VSL Sklep I Cp 541/2018

Jedro

Zavarovanja tožbenega zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja ni mogoče doseči s prepovedjo oddajanja nepremičnin v najem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata nepremičnini parc. št. 7/27 k.o. ..., na kateri stoji stavba, in parc. št. 7/28 k.o. ...¹ in da je delež vsake pravdne stranke na tem premoženju ena idealna polovica. Tožnica zatrjuje, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze ustvarili skupno premoženje. V skupno premoženje spadata nepremičnini, na katerih je toženec vpisan kot edini lastnik. Toženec ne želi priznati lastninske pravice tožnici na nepremičninah. Tožnica je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, da se tožencu prepove odtujitev, obremenitev in razpolaganje z nepremičninama in da se tožencu prepove, da bi nepremičnini oddal v najem. Predlagala je še, da se v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve do pravnomočnosti sodbe in da se tožencu izreče denarna kazen v višini 100.000,00 EUR, če bo kršil prepoved začasne odredbe, ugovor zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve. Tožnica zatrjuje, da toženec vseskozi grozi, da bo nepremičnini prodal, kar je zapisal v elektronskem sporočilu pooblaščencu tožnice z dne 25. 9. 2017. Toženec zatrjuje, da bo do uskladitve pogodbe za bodočega kupca ustanovil odplačno služnost stanovanja ali pa mu bo stanovanje dal v najem. Po nepremičnini so se 6. 11. 2017 že sprehajali ljudje, katerim je toženec razkazoval nepremičnino. Nepremičnina v naravi ni razdeljena, tako da se tožničin solastninski delež razteza na celotno nepremičnino. Solastniki imajo pravico skupno uporabljati stvar v solastnini. Dovoljenje, da lahko tretja oseba biva v solastni nepremičnini, morajo dati vsi solastniki, kar potrjuje sodna praksa².

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin. Odredilo je, da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve, ki velja do pravnomočne sodbe oziroma drugačne odločitve sodišča v tem postopku in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Zavrnjen pa je bil predlog, da se tožencu prepove oddati nepremičnini v najem in da se mu izreče denarna kazen v višini 100.000,00 EUR, če bo kršil prepoved, kot je določena v začasni odredbi. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica izkazala za verjetno, da sta nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank in da toženec želi prodati nepremičnini. Sodišče je ugotovilo, da bi bile neugodne posledice, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale tožencu, v primeru njene neutemeljenosti, lažje odpravljive, kot neugodne posledice, ki bi nastale tožnici, če začasna odredba ne bi bila izdana. Iz teh razlogov je tožničini pravici do učinkovitega sodnega varstva dalo prednost pred toženčevo pravico, da lastninsko pravico izvršuje brez omejitev. Pri izdaji začasne odredbe je sodišče izpustilo zapis "razpolaganje", ker je prepoved razpolage (razpolaganja) zajeta v prepovedi odtujitve in obremenitve oziroma prepoved razpolaganja brez navedbe konkretnih dejanj razpolaganja nima širših učinkov od prepovedi odtujitve in obremenitve. Pojasnilo je še, da je neutemeljen predlog za zavarovanje v delu, ki se nanaša na prepoved oddajanja nepremičnine v najem, ker s prepovedjo oddajanja nepremičnin v najem ni mogoče doseči zavarovanja tožbenega zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Predlog za izrek denarne kazni je zavrnilo, ker je sredstvo zavarovanja zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, ne pa denarna kazen.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo predlog tožnice, da se tožencu prepove oddajanje nepremičnin v najem. Tožnica je navedla razloge, zaradi katerih je predlagala, da se tožencu prepove oddajanje nepremičnin v najem, do katerih se sodišče ni opredelilo. Prepoved oddajanja nepremičnin v najem ni zajeta v prepovedi obremenitve nepremičnin. Tožnica ne more pristati, da toženec na kakršenkoli način razpolaga do rešitve tega spora z nepremičninama, na primer z najemom ali z ustanovitvijo služnosti. Nepremičnina v naravi ni razdeljena, zato se solastninski delež tožnice razteza na celotno nepremičnino. Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, je potrebno soglasje vseh solastnikov. Med načine rabe, ki presegajo okvir rednega upravljanja, sodi oddajanje solastne nepremičnine v najem ali ustanovitev služnosti³. Tožnica je tudi trdila, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ker bi toženec z izdajo začasne odredbe lahko pretrpel le neznatno škodo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zmotno zatrjuje, da sodišče prve stopnje v sklepu ni navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, kjer je zahtevala, da se tožencu prepove oddajati nepremičnini v najem. Sodišče prve stopnje je v sklepu natančno pojasnilo, da s prepovedjo oddajanja nepremičnin v najem ni mogoče doseči zavarovanja tožbenega zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, pri tem pa se je pravilno sklicevalo na 273. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju⁴ in na sodno prakso⁵. V tem pravdnem postopku se ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju. Tožnica ne predlaga delitve skupnega premoženja in tudi ne navaja razlogov, zaradi katerih bi se delitev skupnega premoženja lahko izjemoma opravila že v pravdnem postopku in ne v nepravdnem postopku, kot to določa 128. člen Zakona o nepravdnem postopku. Pravilne so sicer trditve tožnice, da je potrebno soglasje vseh skupnih lastnikov, če se odda skupna stvar v najem (peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika), vendar (zatrjevano nedovoljeno) upravljanje (toženca) z nepremičninama ni predmet tega pravdnega postopka. Iz teh razlogov tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, ker tožencu z začasno odredbo ne bi nastala nobena škoda oziroma bi utrpel le neznatno škodo.

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku⁶).

7. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi zahtevek tožnice na povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben (glej 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju nepremičnini.
² Tožnica se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1350/2014 in na sodba VSRS II Ips 392/2008.
³ Pritožba se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1350/2014 in sodbo VSRS II Ips 392/2008.
⁴ V nadaljevanju ZIZ.
⁵ Sodišče se je sklicevalo na sklep VSL II Cp 3576/2012.
⁶ V nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1838/2009
• VSL sklep I Cp 181/2010
• VSL sklep I Cpg 1382/2011