VSL Sodba I Cp 2592/2017

Jedro

Toženec je z vsakim delnim plačilom pripoznal svoj dolg, s čimer je bilo zastaranje pretrgano, zastaralni rok pa je začel teči znova (364. člen OZ in prvi odstavek 369. člena OZ).

Pogoji za omejitev teka zamudnih obresti niso podani, ker vsota zapadlih in neplačanih obresti na dan uveljavitve OZ-A dne 22. 5. 2007 še ni dosegla glavnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69039/2015 z dne 8. 6. 2015 ostane v celoti v veljavi. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 475,72 EUR, potem pa pričnejo teči zakonske zamudne obresti.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem navaja, da se priloženi izračun zamudnih obresti na dan 22. 5. 2007 bistveno razlikuje od ugotovitev v 27. točki sodbe, zato se slednje v tem delu ne da preizkusiti. Tudi sicer je izračun napačen, saj zajema znesek 81,69 EUR, ki ni bil predmet predloga za izvršbo. Toženec je na podlagi dogovora s predstavnikom tožeče stranke mesečno poravnaval svoj dolg, pri čemer so bila plačila namenjena plačilu glavnice. Dogovora med strankama zato ni mogoče tolmačiti na način, da se z delnimi plačili najprej poračunajo obresti. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni predložil nobenega dokaza, da mu je tožeča stranka odpisala obresti, saj je to nedvomno razvidno iz dejstev, da je odplačeval glavnico in da tožeča stranka od leta 2001 do 4. 6. 2015 ni sprožila sodnega postopka. Ker je toženec plačeval glavnico, je sodišče prve stopnje napačno štelo, da do dne 22. 5. 2007 obresti še niso dosegle glavnice. Sodišče je zahtevku glede obrestnega dela ugodilo od 3. 6. 2015, čeprav je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila šele 4. 6. 2017. Toženec vztraja pri ugovoru zastaranja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnik dne 28. 9. 2000 z banko sklenil pogodbo o kreditu za znesek 6.468,03 EUR (1.550.000,00 SIT). Ker kljub pozivom kredita ni odplačeval, je banka odstopila od pogodbe ter pri tožeči stranki vložila zahtevek za plačilo zavarovalnine. Tožeča stranka je zahtevek poravnala dne 27. 8. 2001 v znesku 6.638,49 EUR (1.590.848,00 SIT) in dne 25. 9. 2001 v znesku 81,69 EUR (19.576,00 SIT) ter s tem vstopila v pravni položaj kreditodajalke (963. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V obdobju od leta 2001 do leta 2012 je toženec v poplačilo dolga tožeči stranki nakazoval zneske med 40,00 EUR in 50,00 EUR. Dne 23. 2. 2012 je opravil zadnje nakazilo, nato pa je z delnimi plačili prenehal. Dne 4. 6. 2015 je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in zahtevala plačilo preostanka dolga iz naslova sklenjene kreditne pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru zastaranja, njegovi razlogi so izčrpni, jasni in materialno pravilni. Pritožbeno sodišče zato le na kratko povzema, da je toženec z vsakim delnim plačilom pripoznal svoj dolg, s čimer je bilo zastaranje pretrgano, zastaralni rok pa je začel teči znova (364. člen OZ in prvi odstavek 369. člena OZ). Ker od zadnjega plačila do vložitve predloga za izvršbo splošni petletni zastaralni rok (346. člena OZ) ni potekel, vtoževana terjatev ni zastarala.

7. Tako kot pred sodiščem prve stopnje je tudi v pritožbi sporna višina dolga. Toženec slednji ugovarja z dvema ugovoroma: 1) sodišče prve stopnje je njegova delna plačila upoštevalo kot plačilo zamudnih obresti, čeprav je plačeval glavnico ter 2) sodišče prve stopnje ni upoštevalo omejitve teka zamudnih obresti.

8. Glede prvega ugovora je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 288. člena OZ, po kateri se, če dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Navedena določba je dispozitivne narave, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja. Pritožnik je takšen dogovor sicer zatrjeval, vendar ga po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni uspel dokazati, njegovo (intimno) prepričanje, da plačuje glavnico, pa ne zadostuje za spremembo zakonsko predvidenega načina vračunavanja. To velja toliko bolj, ker ga je tožeča stranka v dopisu z dne 19. 5. 2008 (A16) izrecno opozorila, da zamudne obresti tečejo do končne poravnave dolga. Dejstvo, da tožeča stranka do leta 2015 ni sprožila postopka za izterjavo dolga, dokazuje obstoj sporazuma o obročnem plačilu dolga, ne pa tudi dogovora o načinu poračunavanja delnih plačil. Sodišče prve stopnje je zato ta plačila utemeljeno vračunalo skladno z 288. členom OZ.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da niso podani pogoji za omejitev teka zamudnih obresti, ker vsota zapadlih in neplačanih obresti na dan uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) dne 22. 5. 2007 še ni dosegla glavnice.¹ Svojo ugotovitev je oprlo na izračun, opravljen po programu za izračun zamudnih obresti, ki ga je verificiralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V slednjem so za razliko od izračuna, na katerega se sklicuje pritožnik (B3), pravilno upoštevana delna plačila.² Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje vsebine izračuna ni pravilno povzelo v razloge sodbe, so neobrazloženi in že zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v izračun utemeljeno vključilo znesek 81,69 EUR, saj je slednji del toženčevega dolga in hkrati predmet tožbenega zahtevka. Iz izračuna tožeče stranke, ki je podlaga predloga za izvršbo (A19), tako zanesljivo izhaja, da je vtoževani znesek 15.928,19 EUR sestavljen iz glavnice v zneskih 6.638,49 EUR in 81,69 EUR ter zakonskih zamudnih obrestih v znesku 13.852,52 EUR, zmanjšano za plačila v skupni višini 4.644,51 EUR. Res je sodišče prve stopnje spregledalo, da je znesek 81,69 EUR vključen v 2. postavko predloga za izvršbo in zato zapisalo, da je bil predlog vložen le glavnico v višini 6.638,49 EUR, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Ključno je, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da je znesek 81,69 EUR del tožbenega zahtevka ter da toženec njegove utemeljenosti ni posebej prerekal. Sodišče prve stopnje je zato zahtevku utemeljeno ugodilo tudi za ta znesek, ga vključilo v izračun obresti ter na tej podlagi ugotovilo, da pogoji za omejitev teka zamudnih obresti niso izpolnjeni. Ker toženec drugih ugovorov zoper višino zahtevka ni podal, je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

10. Neutemeljena je tudi graja odločitve o procesnih obrestih. Sodišče prve stopnje je te obresti tožeči stranki pravilno prisodilo od dne 4. 6. 2015, ko je bil vložen predlog za izvršbo (381. člen OZ).

11. Ker je pritožba neutemeljena in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

-------------------------------
¹ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/2017 z dne 14. 9. 2017.
² Ta plačila znižujejo vsoto zapadlih in neplačanih obresti, ki zato še ni dosegla glavnice.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 128/99
• Sodba II Ips 971/93
• VSK sodba I Cp 669/2015