VSL Sodba I Cp 2223/2017

Jedro

Disciplinski postopek je po svoji naravi kaznovalni postopek, ki ga je treba voditi po v naprej določenih pravilih. Vsak, proti komur je disciplinski postopek sprožen, ima zato pravico uveljavljati sodno varstvo pred sodiščem, pod pogojem, da je predhodno izkoristil pravna sredstva znotraj društva. V obravnavanem primeru povedano velja še toliko bolj, ker tožnik disciplinskega postopka ne izpodbija vsebinsko, ampak zatrjuje nepravilnosti pri vodenja tega. Tožniku zato pravice do sodnega varstva ni mogoče odvzeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku po tožbi ugodilo in odločbo disciplinske komisije prve stopnje št. 1/2-6/2014 z 2. 6. 2014 in sklep disciplinske komisije s 13. 11. 2014 razveljavilo in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.222,10 EUR.

2. Toženka sodbo izpodbija iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v bistvenem iz naslednjih sklopov:

- sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil tožnik vse do suspenza predsednik toženke. Njegova dolžnost je bila, da skrbi za spoštovanje statuta in vseh splošnih aktov. Tako je imel vse možnosti, da odpravi nedoslednosti v Pravilniku o disciplinskem postopku, pa ni storil ničesar, da bi stanje saniral, zato je sam ustvaril položaj, s katerim je bil zavarovan pred disciplinskimi postopki. S tem ko je sodišče tožnika obravnavalo kot osebo, ki z ustvarjanjem oziroma vzdrževanjem takega položaja ni imel ničesar, je dejansko kršilo načelo enakosti pred zakonom;

- primerneje in pravičneje bi bilo obravnavanje konkretne zadeve na podlagi civilnopravnih načel, kjer velja pravilo, da se pogodba razlaga v škodo tistega, ki jo je zapisal. V obravnavanem primeru je akte toženke „pisal“ tožnik oziroma vsaj dopustil, da je njihova vsebina ostala pomanjkljiva, zato bi moralo sodišče disciplinski pravilnik razlagati na način, da se doseže njegov namen, torej, da se smejo funkcionarji disciplinsko sankcionirati tudi po 14. členu pravilnika. Ugotovitev sodišča, da tožniku ni mogoče izreči kazni trajne izključitve, ker ni član toženke, je v neskladju s pravilnikom in nezakonita;

- tudi v primeru, če bi držalo, da je sodišče pravilno odločilo, da sankcije ni mogoče izreči, ker tožnik ni član toženke, bi moralo zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj prvi odstavek 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1) določa, da ima pravico do izpodbijanja aktov društva samo član društva. Sodišče je prišlo v nasprotje, ko v primeru uporabe sankcij tožnika ni štelo kot člana društva, ko pa mu je podelilo sodno varstvo, je štelo, da je član. Stališče, ko tožnik glede določenih vprašanj šteje za člana, glede drugih pa ne, nima podlage v zakonu;

- sodišče je napačno interpretiralo razmerje med statutom in pravilnikom. Pravilnik je avtonomni pravni akt, ki je podrejen statutu, ki je najvišji akt v notranji hierarhiji društva. Statut v 37. členu izrecno določa pristojnost skupščine, da odloča o pritožbah zoper odločbe disciplinske komisije. Zato je stališče sodišča, da o pritožbi tožnika ni bila pristojna odločati skupščina, napačno. Ker tožnik ni izkoristil notranjega pravnega sredstva (pritožbe na skupščino), mu tudi na podlagi petega odstavka 13. člena ZDru-1 ne gre pravno varstvo;

- stališče sodišča o obstoju pravnega interesa tožnika je zmotno. Zahtevek je sicer formuliran kot oblikovalni, a je po svoji vsebini le goli ugotovitveni. Tožniku je bil izrečen suspenz, ki je ostal neizpodbijan. Skupščina mu je izrekla nezaupnico in veljavno izvolila novega predsednika, skupščinskih sklepov pa pred sodiščem ni uspel izpodbiti. Tožnika ni mogoče vrniti na njegovo prejšnjo v funkcijo, zato ni izkazan njegov interes v tem postopku, kar je razvidno iz odločitev sodišč v zadevah P 2474/2015 in Cp 2292/2016, ki sta bistvenega pomena za obstoj pravnega interesa tudi v tem postopku.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka pritožbene trditve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku so neprerekana naslednja dejstva: tožnik je bil predsednik toženke, to je K. (v nadaljevanju – K.), 9. 12. 2013 mu je bil izrečen suspenz in 29. 11. 2013 na seji skupščine nezaupnica, 18. 10. 2014 je skupščina izvolila novega predsednika, 2. 6. 2014 je senat disciplinske komisije prve stopnje pri toženki tožnika z disciplinsko odločbo št. 1-2/6/2014 trajno izključil iz K., z ugotovitvenim sklepom 13. 11. 2014 pa potrdil dokončnost in pravnomočnost odločbe disciplinske komisije prve stopnje (prilogi A 4 in A 6). Disciplinska odločba in ugotovitveni sklep sta predmet obravnavanja v tem postopku. Nadalje ni bilo prerekano, da je bil v času izdaje obeh spornih odločitev v veljavi Statut K., ki ga je skupščina sprejela 28. 11. 2009 (priloga A 3 – v nadaljevanju: statut) in Pravilnik o disciplinski odgovornosti, ki ga je skupščina sprejela 13. 4. 2003 (priloga A 5 – v nadaljevanju: pravilnik). Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno upoštevalo oba navedena akta in določila ZDru-1.

6. Pritožbeni očitek, da bi moral tožnik odpraviti nedoslednosti v pravilniku, je neutemeljen. Ni sporno, da je bil tožnik predsednik toženke in s tem funkcionar, kot izhaja iz 30. člena statuta. Dolžnosti in pristojnosti predsednika so določene v 17. členu in posamično še v drugih členih statuta. Statut v 57. členu opredeljuje tudi pristojnosti statutarne komisije in sicer, da varuje in razlaga določbe statuta in preverja skladnost splošnih aktov K. s statutom, skupščini pa predlaga spremembo posameznih določb splošnih aktov zaradi njihove uskladitve s statutom. Iz določil statuta jasno izhaja, da je bila naloga odpraviti nedoslednosti v pravilniku na strani statutarne komisije in ne na strani tožnika kot predsednika.

7. Stališče toženke, da bi moralo sodišče zadevo obravnavati na podlagi civilnopravnih načel in na način, da se doseže namen pravilnika, prav tako ne drži. Res je po ZDru-1 dopuščeno pravno varstvo pred civilnim sodiščem, disciplinski postopek pa je po svoji naravi kaznovalni postopek in se v tem pogledu lahko primerja s kazenskim postopkom. Zato v disciplinskih postopkih ni mogoče razlagati določil po njihovem namenu, ampak mora biti postopek v aktih društva natančno določen, potem pa po teh določilih tudi izpeljan, v nasprotnem je nepravilen in posledično nezakonit. Zato je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da po 14. členu pravilnika tožniku, ker ni član K.,¹ ni bilo dopustno izreči sankcije trajne izključitve iz K. Odločitev sodišča je že iz tega razloga pravilna.

8. Utemeljen tudi ni naslednji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je ugotovilo, da tožnik ni član K. in mu ne more biti izrečena sankcija po 14. členu pravilnika, nasprotno pa ga je štelo za člana, ko mu je priznalo sodno varstvo. Po oceni pritožbenega sodišča gre zgolj za navidezno nasprotje. Aktivno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe ureja 14. člen ZDru-1, ki vsakemu članu društva daje pravico izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim oziroma drugim splošnim aktom društva. Zato se postavlja vprašanje, ali je bil tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, ko je tožniku aktivno legitimacijo podelilo. Praviloma je za funkcionarje društev potrebno članstvo v društvu. Toženka je v tem pogledu izjema. Njen statut ureja posebej članstvo in posebej funkcionarske funkcije, pri čemer fizične osebe ne morejo biti člani K. 14. člen ZDru-1 je treba v tem primeru tolmačiti ne samo z jezikovno razlago, ampak tudi po njegovem namenu. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-57/07 s 15. 10. 2008 izhaja, da so predlagatelji poskušali zožiti pravico izpodbijanja odločitev organov društva, vendar je Ustavno sodišče RS v tej odločbi ugotovilo, da je 14. člen ZDru-1 v skladu z Ustavo RS, torej je dopustilo široko interpretacijo tega člena. Že zgoraj je navedeno, da je disciplinski postopek po svoji naravi kaznovalni postopek ter da je treba takšen postopek voditi po v naprej določenih pravilih. Vsak, proti komur je disciplinski postopek sprožen, ima zato pravico uveljavljati sodno varstvo pred sodiščem, pod pogojem, da je predhodno izkoristil pravna sredstva znotraj društva.² V obravnavanem primeru povedano velja še toliko bolj, ker tožnik disciplinskega postopka ne izpodbija vsebinsko, ampak zatrjuje nepravilnosti pri vodenja tega. Tožniku zato pravice do sodnega varstva ni mogoče odvzeti. Tožnik ima nadalje prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da ima zahtevek na razveljavitev disciplinskih odločb tudi samostojno podlago izven 14. člena ZDru-1, saj mu je navedeno varstvo zagotovljeno na podlagi Ustave RS.³

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile v disciplinskem postopku nepravilnosti, zaradi česar je ta bil izveden nezakonito. Disciplinska komisija prve stopnje je ravnala napačno, ko je tožniku izrekla trajno izključitev iz društva, kar je obrazloženo zgoraj. Nadalje ga je napačno poučila, da ima zoper odločbo disciplinske komisije prve stopnje možnost pritožbe na disciplinsko komisijo druge stopnje. Pravno formalno je bil pravni pouk pravilen, saj pravilnik v 39. členu predvideva možnost pritožbe proti odločbi disciplinske komisije prve stopnje, o kateri odloča disciplinska komisija druge stopnje. Vendar ni prerekano in v ugotovitvenem sklepu toženka sama navaja, da disciplinska komisija druge stopnje sploh ni bila imenovana.

10. Zato toženka tudi ne more uspeti z naslednjim pritožbenim očitkom, da bi se moral tožnik pritožiti na skupščino. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravilnik po načelu lex specialis derogat legi generali predstavlja specialna določila v razmerju do statuta. Takšno vlogo mu daje statut, ki v 55. in 56. členu določa, da disciplinske kršitve, disciplinski postopek, disciplinske ukrepe in ostala vprašanja glede disciplinske odgovornosti funkcionarjev in drugih zaposlenih v K. določa Pravilnik o disciplinski odgovornosti ter da so natančnejše določbe glede disciplinske odgovornosti, poteka disciplinskega postopka in pritožbenega postopka zoper odločbe disciplinske komisije opredeljene v tem pravilniku. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na zadnjo alinejo 37. člena statuta, kjer je določeno, da o pritožbah zoper odločbe disciplinske komisije odloča skupščina. Navedeno pomeni, da tožniku ni mogoče očitati, da ni izkoristil notranjih pravnih sredstev (ni prerekano, da je vložil pritožbo na disciplinsko komisijo druge stopnje), tako, da mu tudi skladno s petim odstavkom 13. člena ZDru-1 sodno varstvo gre. Da sta statut in pravilnik v posameznih delih neusklajena, ne more iti na škodo tožnika.⁴ Dokler navedena akta ne bosta usklajena, tožena stranka zakonitih disciplinskih postopkov ne bo mogla voditi.

11. Toženka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2292/2016, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje v zadevi II P 2474/2015. Navedena pravda se je prav tako vodila med pravdnima strankama, ki sta pravdni stranki tu obravnavanega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je v tej sodbi zavzelo stališče, da je aktivno legitimiran za vložitev izpodbojne tožbe po 14. členu ZDru-1 le član društva. Ne gre spregledati, da je nosilni argument navedene sodbe ta, da je sodišče presojalo drugačno dejansko stanje, in sicer razmerje med tožnikom, kot predsednikom toženke, in skupščino, katere sklepe je tožnik izpodbijal, in je ugotovilo, da tožnik ni bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe, s katero bi zahteval sodni nadzor nad sklepom zbora članov kot najvišjega organa društva. V tu obravnavanem primeru pa je sodišče odločalo o očitkih nezakonito vodenega disciplinskega postopka, zato obravnavani odločbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na odločitev v tej zadevi nista imeli nobenega vpliva.

12. Ob zgoraj navedenem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik izkazuje pravni interes po sodnem varstvu, kot ga zahteva s tožbo. Prav ima toženka, da je tožnik funkcijo predsednika izgubil in je (vsaj v tem času) ne bo mogel več pridobiti, glede na to, da je skupščina imenovala drugega predsednika. Vendar tožniku ni mogoče odrekati legitimnega pravnega interesa, da se ugotovi ali je disciplinski postopek potekal (ne)zakonito. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da gre za oblikovalni zahtevek, saj tožnik zahteva razveljavitev disciplinske odločbe in sklepa. Za takšen zahtevek se pravni interes domneva in sodišču prve stopnje, ker si ni postavilo dvoma v pravni interes, te okoliščine ni bilo potrebno posebej raziskovati.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato svoje pritožbene stroške nosi sama.

-------------------------------
¹ Člani so skladno z 20. členom statuta kinološka društva, pasemska društva, zveze, klubi uporabnostnih psov in klubi za šolanje psov.
² Primerjaj 5. odstavek 13. člena ZDru-1.
³ Sodnik sodi po zakonih in ustavi (125. člen Ustave RS). 23. člen Ustave RS določa pravico do sodnega varstva.
⁴ V statutu, ki je kasnejšega datuma, disciplinske komisije druge stopnje ni predvidene, v 37. členu pa je določeno, da o pritožbah zoper odločbe disciplinske komisije odloča skupščina. Nasprotno pravilnik, ki je starejšega datuma, predvideva vodenje disciplinskega postopka na prvi stopnji in pritožbo na disciplinsko komisijo druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1569/2012
• VSL Sodba I Cp 445/2018
• VSL Sodba I Cp 1763/2020