VSL Sklep II Cp 2813/2017

Jedro

Med opravljanje nalog upravnika ne sodi vlaganje zahtevkov za ugotovitev lastninske pravice. Posledično upravnik ne more pooblastiti odvetnika za vložitev tožbe za ugotovitev lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba, ki so jo vložili pritožniki po pooblaščencu, ki to ne sme biti, se zavrže.

II. Pritožbi preostalih pritožnikov(1) se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

(1) S. Š., M. H., M. G., I. Š., B. P., A. K., B. in F. D., M. R., Z. in M. G., T. V., D. K. N., D. C., M. B., A. K., M. D., J. D., J. L., D. J., D. in B. T.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin, natančneje posameznega dela stavbe 0000-381-2, k. o. ..., ID X in posameznega dela stavbe 0000-381-5, k. o. ..., ID Y.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Vztraja, da so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 270 in 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da je bila že v predlogu izkazana konkretna namera toženke za prodajo spornih nepremičnin in posledično obstoj nevarnosti težje uveljavitve terjatve tožeče stranke. V ta namen je bilo predlagano tudi zaslišanje prič, kar je sodišče prve stopnje spregledalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dodaja, da je po prejemu izpodbijanega sklepa pridobila elektronsko sporočilo, ki dokazuje nameravano prodajo nepremičnin. Da je predložitev dokaza pravočasna, dokazuje z zaslišanjem priče N. P. M. Meni, da je na ta način izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena, morebitne neugodne posledice, ki bodo nastale toženki, pa bodo bistveno manjše od neugodnih posledic, ki bodo v primeru neizdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.

3. Toženka je na pravilno vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba določenih pritožnikov je nedovoljena, pritožba preostalih pritožnikov² pa je utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZPP je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker upravnik stavbe, podjetje T., d. o. o., ne ustreza navedenim kriterijem, ni podano ustrezno pooblastilno razmerje med tožečo stranko in njenim pooblaščencem. Med upravljanje nalog upravnika namreč ne sodi tudi vlaganje zahtevkov za ugotovitev lastninske pravice. Posledično navedeno podjetje tudi ne more pooblastiti odvetnikov za vložitev predmetne tožbe. Izkazano pa je pooblastilno razmerje med določenimi etažnimi lastniki³, ki so neposredno pooblastili odvetnika. Pritožba slednjih je zato dopustna, glede ostalih pa ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (343. člen ZPP).

6. Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za izdajo začasne odredbe po določilu drugega odstavka citiranega člena izkazati tudi eno izmed navedenih predpostavk, pri čemer je tožeča stranka navajala, da je odredba potrebna, ker zaradi nameravane prodaje nepremičnine obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena oziroma bistveno otežena, kot tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki uspelo izkazati verjetnost obstoja terjatve. Pritrditi velja tudi ugotovitvam sodišča, da v času teka postopka na prvi stopnji tožeča stranka ni v zadostni meri izkazala oziroma z dokazi podkrepila trditve, da tožena stranka že vodi aktivnosti za prodajo spornih nepremičnin in da zato posledično obstoji nevarnost, da uveljavitev terjatve kasneje ne bo mogoča oziroma bo bistveno otežena. Vendar pa je tožeča stranka v pritožbenem postopku predložila dokaz za svojo trditev, in sicer elektronski dopis tožene stranke Krajevni skupnosti ... (priloga A51), iz katerega izhaja, da toženka sporne prostore v odkup ponuja prejemnici sporočila. Res je sicer, da je tovrstni dokaz pritožnica predložila šele v pritožbi, čeprav iz elektronskega sporočila izhaja, da je bilo poslano že pred izdajo izpodbijanega sklepa. Vendar je pritožnica v zadostni meri pojasnila, da tega dejstva, s katerim izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ob vložitvi predloga oziroma ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni poznala, oziroma takrat še ni razpolagala z dokazom, ki ga prilaga pritožbi. V dokaz, da tovrstne listine brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, je predlagala zaslišanje priče N. P. M. Pritožnica zato uspešno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ker so v pritožbi zatrjevana dejstva v bistvenem drugačna od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, ali tožeča stranka resnično ni mogla predložiti dokaza prej. V ta namen naj zasliši predlagano pričo. Če bo ob tem ugotovilo, da je bil dokaz predložen pravočasno in je kot tak dopusten (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa naj dejansko stanje presodi še ob upoštevanju novega dokaza.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
² Enako kot pod op. 1.
³ Enako kot pod op. 1 in 2.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 971/2002
• VSL sklep I Cp 3628/2010
• VSL sklep I Cpg 931/2015