VSL Sodba IV Cp 2909/2017

Jedro

Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan za svojo mladoletno hčerko A., rojeno ..., plačevati od 17. 12. 2015 dalje namesto preživnine, ki je bila določena s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Kranju, v zadevi P 563/204-IV z dne 24. 3. 2015, na znesek 80,00 EUR mesečno, ki po valorizaciji od 1. 4. 2017 dalje znaša 81,84 EUR mesečno, na znesek 170,00 EUR zvišano mesečno preživnino. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec zoper ugotovitve sodišča prve stopnje v delu, ko presoja materialne potrebe mladoletne tožnice, nima bistvenih pripomb. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je edina bistvena sprememba v potrebah tožnice nastopila zaradi vpisa v vrtec in obiskovanja tečaja angleščine. Glede preživninske sposobnosti vsakega od staršev pa je sodišče pomembno odstopilo od popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pri materi mladoletne tožnice je sodišče nekritično ugotovilo nižje mesečne dohodke kot jih je celo sama zatrjevala. V tožbi je zatrjevala, da je zaslužila dobrih 800,00 EUR mesečno. Za isto obdobje pa sodišče ugotovi, da je zaslužila 570,00 EUR in "prav toliko" pri trenutni zaposlitvi. Sodišče je torej ugotovilo mesečne prihodke tožničine matere v nižjem znesku, kot jih zatrjuje sama, kar navaja na zaključek, da dejansko zasluži več, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, bodisi da del plače dobi na roko, bodisi si fiktivno prikazuje višje potne stroške. Pri materi do znižanja prihodkov ni prišlo. Poleg tega je mati osnovala novo partnersko skupnost, s čimer se je njena preživninska sposobnost izboljšala. Sama je navedla, da njen partner mesečno zasluži 1.000,00 EUR, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar dohodka ni vključilo v presojo materine preživninske sposobnosti. S tem je odstopilo od običajne prakse sodišč v podobnih primerih. Ker v zunajzakonski skupnosti tožničine matere nastaja skupno premoženje, bi sodišče moralo upoštevati vsoto njenih dohodkov in dohodkov partnerja. Nepopolno pa je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo tudi glede ugotovitve preživninske sposobnosti toženca. Sodišče se je brez podlage odločilo, da toženec svoje prihodke lažno prikazuje nižje, kot so v resnici, da je pridobitno sposoben ne glede na izkazano dejstvo, da trpi za diabetesom tipa 1 in da bi moral čas, ki ga preživi z vrtenjem glasbe uporabiti za kako bolj plačano dejavnost. Opozarja, da njegovo ukvarjanje z glasbo predstavlja hobi in da od njega ne terja telesnih naporov. Kljub temu sodišče sprejme njegovo navedbo o mesečnih prihodkih v višini 400,00 EUR in zaključi, da je ob takšnih prihodkih zmožen plačevati preživnino v višini 170,00 EUR, kar je ob trenutnem gospodarskem stanju v državi ne le nerealno, ampak žaljivo do ljudi v podobnem materialnem položaju. Sodišče je prezrlo, da je bil še pred vložitvijo tožbe v tako slabem materialnem položaju, da večkrat ni zmogel niti plačila preživnine v znesku 80,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga odločanja v tej zadevi predstavlja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče pri odločanju izhaja iz preteklih izkazanih potreb upravičenca ter premoženjskih in pridobitnih zmožnosti zavezancev. Če ugotovi, da je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja v pravdi za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskega upravičenca oziroma preživninskih zavezancev, mora preživnino znova določiti. Na novo določena preživnina mora biti v ravnovesju z zmožnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka), kar pomeni, da mora sodišče na novo poiskati vrednotno razmerje med vsemi tremi pravno odločilnimi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so se v obravnavani zadevi pravno pomembne okoliščine bistveno spremenile in da je zato treba pristopiti k ponovni odmeri preživnine. Takšnemu zaključku v pritožbi pritrjuje tudi toženec sam, ko navaja kot bistvene okoliščine, ki pogojujejo poseg v pravnomočno določeno preživnino, določeno s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi P 563/2014-IV, zvišanje materialnih potreb tožnice zaradi vpisa v vrtec in obiskovanja tečaja angleščine. Toženec tudi ne prereka ugotovljene višine potreb mladoletnega otroka, ki jo je pri novi določitvi preživnine ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so ob vložitvi tožbe znašale 329,00 EUR, v času od oktobra 2016 do konca februarja 2017 358,00 EUR, od takrat dalje pa znaša 338,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan kriti polovico preživninskih potreb mladoletne tožnice. Takšna odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna in je toženčevi pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti. Ti so usmerjeni v kritiko preživninske sposobnosti vsakega od staršev. Toženčevi pritožbeni očitki merijo na materino večjo zmožnost za preživljanje mladoletnega otroka od njegove. Preživninske zmožnosti matere mladoletne tožnica ob okoliščini, da je celotno breme njene vzgoje in varstva na njej ter da je tekom postopka postala mati še enega otroka, niso toliko ugodnejše, da bi narekovale materin višji preživninski prispevek od toženčevega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničina mati zasluži okoli 600,00 EUR neto mesečno, da nima drugih dohodkov in razen avtomobila, ki je kupljen na leasing, nima drugega premoženja. Ta ugotovitev temelji na plačilnih listih delodajalcev tožničine matere in podatkih FURS. Tožnica je v tožbi res zatrjevala, da mati zasluži nekaj čez 800,00 EUR, vendar je ta med postopkom menjala zaposlitev. Na naroku z dne 21. 11. 2016 pa je navajala, da dohodkov že nekaj časa ne prejema več redno, da je imela zadnjo redno plačo izplačano v mesecu juniju 2016, da je za meseca julij in avgust dobila le delno plačo, septembra in oktobra pa nič in da ima zaradi težav v nosečnosti in posledično bolniške odsotnosti tudi sicer nižje dohodke. Ne drži torej pritožbena navedba, da so materini dohodki bistveno višji od ugotovljenih. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v dohodek omenjene preživninske zavezanke vključiti tudi mesečni dohodek njenega partnerja, kar naj bi bila običajna praksa sodišč v podobnih primerih. Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca. Tudi sodna praksa potrjuje takšno stališče in ne nasprotno, kot v pritožbi napačno navaja toženec.¹

7. Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti toženca je sodišče prve stopnje izhajalo iz njegovih trditev v nasprotni tožbi z dne 16. 2. 2015 v zadevi P 563/2014-IV, v kateri sta se preživninska zavezanca s sodno poravnavo dogovorila glede zneska preživnine, ki ga je dolžan plačevati toženec (80,00 EUR mesečno) in v kateri je navedel, da je brez zaposlitve, da dela priložnostno, da se ukvarja z glasbo, da je njegov mesečni dohodek različen, največ pa znaša 400,00 EUR. V tem postopku² je toženec zatrjeval, da se njegova preživninska zmožnost ni spremenila. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je sedaj redno zaposlen v podjetju K., d.o.o., in sicer za eno uro na dan, da iz tega naslova dobi mesečno 77,13 EUR in da je podedoval po očetu nepremičnino v Z. v vrednosti 6.000,00 EUR. Hkrati je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je toženčeva preživninska zmožnost višja od zatrjevane. Tako je štelo, da za omenjeno podjetje opravi dnevno več delovnih ur, kot je uradno izkazano, za kar nedvomno dobi tudi plačilo. Zaslišan je izpovedal, da večkrat opravi daljše vožnje, kot na primer v I. in nazaj. Zaključilo je še, da s priložnostnimi deli zasluži več kot navaja in da plačila prejema na roke.

8. Ne glede na navedeno pa toženec predvsem ni dokazal, da ne bi bil sposoben delati več ur dnevno. Pri presoji preživninske zmožnosti zavezancev se upošteva ne le dejansko izkazani dohodek, temveč tudi splošna pridobitna zmožnost. Preživninski zavezanec je dolžan storiti vse, da pridobi dohodek, ki je potreben za kritje preživninske obveznosti oziroma izkoristiti vse tiste možnosti, ki bi mu omogočile pridobiti dohodek. Ko je bil toženec zaslišan, je izpovedal, da je imel možnost dobiti zaposlitev v omenjenem podjetju K., d.o.o., tudi za več ur in da je imel možnost tudi drugih zaposlitev. Trditev, da je ovira, da navedenih priložnosti ni izkoristil, v stresu, ki mu ga povzroča predmetni postopek, ni prepričljiva. Prav tako ni z izkazal, da naj bi bila zaradi diabetesa njegova delovna zmožnost zmanjšana. Toženec svojega delovnega potenciala nedvomno ne izkorišča tako, kot bi ga lahko in bi ga, kar se tiče njegove preživninske obveznosti, tudi moral izkoristiti.

9. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da toženec živi v materinem stanovanju, da njegova mati tudi v celoti krije stanovanjske stroške, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj toženec krije polovico preživninskih potreb mladoletne tožnice in da bo plačilo zneska 170,00 EUR tudi zmogel.

10. Pritožba toženca se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3179/2014 in IV Cp 320/2017.
² Postopek se je začel z vložitvijo tožbe preživninske upravičenke z dne 18. 12. 2015.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1952/2017
• VSL Sklep in sodba IV Cp 2039/2017
• VSL Sodba IV Cp 2827/2017