VSL Sklep I Cp 708/2018

Jedro

Izvedenec psihiatrične stroke je edini primeren dokaz za ugotavljanje, ali ima oseba duševno motnjo in zaradi nje huje moteno presojo realnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pri nasprotni udeleženki ni pogojev, da se jo namesti in zdravi na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda brez privolitve in tak predlog predlagateljice, ki je hči nasprotne udeleženke, zavrnilo.

2. Proti sklepu se predlagateljica pritožuje, predlaga njegovo razveljavitev in nov postopek. Strinja se z izhodiščem sodišča, da pomeni zdravljenje brez privolitve hud poseg v svobodo in pravice posameznika, vendar pravi, da tudi te niso neomejene in meni, da so v tem konkretnem primeru za poseg vanje podani utemeljeni razlogi. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da nasprotna udeleženka odklanja zdravljenje in da v stanju neprištevnosti ogroža sebe in druge. Meni, da izvedenec psihičnega stanja nasprotne udeleženke ni ugotovil objektivno, saj je pogovor opravil na oddelku pod posebnim nadzorom, kjer ni imela dostopa do alkohola in tablet. Nasprotuje izvedenčevemu mnenju o delni kritičnosti nasprotne udeleženke do zlorabe alkohola in o preteklosti te zlorabe. Nasprotuje tudi njegovemu mnenju o tem, da pri njej ni psihične motnje oz. trajne posledice zlorabe alkohola. Navaja, da bi se sodišče lahko prepričalo o tem, da nasprotna udeleženka ogroža sebe in druge z zaslišanjem nje kot predlagateljice ter sina in moža nasprotne udeleženke. Meni, da so podani vsi pogoji iz 39. čl. ZDZdr.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo dovolj relevantnih okoliščin, da je lahko pravilno presodilo, da pri nasprotni udeleženki ni podanih vseh zakonsko zahtevanih pogojev po določbi 74. in 75. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), da se jo namesti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njene privolitve. Sodišče ni odločalo o zdravljenju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve v psihiatrični bolnišnici po 39. čl. ZDZdr, pač pa v skladu s predlogom o namestitvi na varovani oddelek v socialno varstveni zavod. Vsebinsko sicer za oba ukrepa prisilnega zdravljenja ZDZdr predpisuje podobne pogoje.

6. V skladu s 74. in 75. čl. ZDZdr je namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda dovoljena, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, (2) če oseba potrebuje stalno oskrbo oziroma varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačen okolju ali na drug način, (3) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (4) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, (5) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), (6) če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

7. Razlogi sodišča prve stopnje so res izjemno skopi, vendar zadostni za to, da je mogoče pritrditi zaključku o odsotnosti pogoja iz navedenega (4) odst. 74. čl. ZDZdr. Če ta poleg ostalih ni podan, pogojev za namestitev v varovani oddelek zavoda brez privolitve ni.

8. Sodišče prve stopnje se je pri oceni, ali ima nasprotna udeleženka duševno motnjo, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti, res oprlo samo na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ter delno na izpovedbo nasprotne udeleženke, izpovedbe predlagateljice pa ni niti omenilo, in drugih dokazov, ki jih omenja pritožba (zaslišanje prič - svojcev) ni izvajalo. Če bi bil odgovor izvedenca na to vprašanje pozitiven, bi sodišče tudi druge dokaze moralo izvesti in oceniti, da bi ugotovilo izpolnjenost drugih pogojev, predvsem iz 2. in 3. odst. 74. čl. ZDZdr, ki jih drugače ne more spoznati. Vendar je bil izvedenčev odgovor na to vprašanje negativen. Sodišče prve stopnje je res izjemno skopo povzelo zgolj zaključek izvedenca o tem, da pri nasprotni udeleženki ne gre za duševno motnjo, zaradi katere bi imela nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Izvedenec prof. dr. P. P. je to svoje mnenje natančno, izčrpno in prepričljivo obrazložil. Njegovo mnenje je strokovno temeljito in jasno ter se je nanj prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo. Očitek pritožnice, da izvedenec ni upošteval, da je pogovor z nasprotno udeleženko opravil v ustanovi, kjer ta ni imela dostopa do alkohola in tablet, ni utemeljen, ker je izvedenec to izrecno upošteval in tudi navedel. Ugotovil je povečano anksioznost zaradi odtegnitve alkohola. Navedel je, da je pri nasprotni udeleženki razvita odvisnost od alkohola in pomirjeval, da je do te odvisnosti nekritična in nemotivirana za zdravljenje. Hkrati pa je ugotovil, da pri njej ni tako močnih trajnih posledic zlorabe alkohola, da bi bilo mogoče govoriti o alkoholni demenci, da je njen stik z realnostjo sicer okrnjen, vendar pa ne huje v smislu, da ne bi bila sposobna obvladovanja svojega ravnanja. Opozoril je sicer na riziko ponovne akutne intoksikacije, ki pa se ga da zmanjšati z ustreznim zdravljenjem (sprva ambulantno, nato na specializiranem oddelku); v času pogovora je bila v akutnem bolnišničnem zdravljenju.

9. Izvedenec psihiatrične stroke je edini primeren dokaz za ugotavljanje, ali ima oseba duševno motnjo in zaradi nje huje moteno presojo realnosti. Kljub odvisnosti od alkohola ter težavam in rizikom, ki jih to prinaša, je izvedenec na to vprašanje odgovoril negativno, svoj odgovor pa natančno, korektno ter prepričljivo utemeljil. Zaradi tega v konkretnem primeru ni bilo usodno (odločilno), da se sodišče prve stopnje z drugimi zakonskimi pogoji za prisilno zdravljenje ni ukvarjalo in da je procesno gradivo pretreslo zgolj selektivno.

10. Ker se torej po obrazloženem izkaže, da pritožba ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku), saj uradni preizkus sklepa sicer ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1634/2018
• VSL Sklep I Cp 255/2023
• VSL Sklep I Cp 230/2021