VSL Sodba in sklep II Cp 1318/2017

Jedro

Obravnavani kupoprodajni pogodbi sta bili sklenjeni z namenom izigrati tožnika kot upnika. Pogodba sklenjena s takšnim namenom je v opreki z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna.

Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi njegovo pravno varstvo ostalo neučinkovito.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijana sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2016 zavrnilo ugovor drugotožene stranke zoper izdano začasno odredbo, s sklepom z dne 1. 7. 2016 pa zavrglo pritožbo prvotožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da so nični pravni posli na podlagi katerih je prva toženka prenesla v last in izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist druge toženke pri nepremičnini ID 0000 – 512/4-0 v solastniškem idealnem deležu do 367/10000 v vrstnem redu zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in v solastniškem deležu 67/2000 v vrstnem redu zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in sicer pravni posel z dne 30. 4. 2013, imenovan kupoprodajna pogodba z notarsko overjenim podpisom D. B. kot direktorja družbe T., d. o. o. pod OV št. 2499/2013 z dne 31. 7. 2013, listina Dn. št. 2518/2015, izjava prve toženke o prenosu pravice razpolaganja z v zemljiški knjigi zaznamovanim vrstnim redom za pridobitev lastninske pravice z ID omejitve X na drugo toženko, pravni posel z dne 30. 4. 2013, imenovan kupoprodajna pogodba z notarsko overjenim podpisom D. B. kot direktorja prve toženke pod OV št. 2501/2013 z dne 31. 7. 2013, listina Dn. št. 4885/2015 in izjava prve toženke o prenosu pravice razpolaganja z v zemljiški knjigi zaznamovanim vrstnim redom za pridobitev lastninske pravice z ID omejitve Y na drugotoženko. Hkrati je razsodilo, da je neveljavna zemljiškoknjižna vknjižba lastninske pravice v korist drugotoženke pri navedeni nepremičnini in se pri tej nepremičnini izbriše lastninska pravica druge toženke in vknjiži lastninska pravica prve toženke v solastniškem deležu 367/10000 in v idealnem deležu do 67/2000 v razmerju do celote znova vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je bila vpisana na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 320/2013 z dne 26. 2. 2013. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati pravdne stroške v znesku 7.373,74 EUR.

2. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo s pritožbenim predlogom, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbo uveljavlja pritožbene razloge napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je sankcija za kršitev začasne odredbe, s katero je bila odrejena prepoved obremenitve in odtujitve posamičnih nepremičnin, ničnost pogodbe. Poudarja, da je z začasno odredbo izrečena prepoved odtujitve in obremenitve pravno dejstvo in ne pravica in predstavlja zgolj oviro za vpis, pa še to zgolj v primeru, če je prepoved obstajala že v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Sankcija za kršitev začasne odredbe, s katero je sodišče prepovedalo obremenitev in odtujitev nepremičnine, bi bila skladna z določili ZIZ eventualno le denarna kazen. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da D. B., ki je bil res zakoniti zastopnik obeh toženk, ni mogel izoblikovati volje obeh. Interes prve toženke je bil, da proda solastninske deleže na obravnavani nepremičnini, interes druge toženke pa da te deleže odkupi. Vsebina pravnih poslov je bila v korist in v interesu obeh toženk, njuni obveznosti pa sta bili enakovredni. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v katerem so določene predpostavke za vložitev izbrisne tožbe. V obravnavanem primeru te niso podane, saj tožnik ni imel nobenega materialnopravnega upravičenja za vpis kakšne svoje pravice v zemljiško knjigo in iz tega naslova tudi ni oškodovan. Zato je na prvi odstavek 243. člena ZZK-1 oprti tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navedla je, da je dokazan namen tožene stranke oškodovati tožnika kot upnika, kar predstavlja nemoralno ravnanje, pogodba sklenjena s takšnim namenom pa predstavlja nično pogodbo. Poleg tega je šlo v obravnavanem primeru za tipičen primer samokontrahiranja, ki je prav tako nemoralno.

3. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in drugotoženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine 0000 – 512/4-0 v solastnem idealnem deležu do 367/10000 in do 67/2000 v razmerju do celote z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Zoper izdano začasno odredbo je drugotoženka vložila ugovor (ne pa tudi prva toženka), ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s sklepom z dne 10. 5. 2016.

4. Drugotoženka je zoper sklep o zavrnitvi ugovora vložila pravočasno pritožbo z očitkom, da za izdajo začasne odredbe niso bile izpolnjene predpostavke iz 272. člena ZIZ.

5. Zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo je pritožbo vložila tudi prva toženka, ki jo je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 1. 7. 2016 zavrglo. Navedlo je, da prva toženka nima pravnega interesa za izpodbijanje navedene odločitve, saj je bila začasna odredba izdana le zoper drugo toženko.

6. Prva toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo. Meni, da je njen pravni interes izkazan, saj bi drugotoženka zaradi izdane začasne odredbe lahko zahtevala od nje odškodnino zaradi omejitve razpolaganja z nepremičninami.

7. Pritožbe so neutemeljene.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhajajo naslednja nesporna dejstva:

- da ima tožnik terjatev do družbe L., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je D. B.,

- da je podjetje L., d. o. o., s prodajno pogodbo prenesla na prvo toženko solastna deleža 367/10000 in 67/2000 nepremičnine ID 0000-512/4-0 in da je tožnik zoper prvo toženko vložil izpodbojno (pauliansko) tožbo, s katero izpodbija veljavnost kupoprodajnih pogodb sklenjenih med družbama L., d. o. o. in T. d. o. o. (prvo toženko) do višine svoje terjatve do družbe L. d. o. o. (pravdna zadeva P 320/2013-II),

- da je v omenjeni pravdni zadevi sodišče izdalo začasno odredbo z zaznambo v zemljiški knjigi, s katero je prvi toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev solastniških deležev (67/2000 in 367/10000) nepremičnine ID 0000-512/4-0 ter odtujitev in obremenitev zemljiškega dolga in razpolaganja z vrstnim redom za pridobitev lastninske pravice (sklep P 320/2013-II z dne 26. 2. 2013),

- da je bila že pred zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve po omenjenem sklepu v zemljiško knjigo, po predlogu prve toženke vpisana zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice na omenjenih solastninskih deležih, ki je začela učinkovati z dnem 6. 11 .2012 oziroma 8. 11. 2012,

- da je prva toženka s kupoprodajnima pogodbama z dne 30. 4. 2013 prenesla na drugo toženko omenjena solastniška deleža na obravnavani nepremičnini,

- da je D. B. (edini) zastopnik prve toženke in druge toženke,

- da je druga toženka vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice na omenjenih solastniških deležih obravnavane nepremičnine v vrstnem redu zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice (z učinkom od 6.11.2012 oziroma 8.11.2012) in za izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve.

- da je bilo notarsko potrdilo o tem, da je druga toženka, v korist katere je bil vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zaznamovanem vrstnem redu, upravičena razpolagati z zaznamovanim vrstnim redom, v katerem se predlaga vknjižba, izdano 6. 1. 2014.

9. Tožnik je torej v pravdi II P 320/2013, ki jo je začel s paulijansko tožbo oziroma v postopku, v katerem je izpodbijal pravna dejanja svojega dolžnika L., d. o. o. (po 255. členu Obligacijskega zakonika, OZ), zavaroval svoj položaj upnika z začasno odredbo na prepoved odtujitve in obremenitve solastniških deležev na nepremičnini ID 0000-512/4-0.

10. V tem postopku je tožnik v tožbi navajal, da sta ga toženi stranki, katerih zakoniti zastopnik je D. B., poskušali izigrati in preprečiti uveljavitev njegovih pravic, ki jih uveljavlja v omenjenem postopku za izpodbijanje pravnih dejanj svojega dolžnika (II P 320/2013), tako da sta po izdani zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve sklenili kupoprodajni pogodbi in pri tem izkoristili predhodno vpisani zaznambi vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice. Tožnik je zato zatrjeval, da sta bili pogodbi sklenjeni z nedopustnim namenom oziroma da imata nedopustno podlago, da sta v nasprotju s kogentnimi predpisi in moralnimi načeli in zato nični.

11. Iz povzete dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja utemeljenost takšnega tožbenega zaključka. Kupoprodajni pogodbi, katerih veljavnost se presoja, sta bili sklenjeni na nedopustni podlagi, saj je bil namen sklenitve pogodb izigranje tožnika (upnika po paulijanski tožbi). Takšen zaključek izhaja iz nespornih dejstev, da je tožnik upnik družbe L., d.o.o., da je navedena družba prenesla navedeno nepremično premoženje na prvo toženko, ta pa z navedenima pogodbama na drugo toženko¹, da sta bili pogodbi sklenjeni 30. 4. 2013, torej po izdaji začasne odredbe z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi oziroma po začetku njenega učinkovanja in da sta učinke navedene zaznambe izničili z uporabo instituta zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice omenjene nepremičnine, kar kaže na zlorabo tega instituta. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva toženka takoj po pridobitvi lastninske pravice na obravnavanih deležih nepremičnine predlagala zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, vpis pa je začel učinkovati 6. 11. 2012 oziroma 8. 11. 2012.² Hkrati je ugotovilo, da zemljiškoknjižni podatki izkazujejo, da sta v teku zemljiškoknjižna postopka na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov druge toženke, za vknjižbo lastninske pravice v omenjenih solastnih deležih nepremičnine v vrstnem redu zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice z zgoraj navedenim dnem začetka učinkovanja.³

12. Nesporno dejstvo, da je obe pogodbeni stranki zastopala ista oseba oziroma D. B., ki je bil zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank (in hkrati tudi zakoniti zastopnik tožnikovega dolžnika L., d. o. o.), dokazuje, da je šlo za njun skupni (nepošten) namen. Pri tem velja, da je nepoštenost pravne osebe (5. člen OZ) odvisna od ključnih fizičnih oseb v pravni osebi. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je bil zakoniti zastopnik obeh toženk v svojem ravnanju vesten in pošten, saj naj bi bil interes prve toženke prodaja nepremičnine interes druge toženke pa njen odkup.

13. Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da sta bili obravnavani pogodbi sklenjeni z namenom izigrati tožnika kot upnika. Pogodba sklenjena s takšnim namenom je v opreki z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nedopustna. Takšen zaključek izhaja tudi iz sodne prakse.⁴ Tožnik je zato utemeljeno uveljavljal ničnost obeh pogodb. Razlog takšne odločitve torej ni zgolj kršitev začasne odredbe o prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnin, kot to v pritožbi napačno meni tožena stranka.

14. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi niso bile izpolnjene predpostavke za vložitev izbrisne tožbe. V skladu s sodno prakso⁵ upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi njegovo pravno varstvo ostalo neučinkovito. Pravilna je zato tudi odločitev izpodbijane sodbe glede zahtevka o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri obravnavani nepremičnini.

15. V gornjih razlogih je podana podlaga tudi za zavrnitev pritožbe druge toženke zoper odločitev o zavrnitvi njenega ugovora zoper izdano začasno odredbo. Za njeno izdajo je bila izkazana verjetnost obstoja terjatve prav tako pa tudi nevarnost, da bo druga toženka, katere zakoniti zastopnik je bil hkrati tudi zastopnik tožnikovega dolžnika L., d. o. o. in prve toženke, na katero je tožnikov dolžnik prenesel obravnavano nepremično premoženje, onemogočila oziroma otežila uveljavitev tožnikovih terjatev do svojega dolžnika (272. člen ZIZ).

16. Pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev o zavrženju pritožbe prve toženke zoper sklep o zavrnitvi ugovora druge toženke zoper začasno odredbo, ker prva toženka za takšno pritožbo ni imela pravnega interesa. Z začasno odredbo je bila prepoved naložena le drugi toženki, ne pa tudi prvi toženki kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je bilo s sklepom z dne 10. 5. 2016 odločeno zgolj o ugovoru druge toženke, prva toženka pa ga ni vložila.

17. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Kot neutemeljeni pa je bilo treba zavrniti tudi pritožbi toženk zoper omenjena sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. in prvim odstavkom 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbe. Enako velja tudi glede stroškov tožnikovega odgovora na pritožbo, ki ga po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za potreben strošek.

-------------------------------
¹ V vseh pogodbah je bil način plačila določen s poračunanjem obveznosti odsvojiteljev do pridobiteljev.
² Značilnost zaznamb vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice je, da varujejo vrstni red pridobitve pravic, katerih vpis bo predlagan pozneje, pri čemer kasnejši vpis učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba. Gre torej za abstrakten instrument, ki se lahko vzpostavi vnaprej, ko lastnik še ne ve, kdo bo kupec nepremičnine.
³ Obe obravnavani pogodbi sta bili sklenjeni 30.4.2013, podpisa direktorja prodajalca (prve toženke) na pogodbah sta bila overjena pri notarju 31.7.2013, notarsko potrdilo o tem, da je druga toženka, v korist katere je bil vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zaznamovanem vrstnem redu, upravičena razpolagati z zaznamovanim vrstnim redom, v katerem se predlaga vknjižba, je bilo izdano 6.1.2014 (tč. 17 izpodbijane sodbe).
⁴ Odločbe sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 259/2013, II Ips 44/2014, III Ips 82/2017. To je torej razlog ničnosti pravnih poslov obeh toženk in ne zgolj okoliščina kršitve zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve kot to napačno meni tožena stranka v svoji pritožbi.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 259/2013.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 23/2018
• VSL sklep I Cpg 962/2011
• VSRS Sklep II DoR 155/2020