VSL Sodba in sklep II Cp 455/2018

Jedro

Tožnica je v ponovljenem postopku razširila svoj prvotni zahtevek tako, da je izročitev spornih nepremičnin zahtevala ne le od drugega toženca, ampak dodatno še od tretje toženke. Sodišče prve stopnje je to spremembo izrecno dovolilo s sklepom, ki ga je razglasilo na glavni obravnavi. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, zadošča, da sodišče razloge zanj navede v obrazložitvi sodbe.

Uveljavljanje dodatnega zahtevka zoper tretjo toženko pomeni objektivno spremembo tožbe. Ne gre za subjektivno spremembo niti za naknadno sosporništvo.

Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

Za stroškovno odločitev je bistven končni uspeh v pravdi in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka se zavrne in se v III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se pritožba prve toženke in drugega toženca zavrže, pritožba tretje toženke pa zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženci so dolžni tožnici po enakih delih povrniti 2.357,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, potem ko je odločitev o preostalih tožničinih zahtevkih postala pravnomočna, odločalo še o izročitvi posesti 1/6 nepremičnin s parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje v stanovanjski stavbi na ... Razsodilo je, da mora navedeni nepremičnini v posest tožnici izročiti tretja toženka, medtem ko je enak tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo. Odločilo je še, da morajo toženci tožnici po enakih delih povrniti pravdne stroške v znesku 28.176,14 EUR z obrestmi.

2. Toženci se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje. Izrek sodbe ni jasen, nasprotuje pa mu tudi obrazložitev sodbe. Sodišče bi v izrek moralo vnesti tudi svojo odločitev glede spremembe tožbe. Ker so ji toženci nasprotovali, sprememba ni bila dopustna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da njihova privolitev ni bila potrebna in da gre za začetno sosporništvo. Sedanji tožbeni zahtevek nikoli ni bil postavljen zoper tretjo toženko, ki se do novega zahtevka sploh ni opredelila. Sodišče bi ji moralo dodeliti ustrezen rok za izjavo. Sodba nima jasnih razlogov, za kakšno spremembo tožbe gre. V resnici je bil tožbeni zahtevek že pred spremembo tožbe nesklepčen. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožencev glede zastaranja in prekluzije. Toženci menijo, da takšno ravnanje sodišča ni bilo nepristransko. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženci so dvakrat uspeli v pritožbenem postopku, drugi toženec pa v celoti glede zahtevka, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin v posest. Gre za pomemben uspeh, ki bi ga sodišče moralo ovrednotiti vsaj s polovičnim deležem in temu primerno razdeliti stroške pravdnih strank.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je delno nedopustna in delno neutemeljena.

5. Po izpodbijani sodbi mora sporne nepremičnine tožnici v posest izročiti tretja toženka. Navedena odločitev ne posega v pravni položaj prvih dveh tožencev, saj jima ne nalaga nobene obveznosti. Njuna pritožba zoper to odločitev ni dovoljena, ker zanjo nimata pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo prvih dveh tožencev v tem delu zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).¹ Res si prva dva toženca s tretjo toženko delita stroške postopka, vendar samo zato nista upravičena izpodbijati odločitve o glavni stvari; dovoljena je le njuna pritožba zoper stroškovno odločitev.

6. Tretja toženka očita sodišču prve stopnje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ter iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar neutemeljeno.

7. Izrek sodbe je povsem jasen, prav takšna, torej jasna, razumljiva in neprotislovna pa je tudi njena obrazložitev. Med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni zatrjevanega nasprotja. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v izrek sodbe vključiti tudi svojo odločitev glede spremembe tožbe. Tožnica je v ponovljenem postopku razširila svoj prvotni zahtevek tako, da je izročitev spornih nepremičnin zahtevala ne le od drugega toženca, ampak dodatno še od tretje toženke. Sodišče prve stopnje je to spremembo izrecno dovolilo s sklepom, ki ga je razglasilo na glavni obravnavi. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP), zadošča, da sodišče razloge zanj navede v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje je to storilo in svojo odločitev pojasnilo tako, da je izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri opisani razširitvi tožbenega zahtevka za objektivno spremembo tožbe. Za takšno spremembo je sicer potem, ko je bila tožba vročena tožencu, potrebna njegova privolitev. Vendar lahko sodišče kljub toženčevemu nasprotovanju dovoli spremembo, če je obravnavanje spremenjene tožbe smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Neupravičen, predvsem pa prepozen, je zato pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti sodnice, ki je kljub upiranju tretje toženke nadaljevala z obravnavanjem po spremenjeni tožbi. Izločitev sodnika je namreč mogoče zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP), tretja toženka pa takšne zahteve ni vložila. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o ugovoru zastaranja in prekluzije, saj tretja toženka takšnega ugovora v ponovljenem postopku na prvi stopnji niti ni uveljavljala.

9. Pritožbena trditev, da se tretja toženka ni opredelila do razširjenega zahtevka, je očitno protispisna. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 2. 2017, se je pooblaščenka tretje toženke spremembi obrazloženo uprla, ne da bi zahtevala, naj ji sodišče dodeli rok za pripravo na obravnavanje po spremenjeni tožbi. Brez podlage v zakonu je pritožbeno stališče, da bi sodišče tretji toženki moralo dodeliti rok za opredelitev do spremenjene tožbe; dodatnega časa za pripravo na obravnavanje razširjenega tožbenega zahtevka (peti odstavek 185. člena ZPP) pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrebovala. Edino še neugotovljeno odločilno dejstvo-svojo posest spornih nepremičnin je namreč tretja toženka na istem naroku izrecno priznala. Uveljavljanje dodatnega zahtevka zoper tretjo toženko pomeni objektivno spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ne gre torej za subjektivno spremembo (prvi odstavek 187. člena ZPP) niti za naknadno sosporništvo (drugi odstavek 191. člena ZPP), kot poskuša prikazati pritožba. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tretja toženka že pred razširitvijo zahtevka sodelovala v pravdi na strani tožene stranke in je bila zato seznanjena s celotnim procesnim gradivom, tudi s tistim, ki se nanaša na preostala dva toženca. Njena pravica do obravnavanja v ponovljenem postopku tako ni bila okrnjena.

10. Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da gre dejansko zgolj za prilagoditev zahtevka nespornemu dejanskemu stanju in ne za spremembo tožbe, to ni kvarno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta izrecno ugotavlja, da bi bila morebitna vložitev nove tožbe v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Očitno je torej sodišče prve stopnje štelo, da je obravnavanje razširjenega tožbenega zahtevka smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama.

11. Pritožbeni pomisleki o dopustnosti spremembe tožbe so zato odveč, hkrati pa je brez pomena tudi pritožbeno sklicevanje na nesklepčnost tožbe pred njeno spremembo. Ker tožnica ni dokazala, da ima posest spornih nepremičnin (tudi) drugi toženec, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugega toženca pravilno zavrnilo in ugodilo zgolj zahtevku zoper tretjo toženko, ki je priznala svojo posest. Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ni bistveno, da na naroku ni bil prisoten zakoniti zastopnik tretje toženke. Zadošča, da je izjavo o priznanju podala pooblaščenka tretje toženke. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo namreč enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP). Po navedenem je odločitev o glavni stvari tudi v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

12. Toženci ne oporekajo odmeri pravdnih stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Tožencem je naložilo povračilo celotnih tožničinih stroškov, ker je ocenilo, da tožnica le v neznatnem delu ni uspela v pravdi, zaradi česar posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tej oceni se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Tožnica je v resnici uspela z vsemi svojimi zahtevki zoper tožence, razen z zahtevkom za izročitev spornih nepremičnin zoper drugega toženca. Toženci so v celoti uspeli le s svojo prvo pritožbo, medtem ko je bila njihova druga pritožba v pretežnem delu zavrnjena. Sicer pa je za stroškovno odločitev bistven končni uspeh v pravdi in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pritožba se zato neupravičeno zavzema za drugačno porazdelitev stroškovnega bremena med pravdni stranki.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo v preostalem delu (glede odločitve o glavni stvari za tretjo toženko in glede odločitve o stroških postopka za vse tožence) kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker so toženci s pritožbo propadli, morajo tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti predstavljajo stroške za odgovor na pritožbo (nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV) v priglašeni višini, skupaj 2.357,04 EUR. Če bodo toženci s plačilom zamujali, bodo tožnici od navedenega zneska dolgovali še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), ker je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

Datum zadnje spremembe:

09.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 717/2010
• VSL sklep II Cp 4476/2009
• VSL sklep II Cp 1365/2009