15 Polajnar - Pavčnik, A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba 2003, stran 505.
16 OZ v prvem odstavku 112. člena določa, da lahko stranka zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je.
17 Dolenc, M., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 603.
18 VSRS III Ips 154/2015 in tam navedena sodna praksa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 86, 86/2, 88, 88/1, 111, 111/3, 112, 112/2, 119, 119/4, 372
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4MDgy