VSL Sklep I Cp 2406/2017

Jedro

Ni stvar sodne odločitve v okviru delnega odvzema poslovne sposobnosti določitev bivališča nasprotni udeleženki (konkretnega socialnovarstvenega zavoda).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede odvzema sposobnosti odločanja o izbiri bivališča) potrdi.

II. Pritožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki delno odvzelo poslovno sposobnost, in sicer glede razpolaganja z denarnimi sredstvi in glede odločanja o izbiri bivališča.

2. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper del odločitve, ki se tiče odvzema sposobnosti odločanja o izbiri bivališča in se pri tem sklicuje na vse predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev tega dela sklepa in zahteva povračilo stroškov, od katerih dodatno priglaša še pritožbene. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, ki so oprte na mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. K., da živi v namišljenem svetu. Opozarja, da je kljub upokojitvi ohranila delovne navade in da bi se rada ukvarjala tudi s športom, česar je sposobna, pa bi ji bilo to onemogočeno, če bi morala ves čas bivati v zavodu, kjer je sedaj. Sodišču očita, da se ni opredelilo do možnosti izbire drugega zavoda in do prostih izhodov, zato meni, da je izrek nerazumljiv in da v sklepu manjkajo odločilni razlogi oz. so ti nejasni. Meni, da bi ji morala biti dana možnost samostojne izbire. Izraža zavedanje, da potrebuje stabilno okolje, vendar meni, da se je v zadnjem času njeno stanje izboljšalo in da je zmožna tudi za več dni zapustiti zavod. Meni, da bi sodišče moralo natančno definirati zavod oz. njeno omejitev proste izbire natančno definirati tudi glede prostih izhodov.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Nasprotna udeleženka je podala še odgovor na odgovor predlagatelja, kar pa ni več predvidena vloga v pritožbenem postopku, zato se ne upošteva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v določbah 44. do 56. čl. ureja postopek odvzema poslovne sposobnosti. V njem sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola in mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase ali za svoje pravice in koristi (44. čl. ZNP). Razlogi za odvzem poslovne sposobnosti niso navedeni taksativno, pač pa le primeroma. Poleg duševnih bolezni, zaostalosti, odvisnosti od alkohola in mamil, se kot taki razlogi navajajo tudi telesne in značajske napake. Te okoliščine so lahko razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti v primeru, kadar v tolikšni meri vplivajo na človekovo psihofizično stanje, da ni sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Od stopnje ugotovljene (ne)sposobnosti skrbeti zase je odvisna stopnja oz. obseg odvzema poslovne sposobnosti (popolni ali delni odvzem).

8. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke zanesljivo ugotovilo, da ima nasprotna udeleženka osebnostno motnjo čustvene neuravnovešenosti hude stopnje, česar ta niti ne prereka. Razvila je odvisnost od medikamentov, občasno ima depresije. Izvedenčeva ocena, ki jo povzema tudi sodišče, in ki jo napada v pritožbi, da živi v namišljenem svetu, je vzeta iz širšega konteksta opisovanja njenega stanja in doživljanja. Zanesljivo je dalje ugotovljeno, da se zaradi opisanega stanja težko prilagaja vsakdanjemu življenju in ima že vrsto let težave pri urejanju svojega bivališča. Tako se je l. 2011 iz Zavoda D. vrnila domov v X, kjer pa ni sposobna samostojno živeti in se je l. 2012 priključila Stanovanjski skupnosti N. Nato zaradi težav z odvisnostjo ni mogla ostati v Zavodu Y. Istega leta je bila na lastno željo hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici ... Nato je želela v Stanovanjsko skupnost Š. v ... in izražala še celo paleto možnosti, kje bi živela (poleg navedenih možnosti še v Stanovanjski skupnosti O. na ... ter na A. v ..., v Domu K.), zavračala pa je možnosti, ki so bile zanjo realne, konkretno v Zavodu Y in SVZ ... V marcu 2016 je bila nameščena v bivalno enoto doma N. in bila po tem zaradi psihičnih težav na lastno željo ponovno hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici ... Iz še podrobnejšega popisa njenih selitev (glej obrazložitev sklepa od tč. 7 na str. 5. do tč. 8 na str. 8) je razvidno, da nasprotna udeleženka nima stalnosti in se očitno ne zna odločati, kje je realno sposobna prebivati ter da ji Center za socialno delo kot skrbnik neprestano nudi pomoč, ne le pri upravljanju z denarjem, pač pa tudi z iskanjem in zagotavljanjem ustreznega zavoda, v katerem lahko prebiva oz. v katerem ji nudijo ustrezno stabilno okolje, oskrbo ter podporo. Tako se je po prepričljivih ugotovitvah sodišča izkazalo, da ni sposobna sama samostojno skrbeti za svoje pravice in koristi je zanjo bolje poskrbljeno, da je v ustreznem zavodu, ki je zanjo primeren (glede na kombinacijo osebnostne motnje, odvisnosti in depresije) in ima nadzorovano terapijo.

9. Po 1. odst. 32. čl. Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da si svobodno izbere prebivališče. Tudi nasprotna udeleženka bi si lahko prosto izbrala bivališče, če bi bila sposobna ustrezno (pravilno, razumno, realno) presoditi svojo odločitev in posledice, ki bi jih prinesla.¹ Tako pa je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da nasprotna udeleženka te presoje ni sposobna oz. da ni sposobna razumeti posledic svojih nenehno spreminjajočih se, hipnih, impulzivnih odločitev, ki se tičejo tudi menjavanja bivališča. Zato je v okviru delnega odvzema poslovne sposobnosti omejilo tudi njeno pravico, da si sama, tj. brez soglasja skrbnika, spreminja oz. ureja bivališče.

10. Pritrditi gre pritožbi, da je fizična aktivnost za vsakogar, ki je še sposoben, tudi za nasprotno udeleženko, zaželena in pomembna. Docela razumljiva je njena želja, da bi se ukvarjala s športom. Pritrditi pa je treba tudi predlagatelju, da je vse to možno oz. upoštevano tudi v zavodu, kjer biva, saj ne gre za to, da bi bila nasprotni udeleženki odvzeta prostost. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče odločalo o številu njenih izhodov in to tudi ni stvar odvzema poslovne sposobnosti. Prav tako ni stvar sodne odločitve v okviru delnega odvzema poslovne sposobnosti določitev bivališča nasprotne udeleženke (konkretnega socialnovarstvenega zavoda). Sklep sodišča zato v izreku ni pomanjkljiv, niti ni pomanjkljivo obrazložen (in s tem kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP ni podana). Gre za to, da potrebuje nasprotna udeleženka tudi pri izbiri bivališča, ne le pri razpolaganju z denarjem, očitno konstantno pomoč, ki je bo od sedaj naprej deležna s strani skrbnika. Ta bo v luči njenih koristi brez dvoma presojal tudi njene želje, tudi glede morebitne menjave zavoda, vendar v okviru upoštevanja njenih potreb in realnih možnosti.

11. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. ZNP).

12. V nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške, če ni določeno drugače (1. odst. 35. čl. ZNP). Ker ni, je tako tudi s pritožbenimi stroški nasprotne udeleženke.

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 3174/2014, na katerega se sklicuje že sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 484/2019
• VSL Sklep I Cp 1253/2018
• VSL sklep II Cp 1971/2015