VSL Sodba II Cp 2418/2017

Jedro

Skupna vlaganja zakoncev (tožnice in toženca) v nepremičnino v lasti toženke se odražajo v povečani vrednosti njene nepremičnine, zato v njuno skupno premoženje spada terjatev do premoženja toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.942,24 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje tožnice in toženca vlaganja v nepremičnino toženke, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko stavbo s pripadajočim prizidkom v višini 100.000,00 EUR in da znašata njuna deleža na tem premoženju za vsakega 1/2, (2) toženki naložilo, da tožnici plača 50.000,00 EUR, (3) ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje premičnine, opredeljene v III. točki izreka in da znašata njuna deleža na tem premoženju za vsakega do 1/2, (4) tožencu naložilo, da tožnici plača 4.000,00 EUR in (5) toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 965,22 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca in uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

Sodba pravilno ugotavlja, da je bila 18. 1. 2006 na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe prodana hiša, ki je bila last staršev toženca, zmotno pa zaključi, da je kupnino v višini 81.564,00 EUR podaril tožencu njegov oče, sedaj že pokojni F. Ž. Navedena denarna sredstva je F. Ž. podaril toženki in sicer namensko za gradnjo stanovanjske hiše, katere lastnica bo toženka. G. S. je toženki podaril zemljišče parc. št. 1450/1 k.o. K. z veljavnim gradbenim dovoljenjem, F. Ž. pa je prispeval denar za gradnjo hiše pod pogojem, da bo hiša toženkina. Toženca sta že v odgovoru na tožbo navajala: "Gradnja hiše je bila financirana iz posebnega premoženja deda F. Ž., ki je sredstva v višini 81.564,00 EUR vložil v hišo v korist prvotožene stranke, drugotožena stranka je le nadzirala porabo teh sredstev, zaradi česar drugotožena stranka na finančnem vložku deda v hišo uveljavlja, da je to izključno posebno premoženje prvotožene stranke, ki ne more biti predmet skupnega premoženja, kot to zgolj na podlagi zakonske skupnosti uveljavlja tožeča stranka". Drugotožena stranka je torej ugovarjala, da vlaganja v izgradnjo stanovanjske hiše ne predstavljajo skupnega premoženja tožnice in toženca, temveč izključno posebno premoženje toženke, kar je dokazano z listinskimi dokazi in zaslišanji prič. Priče S. L., J. S., M. S., G. K. so potrdile, da je denar za gradnjo hiše prispeval F. Ž. pod pogojem, da bo hiša toženkina. Ni podlage za zaključek sodbe, da gre za darilo tožencu.

Sodba kljub pravilni ugotovitvi, da sredstva v višini 81.564,00 EUR ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank, materialnopravno zmotno zaključi, da skupno premoženje predstavlja tudi znesek 81.564,00 EUR. Navedeni znesek tudi ne more predstavljati zneska, za katerega bi bila tožeča stranka prikrajšana oziroma toženka obogatena. Tožnica ne more zahtevati povrnitve vlaganj v višini 81.564,00 EUR, ker tega denarja ni nikoli vložila v izgradnjo hiše. V skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima vlagatelj v nepremičnino tretjega do lastnika nepremičnine sicer verzijski zahtevek, vendar pa tožnica v postopku ni uspela dokazati, koliko lastnih sredstev je vložila v gradnjo hiše.

Zmotno je ugotovljeno, da so bila denarna sredstva v višini 81.564,00 EUR dana kot darilo tožencu. Podana pa je tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Napačen je zaključek sodbe, da ima vložek iz posebnih sredstev (darilo tožencu) vpliv le na višino deležev na skupnem premoženju, ne pa na naravo premoženja. Nepravilna je odločitev sodbe (28. točka), da toženec ni uveljavljal višjega deleža na skupnem premoženju. Navajal je, da hiša oziroma vsaj znesek 81.564,00 EUR ne sodi v skupno premoženje in je hiša izključno premoženje toženke. Tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevne polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, kot se je izreklo že Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 261/2015.

Sodba v razlogih (30. točka) ne pojasni podlage za toženki naloženo plačilo 50.000,00 EUR. Očitno upošteva ugotovljeno vrednost vlaganj v višini 100.000,00 EUR in toženkin polovični delež na njih, kar je napačno. Ob dejstvu, da tržna vrednost nepremičnine znaša 165.000,00 EUR in da so denarna sredstva v višini 81.564,00 EUR bila podarjena toženki, bi se kot skupno premoženje tožnice in toženca lahko štela le sredstva v višini 18.436,00 EUR, od katerih bi tožnica bila upravičena kvečjemu do 9.218,00 EUR.

3. Tožnica se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v predmetnem postopku uveljavljala zahtevke iz naslova skupnega vlaganja s tožencem (bivšim možem) v času trajanja zakonske zveze v nepremičnino toženke (njune hčere) in iz naslova skupnega premoženja tožnice in toženca.

6. Toženca v pritožbi sicer navajata, da se pritožujeta zoper sodbo v celoti, konkretizirano pa izpodbijata le ugotovitev glede višine deleža na skupnem premoženju in glede odločitve o plačilu vlaganj. Odločitvi glede obsega skupnega premičnega premoženja in plačila 4.000,00 EUR (iz naslova odtujitve avtomobila, ki predstavlja skupno premoženje) ne nasprotujeta, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uraden preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ni ugotovilo niti procesnih niti materialnih kršitev.

7. Z očitkom protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožba v bistvu izpodbija dokazno oceno, kar ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podana.

8. Sodba ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v 30. točki obrazložitve sodba ne ponudi podlage za izračun toženki naloženega plačila 50.000,00 EUR. Sodba predhodno (19. točka, 21. točka obrazložitve) ugotovi, da v skupno premoženje spada terjatev do premoženja toženke in sicer povečanje vrednosti posebnega premoženja toženke, ki je nastalo s skupnimi vlaganji tožnice in toženca v času trajanja zakonske zveze, da povečana vrednost nepremičnine znaša 100.000,00 EUR (ocenjena tržna vrednost nepremičnine 165.000,00 EUR minus vrednost komunalno opremljenega zazidljivega stavbnega zemljišča z gradbenim dovoljenjem v znesku 65.000,00 EUR), v 30. točki obrazložitve pa pojasni, da upošteva toženki pripadajoč delež 50 % na skupnem premoženju. Navedeno ugotavlja sicer tudi pritožba sama, ki zavzeto stališče o nepravilnem upoštevanju sredstev v višini 81.564,00 EUR temelji na (v pritožbi prvič) podanih trditvah, da so navedena sredstva darilo toženki in ne tožencu.

9. Sodba zavzame stališče, da v skupno premoženje spada terjatev do premoženja toženke in sicer povečana vrednost posebnega premoženja, ki je nastala z vlaganjem tožnice in toženca (bivših zakoncev) v času trajanja zakonske zveze v znesku 100.000,00 EUR, na katerem znaša delež vsakega zakonca 1/2.

10. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvi, da sta bivša zakonca v času trajanja zakonske zveze vlagala v nepremičnino parc. št. 1450/1 k.o. K., ki je bila v lasti toženke (njune hčere). Na toženkini parceli sta zgradila stanovanjsko hišo in sicer delno s posebnim premoženjem toženca (denarna sredstva v višini 81.564,00 EUR, ki jih je za gradnjo podaril toženčev oče) in delno s skupnimi sredstvi (hipotekarnim kreditom pri Banki ... in denarnimi sredstvi od prodaje vikenda, kupljenega v času trajanja zakonske zveze). Upoštevaje, da je bila gradnja (vlaganje zakoncev v posebno premoženje toženke) financirana tudi s skupnimi sredstvi, sodba materialnopravno pravilno zaključi, da se skupno premoženje odraža v povečani vrednosti toženkine nepremičnine, spričo česar v skupno premoženje spada terjatev do premoženja toženke.

11. Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da sta tožnica in toženec bivša zakonca in starša toženke,

- da je njuna življenjska in ekonomska skupnost obstajala od 27. 2. 1982 do aprila 2013, ko se je tožnica izselila,

- da sta zakonca v času trajanja zakonske zveze leta 2000 kupila parc. št. 1477/2 k.o. G. (v nadaljevanju vikend), glede katerega sta bila vknjižena vsak do 1/2,

- da sta v času trajanja zakonske zveze na nepremičnini parc. št. 1450/1 k.o. K., ki je bilo komunalno opremljeno zazidljivo stavbno zemljišče z gradbenim dovoljenjem v lasti toženke, zgradila stanovanjsko hišo,

- da je oče toženca, sedaj pokojni F. Ž., kupnino od 18. 1. 2006 prodane hiše v znesku 81.564,00 EUR podaril tožencu za gradnjo hiše,

- da sta zakonca prodala vikend v letu 2006 za 6.000,00 EUR in kupnino vložila v gradnjo hiše,

- da sta zakonca sredstva za gradnjo hiše pridobila tudi s hipotekarnim kreditom, ki ga je toženec vzel v času trajanja zakonske zveze pri Banki ..., tožnica pa je bila porokinja,

- da znaša delež zakoncev na skupnem premoženju za vsakega do 1/2,

- da znaša ocenjena tržna vrednost nepremičnine 165.000,00 EUR, vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča z gradbenim dovoljenjem pa 65.000,00 EUR.

12. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da znaša povečana vrednost posebnega premoženja toženke 100.000,00 EUR, nasprotuje pa zaključku sodbe, da predstavljajo za gradnjo uporabljena sredstva v višini 81.564,00 EUR darilo tožencu. Pritožba gradi na trditvah, da je bil znesek 81.564,00 EUR darilo toženki in ne tožencu. Te trditve toženca podajata v pritožbi prvič, čeprav poskušata prikazati, da sta enako navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dobesedni pritožbeni povzetek navedb iz odgovora na tožbo je protispisen. V relevantnem delu 2. točke se namreč glasi: "Gradnja hiše je bila financirana iz posebnega premoženja drugotožeče stranke, zaradi česar drugožena stranka na finančnem vložku v hišo uveljavlja, da je to izključno njegovo (posebno) premoženje, ki ne more biti predmet skupnega premoženja, kot to zgolj na podlagi zakonske skupnosti uveljavlja tožeča stranka". Ne vzdrži zato nosilna pritožbena teza, da vlaganja v gradnjo stanovanjske hiše predstavljajo izključno posebno premoženje toženke. Po povedanem zato v pritožbi navedena trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izpovedbe tožencev in prič, na katere se sklicuje pritožba, ki sicer povzema le iz celote iztrgane dele, trditvene podlage ne nadomeščajo. Sicer pa sta se toženca v odgovoru na tožbo (2. točka) v dokaz trditvam, da je bila hiša zgrajena iz posebnega premoženja toženca, sama sklicevala na kupoprodajno pogodbo z dne 18. 1. 2006, na podlagi katere je toženec prejel denarna sredstva v višini 81.564,00 EUR (4. in 6. člen navedene pogodbe)¹.

13. Sodba materialnopravno pravilno opredeli, da je zahtevek po izplačilu tako imenovane kolektivne terjatve obogatitvene in ne verzijske narave, kot se zavzema pritožba. Kadar zakonca vlagata v nepremičnino tretje osebe, se v razmerju med njima uporabljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZZDR – 51., 59. člen), v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (48. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ, 190. člen OZ). Odločilno je zato, kakšno je povečanje vrednosti posebnega premoženja nastalo z vlaganji in ne, kot se zavzema pritožba, koliko sredstev je tožnica sama vložila v gradnjo stanovanjske hiše.

14. Materialnopravno pravilno in v skladu z utrjeno sodno prakso je tudi zavzeto stališče sodbe, da vložek posebnih sredstev (darilo toženca) ne vpliva na naravo premoženja, temveč le na višino deležev na skupnem premoženju. V skladu z zakonsko domnevo sodba pri izplačilu in ugotovitvi deleža na skupnem premoženju upravičeno šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju za vsakega do 1/2. Toženec bi, kot pravilno obrazloži sodba, višji delež od polovičnega moral uveljavljati določno in obrazloženo. Ugovor posebnega premoženja, kot vztraja pritožba, sam po sebi ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju². Toženec konkretiziranih trditev ni ponudil. Podlage za drugačno stališče tudi ne nudi odločba II Ips 261/2015, na katero se sklicuje pritožba. V njej se je Vrhovno sodišče izreklo le o tem, da tožencu, ki meni, da je njegov delež višji od polovičnega, ni treba vložiti nasprotne tožbe.

15. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženca do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa morata potrebne stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) tožnici priznalo nagrado za pritožbeni postopek (tarifna številka 3210) v znesku 1.592,00 EUR, povišano za 22 % DDV, skupno 1.942,24 EUR.

17. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ V 6. členu je določeno, da se polovica kupnine nakaže na račun toženca, druga polovica na pa na račun toženčeve sestre J. S.
² Tako VS RS sklep II Ips 312/2014 z dne 7. 4. 2016, na katerega se sklicuje že izpodbijana sodba.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 995/2011
• VSRS Sklep II DoR 392/2020
• VSL sodba II Cp 1243/2014