VSL Sodba I Cp 2316/2017

Jedro

To, če je najemnik za napako v pričvrstitvi ograje vedel, vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo, ni pretrgalo. Tisti, ki so povzročili škodo, a delali neodvisno drug od drugega, za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno.

Malomarnost najemnika stanovanja (ki ni poskrbel za sanacijo slabo izvršenega dela prve toženke) ni tak dogodek, ki bi lahko izključil vzročno zvezo z malomarnim ravnanjem strokovnjaka - monterja prve toženke.

Sodišče v tej zadevi ne obravnava zahtevka (naročnika) zaradi jamčevanja za podjemnikove napake, ampak odškodninski zahtevek (tretjega/nepogodbenega oškodovanca), ki je posledica civilnega delikta. Roki, ki jih OZ določa za uveljavljanje zahtevkov zaradi kršitve pogodbe, torej ob obravnavi tožbenega zahtevka po 131. členu OZ, ne pridejo v poštev.

Izrek

I. Pritožba prve toženke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sklep o stroških v IV. točki izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da mora tožnik drugi toženki v 15 dneh povrniti še 340 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožnik mora drugi toženki v 15 dneh plačati 31,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Tožnik se je poškodoval, ko je 16. 6. 2013 omahnil s francoskega balkona stanovanja v prvem nadstropju večstanovanjske hiše skoraj pet metrov globoko na betonske stopnice. Bil je na obisku pri drugi stranski intervenientki, ki je stanovala v stanovanju tretje stranske intrevenientke, ki ga je imel v najemu drugi stranski intervenient.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka v stanovanju v letu 2006 menjala balkonska vrata oziroma okenski okvir in svojega dela ni opravila do konca - monter ograje ni ponovno privijačil v okenski okvir, ampak jo je preprosto prislonil na okvir francoskega okna, zaradi česar ni zdržala tožnikove teže. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zato prvi toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 25.115 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2014 (I. točka izreka) ter 6.803,38 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo (II. točka izreka), v celoti zavrnilo zahtevek zoper drugo toženko (III. točka izreka) in tožniku naložilo, da mora drugi toženki povrniti 30 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje prva toženka, zoper sklep o stroških pa druga toženka.

4. Prva toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Obsežno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na izpoved priče D. S., najemnika stanovanja. Meni, da je sodišče kršilo razpravno načelo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je najemnik vedel, kako so bila vrata pritrjena, sodišče pa je z dokazno oceno, ki je ni, zaključilo nasprotno.

Pritožnica meni, da je zaradi tega, ker je najemnik vedel, da ograja ni pritrjena, vzročna zveza med opustitvijo prve toženke in škodnim dogodkom pretrgana. Svoje stališče pritožnica obrazloži s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2015 in X Ips 604/2005 ter stališča, zavzeta v pravni teoriji.

Pritožnica še meni, da je tožnik z veliko silo in brez razmisleka moral potiskati ograjo, za kar ni imel nobenega racionalnega razloga. Sodišče bi to moralo upoštevati in povezati z njegovo alkoholiziranostjo.

Pritožnica se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi in zastopa stališče, da po šestih letih za napake ne more več odgovarjati.

Ne strinja se tudi z zaključki sodišča prve stopnje o neobstoju zavarovalnega kritja drugotožene zavarovalnice.

Pritožuje se zoper odmerjeno odškodnino, meni, da predstavlja odstop od sodne prakse in da ne upošteva ugotovitev izvedencev. Te delno povzame in nekatere od njih posebej izpostavi. Meni, da je predvsem previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah.

5. Druga toženka v pritožbi opozarja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo 340 EUR stroškov izvedenskega mnenja izvedenke za gradbeništvo. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa.

6. Tožnik je predlagal zavrnitev obeh pritožb.

7. Pritožba prve toženke ni utemeljena; pritožba druge toženke je utemeljena.

O pritožbi prve toženke

8. Prva toženka ima sicer prav, ko zatrjuje, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, takšnih dejstev pa ni treba dokazovati (2. in 1. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP¹). Trditve pravdnih strank o tem, ali je najemnik vedel, da ograja ni ustrezno pritrjena ali tega ni vedel, so bile skladne (torej neprerekane). Podlage za izvedbo dokaznega postopka o neprerekanem dejstvu ni bilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da najemnik ni vedel, da ograja ni ustrezno pritrjena, pa je obremenjen z relativno kršitvijo določb postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 214. členom ZPP. Ta kršitev pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni mogla vplivati. Sodišče prve stopnje namreč popolnoma pravilno pojasnjuje, da to, če je najemnik za napako v pričvrstitvi ograje vedel, vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo, ni pretrgalo. Tisti, ki so povzročili škodo, a delali neodvisno drug od drugega, za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno (3. odstavek 186. člena OZ).

9. Situacija v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 152/2015, na katero se sklicuje pritožnica, ni primerljiva s situacijo v obravnavani zadevi². Enako velja za odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 604/2005³. Tudi pravna literatura, na katero se sklicuje pritožnica, ji ni v korist. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru monterja prve toženke, torej strokovnjaka⁴) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru najemnika, torej nestrokovnjaka)⁵, bi kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja monterja prve toženke izjemna ali naključna.⁶ V tem primeru oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja, ampak le za posledice svojega ravnanja.⁷ Malomarnost najemnika stanovanja (ki ni poskrbel za sanacijo slabo izvršenega dela prve toženke) ni tak dogodek, ki bi lahko izključil vzročno zvezo z malomarnim ravnanjem strokovnjaka - monterja prve toženke.

10. Zgrešeno je pritožbeno sklicevanje na roke za uveljavljanje zahtevkov, ki so posledica podjemnikovih napak, urejene v določbah 5. oddelka XI. poglavja OZ (633. člen in naslednji). Sodišče v tej zadevi ne obravnava zahtevka (naročnika) zaradi jamčevanja za podjemnikove napake⁸, ampak odškodninski zahtevek (tretjega/nepogodbenega oškodovanca), ki je posledica civilnega delikta. Roki, ki jih OZ določa za uveljavljanje zahtevkov zaradi kršitve pogodbe, torej ob obravnavi tožbenega zahtevka po 131. členu OZ ne pridejo v poštev.

11. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje o tem, da pritožnica ni uspela dokazati, da se je tožnik poškodoval, ker je grobo ruval ali rinil ograjo. Ugotovitev, da je bilo v urgentni ambulanti ugotovljeno, da ima v krvi alkohol, o njegovem obnašanju na balkonu ne pove ničesar. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi priče M. T., da je tožnik po jedi stopil na balkon, da bi tam kadil, hip zatem pa je zaslišala tresk. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem predstavlja ugibanje, za katerega pritožnica ni predložila nobenega dokaza. Ob tem, ko je izvedenka gradbene stroke pojasnila, da je za odtrganje ograje glede na njeno stanje popolnoma zadoščalo to, da se je približno 70 kg težki tožnik naslonil nanjo (po splošnem pričakovanju bi morala balkonska ograja takšno ravnanje brez težav vzdržati), v čemer ni prav nič protipravnega, je nedvomno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik k nastanku škode ni prispeval.

12. Pritožbene trditve o zavarovalni pogodbi oziroma o obstoju zavarovalnega kritja druge toženke se tožbenega zahtevka tožnika zoper prvo toženko ne dotikajo, saj njene odgovornosti ne morejo izključiti ali zmanjšati. Če bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugo toženko napačno zavrnilo (tožnik se zoper takšno odločitev ne pritožuje, zato je postala pravnomočna), prva tožnica zoper takšno odločitev nima pravice do pritožbe. To je razlog, da se pritožbeno sodišče s trditvami o obstoju zavarovalnega kritja ob obravnavi pritožbe prve toženke ni smelo ukvarjati.

Še o višini odškodnine

13. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel difuzno možgansko poškodbo - pretres možganov in krvavitev pod pajčevinasto možgansko ovojnico. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je prestajal telesne bolečine več kot pol leta, od tega šest dni zelo hude in hude (štiri dni v umetni komi), nato 14 dni srednje hude bolečine, trajne lahke z občasnimi močnejšimi glavoboli še 5 tednov, po tem obdobju pa občasne glavobole lažje intenzitete 6 mesecev do zaključka zdravljenja. Prestajal je številne nevšečnosti - izvajanje nujne medicinske pomoči na mestu nesreče, klinični pregled, laboratorijske preiskave, slikovno diagnostiko, intubacijo, bil je umetno ventiliran in sediran v umetni komi, šest dni je ležal v CIT in prejemal infuzije z analgetiki, pomirjevali in antibiotiki, prejemal je antiulkusno in protitrombotično terapijo, 24 dni je bil hospitaliziran, nato pa nemudoma prestavljen na rehabilitacijo v Zavod za rehabilitacijo, kjer je bil nameščen kar 6 tednov, mesec dni je imel motnje vida, približno 15 mesecev motnje ravnotežja in koordinacije. Izvajanje vaj je bilo boleče, ker ni imel mišične mase, težko se je pregibal, težave je imel pri britju, zaradi težav s prebavo je moral uporabljati svečke, zelo ga je motilo, ko je moral uporabljati voziček. Primarnega strahu tožnik (zaradi nezavesti) ni prestajal, dober mesec pa je prestajal zmerno hud strah za izid zdravljenja in nato še 11 mesecev blažjega. Ob ugotovitvah o meglenem vidu in več kot leto dni trajajočih motnjah ravnotežja ter koordinacije, je pritožbeno minimaliziranje stopnje strahu za izid zdravljenja, neumestno. Glede na hudo poškodbo, se je tožnikovo stanje relativno dobro popravilo, ostala je blaga okvara zgornjega motoričnega nevrona, ki je lahko vzrok večje utrudljivosti, tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane, rabi več osredotočenosti za pravilno koordinacijo pri kompleksnih opravilih, manj je sposoben za rekreativne športne aktivnosti (nekatere je opustil, pri ostalih ni več tako eksploziven kot pred nesrečo, kar doživlja anksiozno), več se mora prilagajati. Ostale so mu tudi posledice v zmanjšani kognitivni sposobnosti, težave ima pri koncentraciji (kar je ob zaslišanju zaznalo tudi sodišče prve stopnje), zato je sposobnost za učenje in uporabo znanja zmerno prizadeta, težje tudi koordinira delovanje obeh rok in nog ter ne zmore izvajati opravil, pri katerih je potrebna nemotena koordinacija gibov levih okončin. Tožnik je obremenjen z mislimi, da se lahko ponovno poškoduje, nič se mu ne zdi več stabilno, nobeni ograji ne zaupa, kar ga ovira in upočasnjuje.

14. Sodišče prve stopnje je za opisane poškodbe tožniku, ki je bil ob poškodbi star 26, v času sojenja pa 29 let, prisodilo odškodnino v višini približno 25 povprečnih plač (11 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 4 za strah in 10 za zmanjšanje življenjskih aktivnosti). Pritožnica ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu posledic škodnega dogodka niti ne izpodbija, jih le povzema in minimalizira. Odmero izpodbija v luči objektivne pogojenosti odškodnine, torej meni, da je odškodnina previsoka v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v podobno hudih primerih, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni tako.⁹ Ni namreč mogoče mimo tega, da je bila tožnikova poškodba zelo resna, zdravljenje intenzivno in dolgotrajno, nevšečnosti številne, obdobje sekundarnega strahu pa dolgo. Odškodnine za primerljive poškodbe možganov so (bile) prisojene v razponu od približno 23 do približno 32 povprečnih plač.¹⁰ Odškodnino v višini 32 povprečnih plač je tako prejel 29 let stari oškodovanec, ki je utrpel pretres možganov težje stopnje, ob tem pa še lažjo okvaro desne vratne korenine in pozneje postkomocionalni sindrom.¹¹ Odškodnino v višini 28 povprečnih plač je prejel v prometni nesreči poškodovani 13 letni deček (pretres možganov, rane na čelu, stegnu, kolenu, delna okvara živca za mišico desnega očesa).¹² 26 povprečnih plač je bilo prisojenih 40 letni oškodovanki za posledice srednje hudega pretresa možganov, lažje oblike nihajne poškodbe in udarnine goleni.¹³ Enaka odškodnina je bila prisojena 22 letnemu rudarju, ki je v nesreči pri delu utrpel možgansko komocijo srednje stopnje s postkomocionalno simptomatiko in cerebralno disfinkcijo.¹⁴ Odškodnina v višini 26 povprečnih plač je bila prisojena tudi moškemu srednjih let, poškodovanemu v delovni nesreči za posledice pretresa možganov srednje stopnje, rane na licu in izrazit posttravmatski sindrom.¹⁵ 25 povprečnih plač je prejel 41 letni moški za posledice udarnine glave z zelo verjetnim pretresom možganov, ob tem pa še natega vratnih mišic in udarnin.¹⁶ Tako se pokaže, da se v izpodbijani sodbi prisojena odškodnina povsem ustrezno umešča med odškodnine za podobno hude škode.

15. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prve toženke zoper sodbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

16. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnika, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

O pritožbi druge toženke

17. Druga toženka utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri njenih stroškov spregledalo priglašenih 340 EUR, ki jih je plačala za delo izvedenke. V tem delu je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o stroških spremenilo tako, da je priznalo še te stroške.

18. Tožnik mora drugi toženki, ki je s pritožbo zoper v sodbi vsebovani sklep o stroških v celoti uspela, plačati tudi 31,20 EUR pritožbenih stroškov - sodne takse za pritožbo.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E.
² Bistvo stališča v zadevi II Ips 152/2015 je v vprašanju pripisljivosti. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da je tožeča stranka, proizvajalka krme, tista, ki je v skladu z zakonom odgovorna za varnost krme in tista ki ji zakon nalaga vrsto obveznosti. Ker je te obveznosti (preglede) opustila, čeprav bi jih kot dober strokovnjak morala opraviti in bi lahko preprečile nastanek škode, je refleksna škoda v njeni pravni sferi. Ravnanje proizvajalca koruze, ki je res prodal okuženo koruzo, a ga predpisi k opravi analiz niso zavezovali, organoleptični pregled pa ni pokazal napak, ni odločilnega pomena; vzročna zveza z njegovim ravnanjem je pretrgana.
³ V tem primeru je tožnik s svojim neprevidnim ravnanjem povzročil nastalo eksplozijo, s tem pa je pretrgal vzročno zvezo med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe. V takem primeru pa (glede na definicijo pojma) ne gre več za zapuščeni vojaški material v smislu določb ZVojI.
⁴ Ki ga zavezuje strožja skrbnost - skrbnost dobrega strokovnjaka.
⁵ Da bi kdo od njiju ravnal naklepno, ni trdila nobena od pravdnih strank.
⁶ Prim. dr. Varanelli L., Vzročna zveza in naključje, Litteralis, d. o. o., Ljubljana, 2016, str. 178 in naslednje.
⁷ Povzročitelj škode na primer odgovarja le za svoja ravnanja (telesna poškodba v prometni nesreči) in ne za smrt poškodovanca, do katere je prišlo zaradi zdravniške napake med zdravljenjem v telesni poškodbi povzročene prometne nesreče.
⁸ Odgovornost za stvarne napake je obligacijskopravno razmerje, v katerem je podjemnik, čigar predmet izpolnitve ima stvarne napake, dolžan odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge pogodbene stranke - naročnika. Gre za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. prim. Plavšak N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 832 in naslednje.
⁹ Pritožnica svojega stališče niti ne podpre s predstavitvijo primerov, od katerih naj bi prisojena odškodnina odstopala.
¹⁰ V pomoč pri pritožbenem preizkusu pravilnosti odmere odškodnine je bila pritožbenemu sodišču monografija Berger Škrk A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, predvsem primeri št. I./84 na strani 200. do I./100 na str. 215.
¹¹ Primer št. I/86 na 202. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2002. Oškodovanec je bil hospitaliziran precej krajši čas od tožnika, zdravljenje in rehabilitacija sta bila krajša, ob zdravljenju je prestajal manj nevšečnosti, tudi strah je bil precej kratkotrajnejši, ostale pa so mu težje posledice kot tožniku in zato nekoliko obsežnejše duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
¹² Primer št. I/90 na 206. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 562/2001. Oškodovanec je bil hospitaliziran 14 dni, bolečinsko obdobje je bilo bistveno krajše, nevšečnosti ob zdravljenju je bilo precej manj kot jih je imel tožnik, dolgotrajnejša pa je bila rehabilitacija (večletni pregledi pri okulistu in otologu s spremljajočimi vajami za gibljivost očesnih zrkel), tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so intenzivnejše. Priznana mu je bila še odškodnina za skaženost, ne pa za strah.
¹³ Primer št. I/93 na 209. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2007. Oškodovanka je bil hospitalizirana 8 dni, bolečinsko obdobje je bilo primerljivo s tožnikovim, nevšečnosti so bile nekoliko manjše, strah primerljiv, posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti nekoliko hujše.
¹⁴ Primer št. I/94 na 210. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 435/2007. Bolečine so bile primerljive kot pri tožniku, hospitalizacija krajša in nevšečnosti med zdravljenjem blažje, enako tudi strah, posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti pa hujše.
¹⁵ Primer št. I/95 na 211. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 327/2000. Bolečinsko obdobje, hospitalizacija, rehabilitacija, prestajanje strahu ter nevšečnosti med zdravljenjem so bili krajši in/oziroma blažji kot pri tožniku; posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti pa primerljive.
¹⁶ Primer št. I/96 na 212. strani monografije, gre za odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 370/2003. Bolečinsko obdobje je bilo primerljivo. Hospitalizacija, rehabilitacija, prestajanje strahu ter nevšečnosti med zdravljenjem so bili krajši in/oziroma blažji kot pri tožniku; posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti pa nekoliko hujše.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 434/2010
• VSL sodba II Cp 2532/2010
• VDSS Sodba Pdp 457/2020