<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2638/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2638.2017
Evidenčna številka:VSL00009762
Datum odločbe:15.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
Institut:varstvo lastninske pravice - vrnitev plodov - plodovi nepremičnega premoženja - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - lastninjenje - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - zadruga - zakup kmetijskih zemljišč - odplačna pridobitev lastninske pravice - neodplačna pridobitev lastninske pravice - dokazno breme

Jedro

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine, kot to določa 9. točka 5. člena Navodila, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožnici. Ker tožnica tožencu do leta 2014 ni posredovala dokumentacije o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, kar v postopku ni bilo sporno, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec ob oddajanju nepremičnin slaboveren.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.384,31 EUR s pripadki zavrne;

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka;

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 416,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2015 dalje do plačila, 749,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2014 dalje do plačila ter 142,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 439,64 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ji priznajo zamudne obresti od posameznih zneskov glavnice tako, kot je to navedeno v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Nedobroverni posestnik se nikakor ne more sklicevati na neobstoj opomina.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da je tožnica zadruga, je za presojo dobre ali slabe vere toženca potrebno upoštevati predvsem Zakon o zadrugah (v nadaljevanju Zzad), in sicer člen 74/2 ter Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na toženca oz. na občine. Člen 74/2 ZZad je namreč določil izjemo za kmetijska zemljišča in gozdove, na katerih je zadruga v času družbene lastnine izkazovala pravico uporabe, da ne glede na določbe prvega odstavka 74. člena ZZad kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih zadruge dobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve ZZad postanejo last RS in se prenesejo v Sklad KZG RS. Kot izhaja iz odločb VS SR II Ips 166/2006, II Ips 308/2013 in II Ips 245/2014 je dolžnost zadruge (tožnice), da predloži listine, ki dokazujejo, da je v času družbene lastnine določeno kmetijsko zemljišče pridobila v svoj fond družbenega premoženja na odplačen način. Če zadruga teh listin Skladu (tožena stranka) ne predloži v določenem zakonskem roku, je povsem upravičeno prepričan, da je zadruga sporna kmetijska zemljišča pridobila na neodplačen način in so posledično že z uveljavitvijo samega zakona zemljišča prešla v last RS in upravljanje toženca. V primerih ex lege pridobitve lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratornega značaja. Glede na to, da Zakon o kmetijskih zemljiščih zaradi prav posebnega varstva in ohranjanja fonda kmetijskih zemljišč za kmetijsko obdelavo, določa postopek javne objave ponudbe za zakup in sprejem ponudbe za zakup kmetijskih zemljišč ter da je zakup vseskozi viden tudi dejansko v naravi, je bil toženec še toliko bolj prepričan in posledično v dobri veri, da so parcele ex lege v njegovi lasti oz. upravljanju in da jih zato povsem upravičeno oddaja v zakup, saj tožnica vse do leta 2014, ko so se dejansko stekli vsi zakonski pogoji za priposestvovanje spornih parcel v korist RS, tožencu ni nikoli prepovedala uporabe parcel v njeno korist, kljub temu, da je bilo v naravi vseskozi vidno, kdo te parcele obdeluje.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, naj višje sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

6. Tožeča stranka, zadruga, je trdila, da je zemljiškoknjižna lastnica parcel 137/1, 131, 136/1, vse k.o. ..., ki jih je toženec, Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, oddajal v obdobju od leta 2007 do 2014. Tožnica je trdila, da je toženec slaboveren posestnik navedenih nepremičnin, ker je lastništvo tožnice razvidno iz zemljiške knjige in ker sta pravdni stranki leta 1998 sklenili Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov na toženca, pa med prenesenimi zemljišči obravnavanih treh parcel ni navedenih. Toženec je trdil, da je bil dobroverni posestnik kmetijskih zemljišč, ker mu je bila tožnica dolžna na podlagi določila 16. člena ZSKZ posredovati dokumentacijo o odplačni pridobitvi kmetijskih zemljišč, česar pa ni storila. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je toženec navedena kmetijska zemljišča oddal v zakup na podlagi javne objave ponudbe za zakup ter da je bila ponudba za zakup javno objavljena na oglasni deski pristojne UE, dejstvo samega zakupa pa je bilo vidno v naravi.

7. Odločitev o utemeljenosti zahtevka je odvisna od vprašanja, ali je bil toženec dobroverni ali nedobroverni posestnik obravnavanih nepremičnin. Nedobroverni posestnik je na podlagi določila 96. člena SPZ namreč dolžan lastniku stvari vrniti vse plodove, obrane in tiste, ki jih je že porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost neobranih plodov, medtem ko je na podlagi določila prvega odstavka 95. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik dolžan vrniti stvar lastniku le s plodovi, ki še niso obrani. Po 74. členu ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil ustanovljen z ZSKZ in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po prej omenjeni določbi 74. člena ZZad. Upravljalci so morali kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na Sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec1 ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine, kot to določa 9. točka 5. člena Navodila, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožnici. Ker tožnica tožencu do leta 2014 ni posredovala dokumentacije o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, kar v postopku ni bilo sporno, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec ob oddajanju nepremičnin slaboveren.

8. Navedba tožnice, da je bil toženec slaboveren, ker je s tožnico leta 1998 sklenil Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, s katero je tožnica nanj prenesla neodplačno pridobljene parcele, med katerimi navedenih parcel ni, ni utemeljena, saj s sklenitvijo navedene pogodbe obveznost tožnice tožencu izkazati (ne)odplačnost pridobitve kmetijskih zemljišč za obravnavane parcele ni prenehala. Ko gre za vprašanje lastninjenja zadružnega premoženja, imajo vpisi v zemljiško knjigo deklatoren značaj, zato argumentacija, da je bil toženec slaboveren, ker bi lahko na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ob sklepanju zakupnih pogodb ugotovil, da ni lastnik navedenih kmetijskih zemljišč, ni utemeljena. Ne gre tudi spregledati nespornega dejstva, da je bilo ves čas v naravi vidno, kdo zemljišča uporablja in da je tožena stranka dala zemljišča v zakup po predpisanem transparentnem postopku.

9. Glede na predstavljeno materialno pravo, pritožba toženca pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da je bil toženec ob razpolaganju z navedenimi nepremičninami slaboveren. Ker pa je dobroverni lastniški posestnik na podlagi prvega odstavka 95. člena SPZ dolžan vrniti stvar s plodovi, ki še niso bili obrani, zahtevek na povrnitev zakupnin, ki jih je prejel toženec v obdobju od leta 2007 do 2014, ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodna praksa o obravnavanem vprašanju še ni ustaljena (VSL sodba II Cp 654/2017 z dne 2. 11. 2017), zato je o zadevi odločal senat.

O pritožbi tožeče stranke

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob pravilni uporabi materialnega prava (14. in 16. člen ZSKZ ter 74. člen ZZad) tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen, tožnica s pritožbo, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka, po naravi stvari ne more uspeti.

Sklepno

12. Ker je pritožba toženca utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Posledično, zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank, je spremenilo tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka. Pritožbo tožnice je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano II. točko izreka sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, toženec pa stroškov postopka ni priglasil (list. št. 44), je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
1 glej 13. točko obrazložitve VS RS sklep II Ips 149/2013


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1993) - ZSKZ - člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/7
Zakon o zadrugah (1992) - ZZad - člen 74, 74/2
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 95, 95/1, 96

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3Nzk5