VSL Sodba II Cp 1963/2017

Jedro

Po algoritmu Vrhovnega sodišča RS je izračun takšen, da se vrednost obveznic, izdanim bankam v sanaciji, ne odšteva od preostanka premoženja.

Izračun izvedenca je simulacija, saj do dokončne bilance oziroma vpogleda v zaključno bilanco, ni prišlo. Tako je izvedenec izračunal "de facto" sanacijo, kar je vedno hipotetični izračun.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 131.910,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za 56.605,95 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo 8.839,06 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja, da sta tožnika upravičena do sorazmernega dela z njuno udeležbo v osnovnem kapitalu banke na podlagi delnic, katerih imetnika sta bila. Že Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 3/2013 zavzelo stališče, da so nekdanji delničarji upravičeni do sorazmernega dela morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je imela ASBH od unovčenja slabih terjatev in po plačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije in da se od navedenega izračuna vrednost obveznic, izdanim bankam v sanaciji ne odšteva. Zahtevek tožnikov je na podlagi predvidevanj, čeprav bi tožeča stranka morala dokazati višino zahtevka. Uspešnost vnovčenja slabih terjatev bi se izkazala iz bilance ASBH. Iz te bilance bi bila razvidna višina uveljavljenih pogodbenih obveznosti ter stroškov. Tega dokaza tožeča stranka ni predlagala, zato temeljijo odločitve sodišča na podlagi predvidevanj o uspešnosti sanacije LB d.d. Izvedenec je podal mnenje na podlagi otvoritvene bilance ASBH, ki je stranke niso predlagale kot dokaz. Upošteva tudi unočenje slabih terjatev in ocenjeno vrednost naložb. Povzema ugotovitve izvedenca. Izvedenec je dobil negativno vrednost 18.517 MIO SIT, kar predstavlja končno izgubo sanacije z ASBH. Od vloženih 58.081 MIO SIT je od sanacije bilo povrnjenih le 39.564 MIO SIT, kar pomeni razliko v minus 18.517 MIO SIT in da preostanka premoženja ni. Po drugi varianti pa je izračun to, kar je sodišče ugodilo. Sodišče ne bi smelo hipotetičnega računa izvedenca, ki temelji na predpostavkah. Sodišče je sledilo sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 3/2013. Sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala stroškov sanacije. Tožena stranka meni, da to ni normalno, da stroškov sanacije ni, saj je sanacija potekala. To je bila dolžnost tožeče stranke. Ob uvedbi sanacije je bil kapital banke negativen, zato je bila sanacija in stečaj. Zato tožnikom ne pripada nobena odškodnina.

3. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in še posebej kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena prvega protokola EKČP. Sodišče se je pri ugotavljanju zneska, ki naj bi ga ASBH pridobila z vnovčenjem slabih terjatev, oprlo na preračunavanje izvedenca S. L. iz izvedeniškega mnenja. Izvedenec je preračun opravil v korist tožene stranke in sodišče mu je sledilo. Izvedenec je izračunal, da je premoženje, ki ga je ASBH ustvaril z unovčenjem slabih terjatev 196.487.910,00 DEM, kar po izračunu izvedenca znaša 16.841 MIO SIT oziroma 70.276.247,00 EUR. Izvedenec je to preračunal samovoljno. To ni bila njegova naloga, da ugotovi višino unovčenih slabih terjatev. Toženka sama je predložila dokaz v višini izterjanih terjatev, kot ugotavlja Vrhovno sodišče RS. Višje sodišče pa je v sklepu štelo, da je že imelo ta podatek. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 3. 2015 znaša 196.487.920,00 DEM, zato bi izvedenec moral to višino preračunati, saj je podatek o višini že imelo. Na podlagi tega je tožeča stranka trdila, da to pomeni 16,25 EUR na vsako delnico. Temu tožena stranka ni nasprotovala. Zato je to dejstvo priznano, kot je to že bilo v sodbi 4. 3. 2015. Tako je tožena stranka to dejstvo priznala, sodišče pa je sledilo izvedencu, ki je samovoljno in napačno to preračunal. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 331. člena ZPP in napačno ugotovitev dejanskega stanja. S tem je sodišče poseglo v premoženje tožeče stranke, ki je varovana s 33. členom Ustave RS. Tožeča stranka je ugovarjala, sodišče pa je z izvedencem priznana dejstva ponovno ugotavljalo. S tem je kršilo tudi 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Izvedenec pa vse izračuna najprej v SIT po tečajih iz 90-ih let in nato nazaj v EUR po tečaju iz leta 2007. S tem se je obveznost tožene stranka zmanjšala. Tožena stranka v danem postopku skriva zaključno bilanco in je nikoli ni predložila. Kot valuto razreza je tožena stranka sama navedla DEM, zato ni bilo razloga za preračunavanje tega zneska nazaj v SIT. Izvedenec izračuna vnočenih slabih terjatev na dan 31. 5. 2001 na 16.841 MIO SIT, kar je po dnevnem tečaju DEM/SIT znašalo 152.062.656,21 DEM, kar je 44.425.253,79 DEM manj, kot jih je navedla tožeča stranka. Če bi znesek 196.487.910 DEM preračunali v SIT po tečaju na dan 31. 5. 2001, bi to znašalo 21.761.114.627,664 SIT oziroma po spremembi denarne valute 90.807.522,23 EUR. Ob takem preračunu in upoštevanju deleža podrejenih terjatev tožnikov vseh podrejenih terjatev 0,877 %, bi bila tožnika upravičena do 170.445,71 EUR. Torej je tudi izračun sodišča prve stopnje ob denarnem nominalizmu napačen. Izpodbija tudi izrek o stroških, saj bi moral glasiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je vse zakrivila tožena stranka. Opustila je dolžnost izdelati zaključno bilanco ASBH in izračunati preostanek premoženja. Vse je povzročila tožena stranka in bila obogatena.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglaša stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma povzema ugotovitve o stanju spisa. Kot je že pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Primarni tožbeni zahtevek je glasil na plačilo odškodnine 1.928.597,30 EUR s pripadki. Ostal je še odprt zahtevek na izpolnitev obveznosti tožene stranke, kot naslednice ASBH. Gre za vprašanje obstoja in višine podredne terjatve. Tožeča stranka je ta tožbeni zahtevek nazadnje oblikovala tako, da zahteva plačilo 188.516,25 EUR s pripadki.

7. O vprašanju izpolnitve tega zahtevka, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna in jih povzema:

- tožnika sta bila lastnika delnic LB d.d., v kateri se je na podlagi odločbe Banke Slovenije z dne 27. 1. 1993 začel sanacijski postopek;

- Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) je prevzela del premoženja in lastništvo LB d.d. na podlagi odločbe o sanaciji z dne 27. 1. 1993 na podlagi 9. člena ZPSS in 12. člena ZPSS;

- z Ustavnim zakonom (URL, št. 45/1) je bilo odrejeno, da se ASBH vpiše kot lastnik in uprava LB d.d.;

- nato je z Ustavnim zakonom prišlo do dopustitve prenosa premoženjskih pravic na NLB d.d. na podlagi ustavnega zakona, po katerem je LB d.d. prepustila poslovanje in premoženje novi banki ustanovljeni po tem zakonu, to je NLB d.d.;

- z uvedbo predsanacijskega postopka so bile tožnikom priznane podrejene terjatve do ASBH;

- NLB d.d. je imel ob ustanovitvi status banke v sanaciji in se je po odločbi Banke Slovenije z dne 28. 7. 1994, odločba o sanaciji "smiselno uporabljala tudi v NLB" in je bila v tej banki zaključena dne 16. 7. 1997 (zaključek sanacije pa je bil vpisan za NLB v sodni register z dne 4. 3. 1998);

- z dnem uveljavitve odločbe o zaključku sanacije je bil postopek sanacije z NLB zaključen in je med drugim prenehala veljati tudi odločba Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka v LB in v odločbi je bilo ugotovljeno, da se bo lastnik banke odločal o podrejenih terjatvah starih delničarjev do ASBH v postopku privatizacije NLB glede na rezultat unovčenja slabih terjatev banke, ki so bile prenesene na ASBH;

- sanaciji LB in NLB sta bili povezani oziroma po stališču revizijskega sodišča iz odločbe II Ips 3/2013 je šlo za eno samo sanacijo in je bilo ob zaključku sanacije NLB zaključena tudi sanacija LB. d.d. oziroma zaključena enotna sanacija;

- po stališču Vrhovnega sodišča RS ni pomembno, ali je bila sanacija formalno zaključena in v sodnem registru izbrisana zaznamba začetka sanacije, temveč, da je bila "de facto" zaključena in takrat bi podrejene terjatve tudi zapadle;

- te terjatve so zapadle najkasneje 6. 9. 2002, ko je bila privatizacija NLB opravljena.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in se s tem strinja. Ne strinja pa se z odločitvijo, da sta tožnika upravičena do sorazmernega dela v osnovnem kapitalu banke na podlagi delnic, katerih imetnika sta bila. Tožena stranka ne graja stališča Vrhovnega sodišča RS iz odločbe II Ips 3/2013, da so nekdanji delničarji LB d.d. upravičeni do sorazmernega dela morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po plačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije ter da se od navedenega izračuna vrednost obveznic obveznic, izdanim bankam v sanaciji, ne odšteva. Meni pa, da tožnika nista dokazala višine tožbenega zahtevka. Tožena stranka meni, da bi tožeča stranka morala predložiti bilanco ASBH in da bi se iz tega lahko ugotovilo višino uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroški sanacije. Meni, da je tožeča stranka le na podlagi predvidevanja na podlagi uspešnosti sanacije LB d.d. in izvedeniškega mnenja, dokazovala višino terjatve. Sodišče prve stopnje je glede teh ugovorov pojasnilo, da je že Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu II Ips 3/2013, da 11. člen ZPSS določa, da mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala. Jasno je, da je bil v konkretnem primeru jamstveni kapital negativen, kot to izhaja iz odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacije v LB d.d. Zato je bila pravilna odločitev, da prenehajo pravice delničarjev iz naslova delnic (prvi odstavek 12. člena ZPSS in 5. točka odločbe BS o uvedbi sanacije v LB d.d.) in njihova razlastiev ni bila nezakonita. Vendar je Vrhovno sodišče RS opozorilo, da so nekdanji delničarji LB. d.d., glede na to, da je ASBH od LB prevzela slabe terjatve in potencialne pogojne obveznosti, upravičeni do sorazmernega dela morebitnega preostanka denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po plačilu uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Stališče Vrhovnega sodišča RS pa je, da se od navedenega izračuna vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, ne odšteva (razlogi v točki 23 sodbe). ASBH je namreč vrnjene obveznice prenesla na novo banko NLB d.d. kot vplačilo kapitala po 22.č členu UZITUL-A in na podlagi česar je ASBH pridobila delnice NLB d.d. Lastnica navedenih delnic NLB je postala toženka po tretjem odstavku 68. člena ZZLPPO in je bil s tem toženkin vložek v sanacijo LB d.d. v obliki obveznic že vrnjen (po stališču Vrhovnega sodišča RS). Zato se pri izračunu morebitnega preostanka denarnega premoženja le-ta ne odšteva. Zato je A. oziroma toženka na podlagi teh obveznic pridobila delnice LB d.d. in nato še delnice NLB d.d., ki jih je delno tudi že odsvojila, zato je za svoje vlaganje v tem delu že pridobila ustrezno nadomestno korist po stališču Vrhovnega sodišča RS. Zadnjih ugotovitev pritožnica ne graja.

9. Pritožnici pa je treba pojasniti, da nima prav, ko trdi, da bi tožeča stranka morala predložiti stroške sanacije in da zato, ker tega dokaza ni predlagala, bi sodišče moralo zavrniti zahtevek. Algoritem izračuna obveznosti tožene stranke v tem primeru je podalo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu II Ips 3/2013. Ko je tožena stranka prejela ta sklep in algoritem, ki ga je Vrhovno sodišče RS podalo kot razlago materialnega prava, bi morala sama predložiti stroške sanacije oziroma stroške, ki jih je tožena stranka imela z ASBH Tako pa je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kot je tudi ugotovil izvedenec S. L., da toženka ni predložila dokazila o stroških sanacije in s tem tega stroška tožene stranke ni moglo upoštevati pri ugotavljanju preostanka denarnega premoženja oziroma pri izračunu obveznosti tožene stranke do tožnikov. Tožeča stranka je le zahtevala plačilo v celoti in podala svoj izračun; nato je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu podalo algoritem izračuna, tožena stranka bi morala podati dokaze za tiste trditve, ki so šle njej v korist oziroma v škodo tožnikom. Tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena o tem, koliko je plačala za ASBH. Zato je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično materialno pravo, ko teh trditev ni moglo upoštevati.

10. Tožena stranka še trdi, da je izvedenec izračunal hipotetični izračun na podlagi otvoritvene bilance ASBH, kar ni bilo predlagano kot dokaz in da je izračunal zneske hipotetično. Izvedenec je podal izvedeniško mnenje in upošteval gradivo, ki je v spisu. Odgovoril je na vprašanja, katera mu je zastavilo sodišče. Ni prezreti dejstva, da je izvedenca finančne stroke predlagala tožena stranka in bi lahko zastavila izvedencu vprašanja, za katera je menila, da so pravno relevantna in tudi predložila ustrezne dokaze. Tako pa je izvedenec moral odgovoriti na zastavljena vprašanja in upoštevati gradivo, ki ga je imel v spisu. Za pritožbo je odločilno, da je bil kapital banke ob sanaciji negativen in če sanacije ne bi bilo, bi prišlo do stečaja in tožniki ne bi dobili kot delničarji ničesar. Vendar pritožba prezre, da je po algoritmu Vrhovnega sodišča RS izračun takšen, da se vrednost obveznic, izdanim bankam v sanaciji ne odšteva od preostanka premoženja. Izvedenec je v varianti ena podal tudi izračun, ko se je ta dokapitalizacija odštela (vložek ASBH v obliki izdanih delnic v višini 58.081 MIO SIT), tedaj je res izračunal izgubo sanacije za ASBH. Res je, da je tudi pravno mnenje o položaju podrejenih upnikov bank, ki ga je izdelala N. P., drugačno. Vendar je po stališču Vrhovnega sodišča RS pravno naziranje sedaj drugačno in zato prva opcija izvedenca ne pride v poštev. Tako je izvedenčev izračun pravilen, da je delež tožnikov na podrejenih terjatvah 0,187 % in preostanek pravilen. Seveda je izračun izvedenca simulacija, saj do dokončne bilance oziroma vpogleda v zaključno bilanco, ni prišlo. Tožena stranka tega ni našla v dokumentaciji in sodišče tega ni moglo predložiti izvedencu. Tako je izvedenec izračunal "de facto" sanacijo, kar je vedno hipotetični izračun. Tako se izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena glede obsodilnega dela sodbe (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožeča stranka se strinja z algoritmom za izračunavanje vrednosti podrejenih terjatev, ki ga je ponudilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 3/2013. V nadaljevanju postopka je postavila zahtevek na 188.516,25 EUR s pripadki. Ne strinja pa se pritožba s preračunom izvedenca v izvedeniškem mnenju. Za pritožbo je odločilno, da v spisu obstaja podatek, da je ASBH ustvaril z unovčenjem slabih terjatev oziroma da je to premoženje znašalo 196.487.910,00 DEM. Trdi, da je izvedenec ta znesek narobe preračunal v SIT in nato v EUR. Meni, da je to izvedenec preračunal samovoljno. Dokaz pod B 3 je predložila toženka. Pritožba opozarja, da je ta podatek podan v sklepu višjega sodišča in predhodne sodbe okrožnega sodišča z dne 4. 3. 2015. Pritožba meni, da bi izvedenec moral le ugotoviti višino uveljavljenih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije, kot je naložilo višje sodišče na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se je sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo v točki 28, 31, 32 in 33. Za tožečo stranko ni sporna druga varianta, katero je izdelal izvedenec, ko je bilo treba stroške dokapitalizacije bank odšteti. Strinja se z drugo varianto, ko je izvedenec izračunal preneseni jamstveni kapital LB d.d. ASBH in ugotovil delež tožnikov o podrejenih terjatvah na 0,1877 %. Sporno za pritožbo pa je, kako je izvedenec preračunaval oziroma upošteval znesek unovčenih slabih terjatev, ki ga je toženka pridobila od ASBH. Sicer je izvedenec sledil algoritmu, ki ga je Vrhovno sodišče podalo v sklepu II Ips 3/2013. Vendar se tožena stranka ne strinja, da izvedenec podatek iz dokaza tožene stranke pod B 3 o vrednosti unovčenih terjatev v DEM preračuna v SIT in na koncu v EUR po zadnjem tečaju SIT/EUR. Izvedenec je pojasnil in sodišče je to sprejelo, da so obveznosti terjatve glasile na SIT in je tudi osnova za vse nadaljnje izračune valuta SIT. Tudi v času, ko je tožena stranka podala informacijo o podrejenih terjatvah bivših delničarjev (B 3) z dne 29. 6. 2001, je bila valuta v Republiki Sloveniji SIT in ne DEM. Zato je izvedenec glede preračunavanja podatka v DEM, ki ga je moral preračunati v SIT, vzel povprečen letni tečaj v DEM/SIT, da bi se izognil revalorizaciji. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago izvedenca, da je revalorizacija terjatev od zapadlosti dalje zagotovljena z uporabo zakonite obrestne mere, ki vsebuje tudi revalorizacijski faktor kot tudi realni del obrestne mere. Pravilno sodišče ugotavlja, da gre pri terjatvah tožnikov za čisto denarno terjatev, ki je zapadla 6. 2. 2002. Pravilno ugotavlja, da je bila veljavna valuta SIT (Uradni list RS, št. 17/1991) in da smo po OZ uzakonili denarni nominalizem (371. člen OZ). Banke so tudi poslovale v SIT in imele bilance v SIT. Valutna klavzula bi bila dovoljena, če bi šlo za dogovor med strankama ali tako pravno podlago. Zakaj je tožena stranka dala podatek za stanje v vseh treh bankah, ki so bile pod sanacijo v DEM, ni jasno. Verjetno je šlo za stare terjatve, iz časa pred SIT. Le v odgovor pritožbi je treba dodati, da je v prilogi B 3, na katero se pritožba sklicuje, tudi tabela unovčenih terjatev, ki jih je ASBH prejela od bank v sanaciji in so v DEM napisane z "zvezdico", da se preračuna v DEM po vsakokratnem povprečnem letnem tečaju Banke Slovenije (tabela pripeta k prilogi B 3). Zmotno meni pritožba, da je sodišče nesporno dejstvo ugotovilo, da ga je izvedenec narobe interpretiral. Šlo je za podatek, ki ga je izvedenec imel v spisu in ga je moral preračunati na določen datum. Pravilno je izbral relevantni čas, saj so v trenutku zapadlosti, to je 6. 9. 2002, bili SIT in ne DEM. Tožbena podlaga je izpolnitev obveznosti tožene stranke. Ta pa je bila v času obveznosti v SIT. Zato drugačno preračunavanja ne bi bilo v skladu z določbo 371. člena OZ in enako po bančnih predpisih.

12. S tem ni bila tožeči stranki vzeta pravica sodelovanja v postopku oziroma kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ali 6. točka EKČP ali 33. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje ni naložilo izvedencu, da bi neko nesporno ugotovljeno dejstvo v ustrezni valuti uporabil pri izračunu. Šlo je za podatek o uspešnosti unovčenja slabih terjatev za LB d.d. in to je izvedenec preračunal na način, da je vse zneske dal na presečni datum, v SIT. Nato pa SIT preračunal v EUR glede na datum in način sprejema EUR v Republiki Sloveniji. Tako pritožba zmotno meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati tega dela izvedeniškega mnenja. Pritožba meni, da bi bila pravilna njena opcija izračuna, to je, da je tožena stranka iz naslova unovčenih slabih terjatev LB d.d. prejela 100.462.657,90 EUR in bi prineslo bistveno bolj ugoden rezultat oziroma njeno vtoževano terjatev.

13. Sodišče prve stopnje je naložilo izvedencu, kaj naj izračuna in pri tem izhajalo iz algoritma Vrhovnega sodišča RS. Izvedenec je nato glede na stanje v spisu in podatke v spisu, moral preračunati te zneske, če je želel izračunati znesek podrejenih terjatev. Tožeča stranka meni, da je merodajen tečaj 1,95583 DEM za 1,00 EUR, kar znese za izterjane slabe terjatve po izračunu tožeče stranke 100.462.673,14 EUR. Pravilno opozarja izvedenec, da ni šlo za prehod DEM v EUR, ampak je bila takrat plačilna enota SIT.

14. Pritožba meni, da je sodišče na podlagi takšnega izračuna izvedenca odločilo nepošteno. Način preračunavanja mora iti preko veljavne valute v času zapadlosti terjatev in takrat je bil SIT. Ne gre za nepošteno ravnanje oziroma izigravanje tožeče stranke. Tudi, če bi tožena stranka lahko predložila zaključno bilanco, ki je ni uspela predložiti, bi ta bila v SIT. Če pa bi bila v DEM, bi jo tudi sodišče moralo preračunati v veljavno valuto na dan zapadlosti. Rezultat bi bil enak.

15. Pritožba še meni, da bi bil pravilni tečaj 31. 5. 2001, ki je napisan datum v informaciji (B 3). Vendar pri tem spregleda, da je izvedenec pojasnil, da je te vrednosti preračunal po vsakokratnem povprečnem letnem tečaju Banke Slovenije, kar tudi izhaja iz priloge B 3. Izvedenec ni samovoljno preračunaval teh zneskov, ampak je našel podatke ravno v prilogi B 3. Tako se izkaže, da ni merodajni datum za preračunavanje v SIT 31. 5. 2001, ki bi res prinesel tožnikom terjatve v višini 170.445,71 EUR. Pravilen je izračun, ki ga je naredil izvedenec in sprejelo sodišče prve stopnje ter je odgovorilo na pripombe tožeče stranke med pravdo.

16. Pritožba graja še odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pri izračunu uspeha tožeče stranke le zadnji znesek iz podredne terjatve oziroma le znesek 188.516,25 EUR. Od tega je pravilno izračunalo uspeh tožeče stranke 7 %, izračunalo njene stroške. Nato je izračunalo uspeh tožene stranke 93 % in njene stroške. Po opravljenem pobotanju je rezultat takšen, kot je v izreku sodbe. Pritožba pa meni, da bi sodišče moralo upoštevati krivdo tožene stranke, da izdela zaključno bilanco ASHB in izračuna preostanek premoženja bivših delničarjev. Pri tem pa spregleda, da je tožeča stranka s primarnim delom tožbenega zahtevka propadla in da je tedaj zahtevala 1.928.597,30 EUR. Nato je ta znesek zahtevala tudi kot podrednega in šele po napotku Vrhovnega sodišča je zahtevek znižala. Če bi sodišče upoštevalo pravdne stroške v celoti, bi bil rezultat veliko slabši za tožečo stranko.

17. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP ali relativne bistvene kršitve določb ZPP v zvezi z upoštevanjem dokaza pod B 3 in tudi ni kršilo očitanega 33. člena Ustave RS, 22. člena Ustave RS, kakor tudi ne 6. člena EKČP. Tožeča stranka je imela možnost sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje je odgovorilo na njene pripombe med sojenjem, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Stranki s pritožbo nista uspeli, navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 19/2011
• VSL sklep II Cp 2101/2014
• VSRS sklep II Ips 3/2013