VSL Sklep II Cp 1607/2017

Jedro

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča.

Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči.

Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep v izpodbijani I./6., v III. in IV. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o dedovanju po pokojnem R. T., rojenem ..., umrlem 20. 12. 1994, glede premoženja, ki ga je dobil v postopku denacionalizacije.

2. Zoper sklep so skupno pritožbo vložili dediči B. B., F. G., W. S., E. T., I. V., H. D., E. W., A. R., W. S. in M. C., posebno pritožbo pa je vložil tudi A. W., sin in zakoniti dedič H. I. E. W. Obe pritožbi opozarjata, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na proglasitev zakonitih dedičev, saj slovenski pravni red ne pozna dedne pravice v korist pokojne osebe. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo na podlagi vstopne pravice proglasiti dediče šestih pokojnih dedičev.

3. Pritožniki, ki so vložili skupno pritožbo, nadalje opozarjajo na zmotno uporabo materialnega prava ter posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ko je sodišče za presojo veljavnosti izjave o odstopu dednega deleža, ki ga je podala žena pokojnega R. T., uporabilo slovensko pravo ter izjavo štelo za veljavno. Vztrajajo, da je treba uporabiti pravila avstrijskega prava, saj je imela E. M. T. stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Pri izjavi o odstopu dednega deleža gre po eni strani za dedno izjavo v smislu 208. člena Zakona o dedovanju (ZD), po drugi strani pa za odstop dednega deleža, kar predstavlja pogodbo civilnega prava. Sodišče bi zato moralo v tej zvezi upoštevati 20. člen ZMZPP. Ni jasno, kaj pomeni stališče sodišča, da ne gre za tipično pogodbo civilnega prava, oziroma običajno obligacijsko razmerje. Izjava je bila napisana v slovenskem in nemškem jeziku, lastnoročno podpisana, podpis je bil tudi sodno overjen. Skladno s pravom Republike Avstrije je zaradi obličnostnih pomanjkljivosti neupoštevna, saj bi morala biti napisana v obliki notarskega zapisa. Zato vdova E. M. T. ni veljavno odstopila svojega dednega deleža polovice zapuščine pokojnemu dediču P. H. P., temveč njen dedni delež pripada njenemu sinu F. G. Listina je neveljavna tudi glede na določila Zakona o denacionalizaciji. Skladno z drugim odstavkom 78. člena ZDen namreč pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v postopkih denacionalizacije, na dediče preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vse denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bilo R. T. vrnjeno denacionalizirano premoženje, so postale pravnomočne po datumu podaje dedne izjave. Tega premoženja torej E.. M. T. ni podedovala, ker je umrla pred prehodom zapuščine nanjo. Pokojni P. H. P. ni dal izjave, da odstopljeni dedni delež sprejme, ta pravica pa ni prenosljiva na njegove dediče. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je predmetno izjavo o odstopu dednega deleža tretiralo kot dednopravno pogodbo. Zato je zmotno uporabilo tretji odstavek 80. člena ZDen. Ta se nanaša le na dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, pri katerih je kot pogodbena stranka sodeloval denacionalizacijski upravičenec. V konkretnem primeru je takšno pogodbo sklenila E. M. T. kot njegova dedinja, zato je predmetna izjava o odstopu dednega deleža neveljavna. Slovenski tekst izjave ne ustreza nemškemu, kar se najbolj kaže v tem, da tretji odstavek izjave v slovenski različici vsebuje formulacijo "vpisane zlasti pri z. k. vložku", kar ne ustreza nemški formulaciji "eingschrieben sind ...", katere pravilni prevod se glasi "vpisane pri". Ta neustreznost teksta lahko bistveno spremeni pomen izjave in vpliva na dejanski obseg premoženja, s katerim je E. M. T. želela razpolagati. Po oceni pritožnika je bila slednja v trenutku podaje izjave bolj vešča nemškega jezika, zato bi bilo treba upoštevati nemški tekst. V tretjem odstavku slovenskega teksta je pri z. k. vložkih k. o. ... navedena številka 126, v nemškem pa 216, kar dodatno izkazuje nekonsistentnost, dvoumnost in nejasnost izjave. Poleg tega se ta ne nanaša na celotni delež na zapuščini v Republiki Sloveniji, saj ne obsega vsega premoženja, ki je bilo v postopku vrnjeno pokojnemu R. T. Pri naštevanju premoženja, ki je predmet odstopa, je izpuščen vložek št. 1300, k. o. ..., v okviru katerega so se vodile parcele 871/1, 872/1, 872/3 in 872/2, k. o. ..., ki v naravi predstavljajo dvorišče in stanovanjsko hišo v ..., vrnjeno na podlagi delnih odločb UE ... z 18. 10. 2005 in 10. 10. 2006. To premoženje ni predmet odstopa dediču P. H. P. Prvostopno sodišče je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato dediči predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob zaključku zapuščinske obravnave oziroma ob izdaji sklepa o dedovanju, vstopijo njegovi dediči. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za dediče po pokojnem R. T. razglasilo tudi zapustnikovi nečakinji E. R. in E. W., zapustnikove nečake E. T., A. T. in H. T. ter zapustnikovo pranečakinjo E. I. H. W., ki so vsi umrli pred izdajo izpodbijanega sklepa, napačno uporabilo določilo 162. člena ZD. Ta narekuje sodišču, da po uradni dolžnosti ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči. Če je dedič, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju umrl, ga ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije, o čemer ima sodna praksa enotno stališče.¹ Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila ZD in kot dediče razglasilo tudi osebe, ki so do zaključka zapuščinske obravnave že umrle ter niso sposobne biti stranke postopka, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in v delu, v katerem je sodišče ugotovilo in proglasilo dediče po zapustniku (I./6. in III. točka sklepa), posledično pa tudi v delu, v katerem je naročilo izvedbo sklepa o dedovanju (IV. točka sklepa), izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče odpravi ugotovljeno kršitev ter ugotovi dediče oseb, ki jih je razglasilo kot dediče, pa niso bili več živi ob zaključku zapuščinske obravnave, in jih, potem ko bo od njih pridobilo dedne izjave, upošteva kot zapustnikove dediče.

6. Dediči, ki so vložili skupno pritožbo, izpodbijajo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dedno izjavo zapustnikove vdove E. M. T. Sodišče prve stopnje je ob presoji veljavnosti te izjave pravilno izhajalo iz določila 32. člena ZMZPP, da je glede dedovanja treba uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti, v zvezi s prvim odstavkom 10. člena citiranega zakona, ki ob dvojnem državljanstvu določa, da se za uporabo zakona šteje, kot da ima oseba le državljanstvo Republike Slovenije.² Izjava o odstopu dednega deleža ima sicer res značilnosti izjave o sprejemu dednega deleža kot dedne izjave ter nadaljnjega obligacijskega razpolaganja z njim, vendar gre za enovito izjavo, ki jo je mogoče podati le pred delitvijo zapuščine in jo lahko poda le dedič v korist sodediča (drugi odstavek 136. člena in prvi odstavek 146. člena ZD). Od nje je odvisno, kdo in v kolikšnem deležu bo upravičen do zapuščine in kakšen bo položaj posameznega dediča znotraj dediščinske skupnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za tipično pogodbo civilnega prava, je v tej luči povsem jasno, uporaba dveh pravnih redov glede veljavnosti ene izjave pa v nasprotju z načelom pravne varnosti. Sicer tudi določilo 20. člena ZMZPP, na katerega se sklicujejo pritožniki, primarno napotuje na pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Ker gre za razpolaganje z dednim deležem, ki ga je dedinja pridobila v zapuščinskem postopku v Republiki Sloveniji, pri čemer se v pisni izjavi, sestavljeni primarno v slovenskem jeziku, sklicuje zgolj na dedni delež zapustnika v Republiki Sloveniji, povezanega s postopkom denacionalizacije, ki je specifična pravnemu redu RS, odstopa pa ga dedičem v Sloveniji, gre nedvomno za razmerje, ki je s slovenskim pravom najtesneje povezano. Pritožbene navedbe, da je potrebno uporabiti avstrijsko pravo, ker je bilo stalno prebivališče E. M. T. v trenutku, ko je bila podana izjava, na območju Republike Avstrije, zato niso utemeljene.

7. Pritožniki nadalje ugovarjajo veljavnosti izjave o odstopu dednega deleža dedinje E. M. T., ker je ta umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe in zato glede na določilo drugega odstavka 78. člena ZDen s premoženjem ni mogla razpolagati. Katere dedne izjave učinkujejo glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, ureja 80. člena ZDen. Ta določa izjemo, da dedne izjave, ki so dane v postopku denacionalizacije, učinkujejo tudi glede vrnjenega premoženja. Enako velja za dednopravne pogodbe, kadar je v njih izrecno navedeno, da se nanašajo na denacionalizirano premoženje.

8. Ker v postopku po zapustniku še ni bil izdan sklep o dedovanju, je za določitev kroga dedičev odločilen čas smrti pokojnega in ne čas pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.³ Zato je tudi v tej luči neutemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 78. člena ZDen. Ker je dedinja E. M. T. zapustnika preživela in dedno izjavo podala v teku postopka denacionalizacije, je sodišče pravilno upoštevalo njene pravne učinke. Ker je pokojni dedič P. H. P. zapustnika preživel, je bil upravičen dedovati po njem. Pravica sprejeti poleg njegovega zakonitega dednega deleža tudi odstopljeni dedni delež je prešla na njegove dedinje, ki so v zapuščinskem postopku odstopljeni dedni delež sprejele. Zakaj ta pravica ne bi bila prenosljiva na njegove dediče, pritožba ne pojasni.

9. Ker je izjava o odstopu dednega deleža prvenstvena izjava o njegovem sprejemu ter nadaljnjem razpolaganju sodediču, gre za dedno izjavo, ki kot že omenjeno učinkuje glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, če je podana v postopku denacionalizacije. Glede na navedeno je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na določilo tretjega odstavka 80. člena ZDen, ki ureja dednopravne pogodbe. Pa tudi za njih velja vsebinsko enako, če so sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, so veljavne glede tega premoženja le, če je to v pogodbi izrecno navedeno. Pravnega učinka torej nimajo le tiste dedne izjave in dedno pravne pogodbe, ki so bile podane oziroma sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oziroma udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Namen te ureditve je preprečiti zmoto v predmetu dedovanja, na podlagi katere bi bile dane dedne izjave oziroma bi bile sklenjene dednopravne pogodbe.

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je iz dedne izjave pokojne zapustnikove vdove jasno razvidno, da se nanaša na celotni dedni delež na zapuščini v Republiki Sloveniji, ki jo sestavlja nepremično premoženje, ki je oziroma bo vrnjeno v postopku denacionalizacije, ter odškodnina za nevrnjene nepremičnine. Zato ni bistveno, da je izpuščen en zemljiškoknjižni vložek, saj se tekst izjave izrecno glasi na odstop celotnega pričakovanega dednega deleža v Republiki Sloveniji, premoženje pa je našteto primeroma, ker postopki denacionalizacije ob podajanju izjave še niso bili zaključeni.

11. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ima dedna izjava zapustnikove vdove E. M. T. veljavne pravne učinke, zaradi katerih je njen dedni delež prešel na dedinje pokojnega dediča P. H. P., ki so skupno dedovale 7/12 zapuščine R. T. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo zgolj iz razloga, ker so kot dediči v njem proglašene tudi osebe, ki v času izdaje sklepa o dedovanju niso bile več žive. Odločitev je sprejeta na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

-------------------------------
¹ Primerjaj judikate VSL I Cp 2752/2013, VSL I Cp 2975/2008, VSL II Cp 872/2013, VSL I Cp 369/2009, VSM I Cp 779/2016.
² Ker je zapustnik umrl pred 17. avgustom 2015, zanj ni mogoče uporabiti Uredbe EU št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta s 4. 7. 2012.
³ Primerjaj odločbi VSL I Cp 1800/2014, VSL I Cp 1273/2011 in odločbo Ustavnega sodišča U-I 138/99.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1049/2020
• VSL Sklep I Cp 593/2017
• VSL sklep II Cp 887/2010