VSL Sodba I Cp 2801/2017

Jedro

Toženec je kot solastnik vodovodnega omrežja dolžan nositi stroške vzdrževanja le-tega in stroške za plačilo poračuna vode, ki predstavlja strošek izgub.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112446/2006 z dne 9. 11. 2016 vzdržalo v celoti v veljavi (prvi odstavek izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 10,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nezakonita. Toženec je obe verodostojni listini – računa 515 in 516 zavrnil, kar med strankama ni sporno. Sporno je, ali je toženec dolžan plačevati stroške za vzdrževanje vodovodnega omrežja, čeprav nanj ni priključen in vode ne uporablja. Po prodajni pogodbi z dne 22. 6. 2012/3. 7. 2012, s katero je toženec kupil nepremičnino od tožeče stranke (tožnika), sta se stranki v 16. členu dogovorili, kolikšen strošek obnove vodovoda mora dolžnik nositi. Izrecno sta v drugem odstavku tega člena zapisali: "Pogodbeni stranki sta sporazumni, da bodo s plačilom zneska, navedenega v prejšnjem odstavku tega člena, med njima zaprte vse medsebojne pravice in obveznosti iz naslova stroškov obnove vodovodnega omrežja". Toženec je tako svojo obveznost iz naslova vodovodnega omrežja plačal in iz tega naslova nima več nobenih obveznosti. Iz računa 516 je razvidno, da tožnik bremeni toženca za porabo vode. Pomembno dejstvo je, da toženec nima vodovodnega priključka in torej vode ne uporablja. Ne gre za enostransko odločitev toženca, saj že ob prodaji nepremičnine v objektu ni bilo vodovodnega priključka. Sodišče je napačno zaključilo, da je v skladu z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) toženec dolžan plačati sorazmerni del stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen v skladu z velikostjo njegovega deleža. Takšno stališče je v nasprotju z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 169/2013, po kateri se stroškovno breme solastnikov v razmerju med njimi porazdeli glede na dejansko uporabo posameznih storitev v zvezi z uporabo stvari. Prav za takšen primer gre pri tožencu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Toženec navaja, da sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar so tovrstne pritožbene navedbe toženca neupoštevne.

6. Glede zahtevka na plačilo sorazmernega dela stroškov za obnovo vodovoda v letu 2015, ki jih je primarno iz svojih sredstev plačal tožnik in od toženca zahteva povračilo sorazmernega dela v skladu z njegovim solastniškim deležem, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec lastnik poslovnih prostorov v I. in na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 3. 7. 2012, tudi solastnik temu poslovnemu prostoru pripadajočega zemljišča in solastnik dovozne poti. Z nakupom solastniškega deleža na skupni dovozni poti in plačilom stroškov obnove vodovoda iz 16. člena pogodbe je toženec pridobil tudi solastniški delež na vodovodnem in kanalizacijskem omrežju. Zavezal se je tudi, da bo s pridobitvijo solastniškega deleža prevzel tudi skrb za vso infrastrukturo (vodovod, kanalizacija, gradbeni del infrastrukture) in jo bo vzdrževal tako v smislu tekočega kot tudi investicijskega vzdrževanja, skladno z višino svojega solastniškega deleža. Toženec je torej solastnik vodovodnega in kanalizacijskega omrežja v I. Teh zaključkov toženec ne izpodbija, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je kot solastnik vodovodnega omrežja dolžan nositi tudi stroške vzdrževanja le-tega, v kar spadajo tudi vtoževani stroški popravila vodovodnega omrežja v znesku 44,12 EUR, sorazmerno s solastniškim deležem toženca (68. člen SPZ).

7. Edina pritožbena navedba glede tega dela tožbenega zahtevka je, da teh stroškov toženec ni dolžan nositi zaradi določbe drugega odstavka 16. člena pogodbe, po katerem sta se stranki dogovorili, da bodo s plačilom zneska iz prejšnjega odstavka tega člena pogodbe med njima zaprte medsebojne pravice in obveznosti iz naslova stroškov obnove vodovodnega omrežja. Toženec naj torej iz tega naslova ne bi imel nobenih obveznosti več. Na takšno navedbo je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zaključilo je, da je logično, da se je ta navedba nanašala na stroške, ki so nastali do sklenitve pogodbe, saj v času sklenitve pogodbe toženec kot kupec še ni poravnal sorazmernega dela stroškov obnove vodovoda, ki so odpadli nanj kot solastnika nepremičnin, kar se je nanašalo na sanacijo vodovoda iz leta 2008. Pri vtoževanem znesku gre za novo sanacijo vodovoda iz leta 2015. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega so pravilni. Navedenih dejanskih ugotovitev ni dopustno izpodbijati, toženec pa neutemeljeno vztraja pri zmotni razlagi drugega odstavka 16. člena pogodbe.

8. Glede poračuna vode za leto 2015 je sodišče ugotovilo, da je toženec kot solastnik nepremičnin v I. dolžan nositi tudi sorazmerni del stroškov za plačilo poračuna vode. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč poračun vode za leto 2015 predstavlja celoten strošek izgub v letu 2015, pri čemer gre za razdelitev stroškov razlike med glavnim vodovodnim števcem za celotno I. in posameznimi odštevalnimi števci porabnikov, torej gre za izgubo sistema oziroma porabo vode na zunanjih hidrantih, ki se ne evidentirajo na števcih posameznih uporabnikov. Gre torej za breme vseh nepremičnin v I., ki ga ni mogoče naložiti v plačilo določenim posameznikom, saj po verjetnosti ni mogoče niti ugotoviti, kje so te izgube znotraj vodovodnega sistema v I. nastale.

9. Tudi teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ni dopustno izpodbijati in jih toženec tudi ne izpodbija, materialnopravno zmotno pa zatrjuje, da ga, ker nima vodovodnega priključka, tudi ta strošek ne bremeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da sporni strošek predstavlja skupno breme nepremičnine, ki se v skladu z 68. SPZ med solastnike deli v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev.

10. Toženec se neutemeljeno sklicuje na odločbo VSL II Cp 169/2013, saj izguba sistema oziroma porabe vode na zunanjih hidratantih, ki se ne evidentirajo na števcih posameznih porabnikov, predstavlja breme vseh nepremičnin in ne posameznih uporabnikov. Navedena izguba se ne evidentira na števcih posameznih uporabnikov, ki vodo koristijo oziroma uporabljajo, torej drugače kot v navedeni zadevi, ko je bilo zavzeto stališče za primer dejanske uporabe in ne za izgube sistema.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob nadaljnjih ugotovitvah, da je tožnik stroške obnove in porabe vode sprva poravnal sam, nato pa jih je razdelil med solastnike skladno s solastniškimi deleži, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (190. člen Obligacijskega zakonika). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdil (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1853/2012
• VSL sodba I Cpg 671/2011
• UPRS Sodba I U 381/2017-18