VSL Sodba II Cp 2202/2017

Jedro

Lastnik stvari ima pravico od vsakogar zahtevati vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Da je tožnik lastnik stvari, je tožnik izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, da sporni del nepremičnine uporablja toženec, je toženec v postopku priznal.

Toženec je postal državljan RS 12. 1. 2011, zato na podlagi določila drugega odstavka 16. člena UZITUL lastninske pravice na nepremičninah ni mogel pridobiti na podlagi priposestvovanja, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da tožena stranka brez pravnega naslova posega v lastninsko pravico tožeče stranke s tem, ko je postavila dva objekta na nepremičnini z ID znakom 3/206-0 ter s tem, ko hodi, vozi, parkira in se zadržuje na nepremičnini z ID znakom 3-206-0. Toženo stranko je obvezalo na vrnitev nepremičnine z ID znakom 3/206-0, odstranitev s te nepremičnine dve leseni baraki, garažo s shrambo in sušilnico ter na opustitev vseh nadaljnjih poseganj v to nepremičnino, v 15 dneh (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožene stranke, da je tožena stranka lastnik tistega dela nepremičnine 3/206 k.o. X, ki je zemljiškoknjižna last tožeče stranke, ki je v izrisu parcel Prostorskega portala RS, ki je sestavni del te sodbe, označen z rdečo barvo, oziroma, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga bo izdelal izvedenec geodetske stroke in ki je sestavni del sodbe, označen z rezervirano parc. št. ...(II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.635,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, po nasprotni tožbi tožeča stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutnimi in relativnimi bistvenimi kršitvami postopka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom sporne parcele, na podlagi katerega bi dobilo predstavo, kako situacija izgleda v naravi, med drugim tudi to, da je sporni del nepremičnine parc. št. 6/206 k.o. X, ki je predmet tega postopka funkcionalno in smiselno povezan z nepremičnino, ki je v lasti toženca in da je ta sporni del parcele tudi oddvojen, ločen z ograjo, od nepremičnine tožnika. Protispisen je zaključek sodišča, da naj toženec ne bi nasprotoval trditvam, da je barake postavil toženec in da jih uporablja toženec. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi katere izpovedi katere stranke je sodišče sklepalo, da naj bi barake oz. objekte na spornem delu parcele postavil toženec, in katere priče naj bi to izpovedale. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da naj bi se pravdni stranki s Z. Z. kot prejšnjim lastnikom dogovorili, da mu bo tožnik prepustil tisti del zemljišča, na katerem sedaj stojita baraki, sam pa bo tožniku omogočil dostop do sporne parcele preko svoje parcele št. 3/8. Česa takega toženec nikoli ni zatrdil. Že v svojem odgovoru na tožbo je jasno navedel, da je bil dogovor tak, da sporni del parcele pripade v last in posest tožencu, del parcele 3/8 k.o. X pa tožniku. Nikdar pa ni bil dogovorjen po tem delu nepremičnine toženca le dostop do parcele tožnika. Sodišče prihaja v razlogih sodbe tudi samo s seboj v nasprotje, in sicer v 14. in 15. točki obrazložitve, ko je zaključilo, da je vprašanje državljanstva pomembno, če bi bila sklenjena menjalna pogodba, potem pa navedlo, da menjalne pogodbe sodišče ni ugotavljalo, ker bi lahko toženec eventualno zemljišče lahko priposestvoval le kot državljan Slovenije. Sodišče je v nasprotje prišlo tudi v nadaljevanju 15. točke, ko je navedlo, da naj bi toženec sporni del parcele uporabljal vse od leta 1987, nato pa v zadnjem odstavku 15. točke zapisalo, da naj bi toženec sporni del uporabljal od leta 1989. Sodišče se nato v 17. točki ni opredelilo do izpovedi prav vseh predlaganih prič s strani toženca in do izpovedi samega toženca. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali jim sodišče sledi ali ne. Tudi v tem delu in iz tega razloga se sodbe ne da preiskusiti. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da do zatrjevanega ustnega dogovora ni prišlo, ker naj toženec ne bi omogočil tožniku dostopa do svoje parcele, kot je bilo dogovorjeno. Toženec je tožniku ves čas omogočal dostop do svoje parcele. To je med pravdnima strankama nesporno. Poleg tega je toženec pojasnil, zakaj s tožnikom ni sklenil služnostne pogodbe in zakaj je nasprotoval vzpostavitvi nujne poti. Končno iz izpodbijane sodbe ne izhaja jasno, ali je po mnenju sodišča ustni dogovor o menjavi nepremični, ki ga zatrjuje toženec in do katerega je prišlo leta 1989, obstajal ali ne, s tem pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh trditev toženca (niti ne do izvedenih dokazov - zaslišanja prič), pa je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opisanih bistvenih kršitev postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo prekršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22., 23. in 25. člena URS. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi in v nasprotju s spisovno dokumentacijo zaključilo, da ustni dogovor, ki ga zatrjuje toženec in ki je bil sklenjen v letu 1989, ni bil realiziran. Tožnik je s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 2. 1989, ki jo je priložil k tožbi, kupil travniško parcelo 3/1 v skupni izmeri 180m2. Pri vprašanju priposestvovanja je po mnenju toženca povsem irelevantno, kdaj je toženec pridobil slovensko državljanstvo. Toženec je lastninsko pravico na spornem delu parcele dejansko pridobil že s sklenitvijo menjalne pogodbe v letu 1989 in gre torej na dan 31. 12. 1990 za že pridobljene pravice. Vezanje pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na državljanstvo osebe je tudi neustavno, in sicer v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 23. člena URS, 25. člena in 33. člena URS. Sodišče je glede na to zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 43. člen SPZ ter določbe UZITUL, v tej posledici pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče pravno odločilnih dejstev ni ugotavljalo. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na kateri pravni podlagi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pa ima toženec nedvomno močnejši pravni naslov oz. prednost pred tožnikom kot domnevnim lastnikom. Dejstvo je namreč tudi, da tožnik v letu 1989, ko je kupil nepremičnino in ko je sporni del parcele že bil funkcionalno povezan z nepremičnino toženca, tega dela ni mogel kupiti, saj je videl, da to ni del parcele, ki jo kupuje, in se tega tudi zavedal, s tožencem pa sklenil že zatrjevano menjalno pogodbo. Prav tako je nepravilna stroškovna odločitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik parcele 3/206, k.o. X. Del njegove parcele, ki v naravi predstavlja vrt, si je ogradil toženec in na delu parcele postavil dve leseni baraki ter leseno ograjo. Tožnik od toženca zahteva vrnitev nepremičnine v svojo posest in odstranitev navedenih objektov s parcele. Toženec, ki je v postopku vložil nasprotno tožbo na ugotovitev lastninske pravice na delu tožnikove parcele 3/206 k.o. X, trdi, da je sporni del tožnikove nepremičnine priposestvoval, saj sporno nepremičnino dobroverno uporablja od leta 1989, ko je s tožnikom glede sporne nepremičnine sklenil menjalno pogodbo. Ker je dvajset let nepremičnino užival v dobri veri, jo je priposestvoval.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec državljan RS postal 12. 1. 2011. Toženec na podlagi določila drugega odstavka 16. člena UZITUL, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lastninske pravice na nepremičninah ni mogel pridobiti, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Pritožbeni očitek, da je pogojevanje pridobitve lastninske pravice na pridobitev državljanstva neustavno, ni utemeljen. Kot izhaja tudi iz 68. člena Ustave RS lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah v RS zgolj pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor. Tudi Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Mednarodna pogodba št. 20/2 MSVN, sprejeta leta 2002), je v prilogi G določal, da so na dan 31. 12. 1990 varovane zgolj že pridobljene pravice državljanov SFRJ, kar pomeni, da toženec, ki je sporni svet začel uporabljati 1989 do 31. 12. 1990 ni izpolnil pogojev za nastop priposestovanja, do leta 2011 pa kot tujec nepremičnine ni mogel priposestovati. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek iz nasprotne tožbe utemeljeno zavrnilo.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni dokazno ovrednotilo izpovedbe vsake priče posebej ter se ni opredelilo do vseh toženčevih trditev, saj se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti zgolj do trditev in dokazov, ki so za odločitev v zadevi relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 22., 23. in 25. člena URS ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sledilo tožencu, da je sporno nepremičnino uporabljal od leta 1989, torej je njegovo navedbo sprejelo, ugotovilo pa je, da kljub uporabi obravnavane nepremičnine od leta 1989 dalje, čemur se je tožnik uprl leta 2010 in 2011, toženec kot tujec do leta 2011 lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni mogel pridobiti.

8. Glede obstoja ustne menjalne pogodbe o menjavi nepremičnin je sodišče prve stopnje v razlogih najprej navedlo, da je ne bo ugotavljalo (točka 15. obrazložitve), v nadaljevanju pa je v 17. točki ugotovilo, da četudi bi ustni dogovor o menjavi nepremičnin obstajal, slednji ni bil realiziran, saj toženec tožniku ni omogočil dostopa do parcele, kar naj bi bil razlog za sklenitev menjalne pogodbe. Tožnik je namreč pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil predlog za določitev nujne poti za potrebe sporne parcele 3/206 k.o. X. Poleg tega pa je tudi sicer Zakon o prometu z nepremičninami v 5. členu določal, da je za veljavnost pogodbe, katere predmete je nepremičnina, potrebna pisna oblika (enako sedaj določa 52. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbeni očitek, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil razlog menjave zemljišč zagotovitev dostopa tožnika do njegove parcele preko toženčeve parcele 3/8 k.o. X, ni utemeljen, saj je navedeno v svoji izpovedbi izrecno potrdil toženec, ki je izpovedal (list. št.123), da je bila vsebina dogovora, da bo tožnik kupil zemljo, toženec pa mu bo dovolil pot po svoji parceli, v zameno pa mu bo tožnik dal del kupljene zemlje. Vse to kaže tudi na nedobrovernost tožene stranke.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedbo ogleda sporne parcele, ni utemeljen, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je sporni del parcele, ki ga uporablja toženec, zagrajen z ograjo in fizično ločen od preostalega dela tožnikove parcele 3/206 k.o. X.

10. Pritožbeni očitek, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni nasprotoval trditvam, da sporne objekte uporablja toženec, ni utemeljen, saj je toženec izrecno že v odgovoru na tožbo navedel, da obravnavani del prostora tožnikove parcele, kjer stojijo sporni objekti, ves čas uporablja, v pripravljalni vlogi z dne 24. 11. 2015 (list. št. 64) pa je navedel, da je leta 1989 na obravnavanem svetu zgradil sporni objekt, zatem pa postavil tudi leseno ograjo.

11. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je tožnik zemljiškoknjižni lastnik parcele 3/206 k.o. X. Lastnik stvari pa ima pravico od vsakogar zahtevati vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Da je tožnik lastnik stvari, je tožnik izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, da sporni del nepremičnine uporablja toženec, je toženec v postopku priznal. Zato je tožnikov zahtevek na vrnitev nepremičnine v neposredno posest utemeljen na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo pravdne podlage, na podlagi katere je ugodilo tožnikovemu zahtevku, ni utemeljen, saj je pravno podlago izrecno navedlo v 9. točki obrazložitve sodbe.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi dostavek 360. člena ZPP).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 11/2002
• Sodba II Ips 388/2009
• VSK Sodba Cpg 197/2019