VSL Sodba I Cp 2344/2017

Jedro

Zahtevo po vpisu v zemljiško knjigo, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice, je potrebno presojati v kontekstu dejstva, da zemljiška knjiga v času sklepanja zavezovalnega posla (t. i. Dogovora iz leta 1992) ni imela pomena, kot ga ima nekje od leta 1995 dalje, saj vpisovanje nepremičnin v zemljiško knjigo v relevantnem obdobju ni bilo dosledno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožencu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožnice, ki je v celoti uspela s (podrednim) tožbenim zahtevkom. Temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. Dejstva, kdo je izgubil pravdo, ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku, saj ta nadomesti zavrnjeni primarni zahtevek

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica), s katerim bi tožena stranka (v nadaljevanju toženec) izrecno in nepogojno dovolila vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 815/2, k. o. X v korist tožnice do celote (I. točka izreka) ter ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 815/2, k. o. X do celote (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške tega postopka v znesku 1.069,52 EUR, s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v navedenih točkah spremeni tako, da zavrne tudi podredno postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico. Meni, da v danem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, ker ni izkazana dobrovernost posesti. Sprejeta odločitev je nepravilna, ker temelji na napačno ugotovljenem odločilnem dejstvu. Ni dvoma, da je tožnica imela sporno zemljišče v posesti dovolj dolgo, vendar pa dejstvo dobroverne lastniške posesti ni dokazano. Slednje stališče ima podlago v določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sodni praksi, npr. sodbi VS RS II Ips 426/2011. Tožnica je vseskozi vedela, da Dogovor z dne 11. 12. 1992 ni popolna podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj je s tem istim dogovorom napovedala kasnejšo sklenitev kupoprodajne pogodbe in zemljiškoknjižni prenos lastništva. Poleg tega se je morala zavedati, da bo treba pogodbo predložiti davčni upravi zaradi odmere davka in da bo prodajalec moral overiti svoj podpis na pogodbi. Zato ni moč govoriti o tem, da je bila tožnica v opravičljivi zmoti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, kar pomeni, da eden izmed pogojev za priposestvovanje ni bil izpolnjen. Sodišče je tako kršilo materialno pravo, in sicer 28. člen SPZ, zaradi te kršitve pa je prišlo tudi do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Očitno je, da je bila tožnica nelastniška posestnica spornega zemljišča, saj je vedela, da je toženec njegov zemljiškoknjižni lastnik. Nekritični so razlogi sodbe, da toženec nikdar ni oporekal posesti spornega zemljišča, saj je že v odgovoru na tožbo navedel, da je s tožnico sklenil zakupno pogodbo, ki še velja in se izpolnjuje. Ni pravilna niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi Odločbe o ustanovitvi podjetja za distribucijo električne energije A. lastnica nepremičnine parc. št. 813/6, k. o. X. Sodišče je prezrlo, da je bila pravica uporabe za gradnjo letne hišice v korist B. vpisana šele 3. 2. 1964, na podlagi Odločbe SO R. z dne 13. 12. 1963, po zatrjevani združitvi, kar je razvidno iz izpisa iz zemljiške knjige. Zato je ugotovitev o pravnem nasledstvu protispisna. Ni pravilna niti odločitev o pravdnih stroških. Kljub temu, da je tožnica z izpodbijano sodbo dosegla svoj namen, ni moč prezreti dejstva, da je bil primarni zahtevek zavrnjen. Za tak primer je utemeljena uporaba drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbene razprave je odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim tožnica uveljavlja, da je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 815/2, k. o. X pridobila na podlagi priposestvovanja ter zahteva ugotovitev, da je njena lastnica.

6. Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice sta v zatrjevanem obdobju urejala najprej Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTRL) in nato SPZ, ki se glede na določbe 269. člena SPZ uporablja v konkretnem primeru. Na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej, jo priposestvuje, po preteku desetih let. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priposestvovanje, in sicer tožničina dobra vera¹, njena lastniška in zakonita² posest in potek časa.

8. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikovim stališčem, da v konkretnem primeru dobroverna posest tožnice ni dokazana.³ Presoja sodišča prve stopnje je po prepričanju sodišča druge stopnje v tem delu pravilno oprta na sledeča dejstva:

- pravdni stranki sta sklenili zavezovalni pravni posel, t. i. Dogovor z dne 11. 12. 1992, s katerim sta se dogovorili o prodaji dela toženčeve nepremičnine parc. št. 815, k. o. X;

- na podlagi navedenega zavezovalnega pravnega posla je tožnica tožencu za sporen del nepremične izplačala celotno dogovorjeno kupnino oziroma odškodnino;

- po sklenitvi Dogovora je prišlo do geodetske odmere, s katero je bila toženčeva nepremičnina parc. št. 815, k. o. X razdeljena na dve novi nepremičnini, in sicer parc. št. 815/1 in 815/2, k. o. X;

- tožnica je del zemljišča parc. št. 815, k. o. X, ki je po geodetski odmeri indentificiran kot parc. št. 815/2, k. o. X, z dnem 15. 12. 1992, ko je Dogovor stopil v veljavo, prevzela v lastniško posest, ki ji toženec ni nikoli nasprotoval.

Ob ugotovljenem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je zahtevo po vpisu v zemljiško knjigo, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice, potrebno presojati v kontekstu dejstva, da zemljiška knjiga v času sklepanja zavezovalnega posla (t. i. Dogovora) ni imela pomena, kot ga ima nekje od leta 1995 dalje, saj vpisovanje nepremičnin v zemljiško knjigo v relevantnem obdobju ni bilo dosledno.⁴ Ob tem dejstvu in zgoraj izpostavljenih okoliščinah tožencu zgolj s trditvami o nevpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo (oziroma neizstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila) tudi po presoji sodišča druge stopnje ni uspelo izpodbiti domneve dobre vere.

9. Toženec se v zvezi z izpodbijanjem dokazne ocene glede obstoja tožničine dobre vere neutemeljeno sklicuje na sodbo VSRS II Ips 426/2011, saj navedeni primer s predmetnim v izpostavljenem kontekstu ni primerljiv že zato, ker so bili v navedenem primeru relevantni zavezovalni pravni posli sklenjeni kasneje (po uveljavitvi ZZK).

10. Ne gre pritrditi niti pritožbenemu ugovoru o nepravilnosti razlogov izpodbijane sodbe glede toženčevega oporekanja tožničini posesti spornega zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč glede toženčevih navedb, da ni prerekal tožničini posesti sporne nepremičnine, ker je z njo glede te sklenil zakupno pogodbo, pravilno in prepričljivo pojasnilo, da je zakupno pogodbo, na katero se sklicuje toženec, nadomestil Dogovor, s sklenitvijo katerega je zakupna pogodba prenehala veljati in je hkrati tožničina posest nepremičnine konvertirala iz nelastniške v lastniško (gl. 21. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Toženec neutemeljeno zatrjuje tudi „protispisnost“ v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica, kot pravna naslednica družbe B., lastnica nepremičnine parc. št. 813/6, k. o. X⁵. Izpodbijana sodba sodišča ni obremenjena z navedeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev, t. i. protispisnost, namreč predstavlja tehnično napako, in sicer napačen prenos samega avtentičnega zapisa listine, ki je bila v postopku vpogledana in prebrana kot dokaz, v razloge sodbe. Česa takšnega pa tožnik ne trdi, ampak se v utemeljitev „protispisnosti“ sklicuje na izpisek iz zemljiške knjige, ki ni bil, kot pravočasen dokazni predlog, vpogledan in prebran v postopku sodišča prve stopnje, zato je navedena kršitev že iz tega razloga neutemeljena. Na navedeni dokaz se toženec ne more uspešno sklicevati, saj ga, ob odsotnosti pojasnila, zakaj se na ta dokaz ni mogel sklicevati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, prepozno prilaga šele pritožbi. Kljub temu pa sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da podatki navedene listine toženčevih namigovanj o napačni ugotovitvi omenjenega dejstva niti ne potrjujejo, saj je iz izpisa iz zemljiške knjige razvidno, da je tožnica vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. 813/6, k. o. X.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve. Ker je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (že) zaradi zastaranja, v zvezi z njim ni vodilo celotnega oziroma posebnega dokaznega postopka, kot to v pritožbi zmotno trdi toženec. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožencu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožnice, ki je v celoti uspela s (podrednim) tožbenim zahtevkom. Temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. Sodišče druge stopnje pa je že v svoji odločbi I Cp 2761/2009 pojasnilo, da dejstva, kdo je izgubil pravdo, ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku, saj ta nadomesti zavrnjeni primarni zahtevek.

13. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnica z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Ta se je v konkretnem primeru presojala po dobri veri tožničinih organov oziroma oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da ji stvar pripada.
² SPZ sicer izrecne zahteve po zakoniti posesti ne pozna več, saj je zahteva po pravnem naslovu že zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti.
³ Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače. Na tožencu je bilo, da domnevo izpodbije oziroma dokaže drugače.
⁴ Položaj se je začel spreminjati po uveljavitvi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) in predvsem po uveljavitvi SPZ (domneva lastninske pravice v zemljiško knjigo vpisanega lastnika – materialno publicitetno načelo).
⁵ Toženec je ugovarjal, da tožnica ni lastnica sosednje parcele 813/6, k. o. X, na kateri stoji glavnina objekta, ki sega (tudi) na nepremičnino parc. št. 815/2, k. o. X, kar je pomembno v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1680/2017
• VSL Sodba I Cp 1212/2017
• VSL Sodba II Cp 749/2020