VSL Sodba I Cp 2227/2017

Jedro

Kljub temu, da tožnik ni odgovoren za prekršek, opredeljen v petem odstavku 19. člena ZPrCP, je kot lastnik za odstranitev zapuščenega vozila dolžan poskrbeti - v roku treh dni po tem, ko je bila odstranitev pisno odrejena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zavrnjen je zahtevek za plačilo 16.950,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 1.023,64 EUR in tretje toženi stranki v višini 380,70 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema navedbe obeh pravdnih strank. Zatrjuje, da mu je bilo - zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem D. S. - onemogočeno dokazovanje dejstev, ki so bistvene važnosti. Priča bi izpovedala, da je tretjo toženko večkrat videla voziti tožnikov osebni avtomobil, ki je bil na podlagi prvotoženkine odredbe po drugi toženki predan v razgradnjo, torej uničen. S. bi potrdila, da vozilo ni bilo v lasti tretje toženke. Ko je tretja toženka spoznala tožnika, je bila brez premoženja. Glede pooblastila za uporabo vozila, ki naj bi ga tretji toženki dala tožnikova mati, navaja, da je s smrtjo prenehalo. Ker je bil dokaz z zaslišanjem S. zavrnjen, je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tudi dokaz s tožnikovim zaslišanjem ni bil izveden. Prvostopenjsko sodišče navaja, da tožnik ni izkazal, da naj bi mu tretja toženka vozilo odtujila, kar je v nasprotju z obrazložitvijo, da tožnik trditev, ki bi utemeljevale njegove odškodninske zahtevke, ni podal. Tožnik je navedel vsa pravno relevantna dejstva, sodišče pa bi moralo razsoditi v skladu z načeli poštenega postopka, česar pa ni storilo. Tožniku je odreklo pravico do izjave in enakega orožja ter s tem pravico do poštenega sojenja. Dejstvo, da mu je tretja toženka vozilo odtujila, je tožnik podal že v tožbi, dokazuje pa ga z zaslišanjem priče D. S. Ker je bilo vozilo vseskozi v posesti tretje toženke, je edini logičen zaključek, da je prav tretja toženka tista, ki je vozilo zapustila; po tem, ko ga je predhodno karambolirala, nato pa ga kljub odredbi pristojnega organa ni odstranila in je s tem povzročila njegovo odstranitev ter odvoz. Opozarja, da tožnik ne ve, ali sta bila poziv za prevzem vozila in obvestilo kršitelju dne 15. 12. 2012 vložena v hišni predalčnik, ker je bil tedaj v zaporu. Tega dejstva zato ni mogel argumentirano zanikati. Opozoril pa je na procesnopravno neveljavnost take vročitve. Prekrškovni organ bi moral ugotoviti tožnikov naslov za vročanje. Odškodninska odgovornost prve in druge toženke temelji neposredno na ustavnopravno varovani človekovi pravici do povračila škode, ki jo Ustava varuje s 26. in 33. členom, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa v 1. členu Protokola št. 1. Poudarja, da so kakršnekoli omejitve ustavnih pravic dopustne le, če so v skladu s t.i. načelom sorazmernosti, katerega vsebino povzema. Presoja na osnovi načela sorazmernosti, izvedena iz načela pravne države, ni bila opravljena. Iz določila 19. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) jasno izhaja, da se zapuščeno vozilo lahko uniči ali proda v treh mesecih po njegovi odstranitvi. Postopek odstranitve, odvoza in hrambe zapuščenega vozila ter postopek o prekršku zoper lastnika zapuščenega vozila tečeta na podlagi petega odstavka 19. čl. ZPrCP. Povzema v odločbi II Ips 230/2002 in U-I-141/1995 zavzeta stališča: da je nepomembno, ali je bila intervencija potrebna zaradi lastnikovega krivdnega ravnanja; da je intervencija potrebna zaradi varovanja drugih udeležencev v prometu; da jo terja javni interes. Postopek izrekanja globe poteka ločeno, v skladu z Zakonom o prekrških - ZP-1. Gre za starejšo sodno prakso, nova pa je drugačna. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Prp 369/2013 z dne 23.5.2013, v kateri je zavzeto stališče, da stroški postopka v zvezi z zasegom in hrambo začasno zaseženega vozila v primeru ustavitve postopka o prekršku bremenijo proračun. Odvoz tožnikovega avtomobila je bil odrejen več kot pol leta pred objavo Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list, št. 38/2013), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Bistveno je, da vozila ni karamboliral in parkiral tožnik, ki je bil v času od 28. 10. 2011 do 28. 12. 2012 na prestajanju zaporne kazni. Prekrškovni organ je na osnovi zahteve za sodno varstvo plačilni nalog odpravil in postopek o prekršku ustavil ter odločil, da stroški postopka bremenijo proračun. Vsi stroški postopka v zvezi z zasegom in hrambo začasno zaseženega vozila bremenijo proračun Mestne občine Ljubljana. Sklicuje se na načelo pravnomočnosti. Trimesečni rok za razgradnjo bi se iztekel šele 26. 12. 2013. Prva toženka, ki je drugo toženki predala seznam za razgradnjo dne 21. 10. 2013, in druga toženka, ki je istega dne vozilo predala v razgradnjo pooblaščeni organizaciji, sta ravnali nedopustno in protipravno. Kumulativno so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost tožene stranke. V postopku o prekršku se je izkazalo, da tožnik za prekršek ni odgovoren. Neutemeljena je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zaradi posledic opustitve odgovoren za nastalo škodo .

3. Na pritožbo so odgovorili vsi trije toženci. Prva in tretja toženka pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča ter predlagata zavrnitev pritožbe. Prvo tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka in meni, da obširno povzemanje trditev pravdnih strank in ugotovitev sodišča po nepotrebnem obremenjuje pritožbo. Trditve o tretje toženkini vožnji z vozilom označuje za nedovoljeno pritožbeno novoto. Meni, da se sklep VSL Prp 369/2013 nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje. Odgovor drugo tožene stranke na pritožbo se ne upošteva, ker je vložen po pooblaščenki, ki ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit V postopku pred višjim sodiščem je pooblaščenec lahkó samó odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. čl. ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je bilo tožencu - zaradi neizvedenega dokaza z zaslišanjem priče D. S. - onemogočeno dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ni utemeljen. Dejstva, o katerih naj bi izpovedovala D. S., niso pravno odločilna dejstva. Ker je sodišče dolžno ugotavljati le za odločitev pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 213. čl. ZPP), dokaza z zaslišanjem priče ni bilo potrebno izvajati. Pritožnik očitano procesno kršitev argumentira z navedbo: - da bi ta priča izpovedala, da je tretje toženko osebno in neposredno večkrat videla, kako se vozi z obravnavnim osebnim vozilom; - da bi bila z izpovedbo priče izpodbita trditev tretje toženke o skupnem lastništvu avtomobila in o formalnem lastništvu tožnikove matere ter materinem pooblastilu za uporabo avtomobila. Gre za okoliščine, ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne. Tožnik se na vabilo na zaslišanje ni odzval.

6. V tožbi tožnik tretje toženki očita, da mu je 8. 11. 2011 odtujila osebni avtomobil, z navedbami na naroku 13. 1. 2017 pa je zanikal tretje toženkino posest avtomobilskega ključa, zanikal tretje toženkino oz. skupno lastništvo avtomobila, zatrdil pridobitev avtomobila v svojo last z dedovanjem po materi in svojo posest obeh avtomobilskih ključev. Škoda naj bi tožniku nastala zaradi nemožnosti razpolaganja z vozilom od 13. 9. 2012 dalje ter reciklaže oz. uničenja vozila in osebnih predmetov, ki so bili v njem. Da bi toženka vozilo pustila parkirano na mestu, od koder je bilo kot zapuščeno vozilo odstranjeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Šele na zaključku svoje pritožbe pritožnik navaja, da je - glede na to, da je bilo vozilo vseskozi v posesti toženke - logično, da je ona tisa, ki je vozilo zapustila; po tem, ko ga je predhodno karambolirala in ga nato kljub odredbi pristojnega organa ni odstranila ter je s tem povzročila njegovo odstranitev in odvoz. Te trditve, ki sicer niso bistvene, so neupoštevna pritožbena novota, ker so podane šele v pritožbi (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

7. Nemožnost uporabe avtomobila, odvoz zapuščenega vozila in uničenje vozila bi tožnik lahko preprečil, saj je bil s Pozivom na prevzem vozila z dne 22. 11. 2012 (listina B4) pozvan, da vozilo prevzame in opozorjen na možnost uničenja vozila. Torej, tudi če bi vzročna zveza med tretje-toženkinim ravnanjem in škodo obstajala, bi bila zaradi tožnikove (lastnikove) neodzivnosti na poziv mestnega redarstva pretrgana. Škodo zaradi nemožnosti uporabe pa tožnik zatrjuje že za čas pred pozivom na prevzem vozila (od 13. 9. 2012 dalje). V tem času nastalo škodo zaradi nemožnosti uporabe vozila bi bilo sicer mogoče povezati s tretje-toženki očitano tatvino vozila, vendar konkretnih trditev, da zaradi tretje-toženkinega ravnanja ni vedel kje je vozilo, in da ga zato ni mogel uporabljati, ni. Trditev - da tožnik kraja, kjer se je vozilo nahajalo, ni poznal in da ga zaradi nepoznavanja storilca tudi ni mogel ugotoviti - tožnik ni postavil. V tožbi je storilca tatvine navedel, z obema avtomobilskima ključema je vseskozi razpolagal. S trditvami tožeče stranke torej vzročna zveza med tretji toženki očitanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, kar je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ni zatrjevana. Zoper tretjo toženko uperjen zahtevek ni utemeljen, ker vzročna zveza med tretje toženki očitanim protipravnim ravnanjem (odvzemom, tatvino vozila) in nastalo škodo ni zatrjevana. Sicer pa iz trditev tudi škode, ki naj bi nastala zaradi neuporabe vozila, ni mogoče razbrati. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo do 28. 12. 2012 tožnikovo gibanje zaradi izvrševanja zaporne kazni omejeno; na kakšen način naj bi tožnik v tem obdobju uporabljal vozilo, ni zatrjevano. Tudi tega, kako naj bi bilo tožnikovo premoženje po prihodu iz zapora zmanjšano zaradi onemogočene uporabe vozila (navadna škoda) ali preprečeno povečanje njegovega premoženja (izgubljeni dobiček), iz trditev ni mogoče razbrati (132. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je predpostavka za obstoj odškodninske odgovornosti tudi škoda, le-ta pa v zvezi z nemožnostjo uporabe avtomobila ni konkretno zatrjevana, je zahtevek zoper tretjo toženko utemeljeno zavrnjen tudi zaradi pomanjkanja te predpostavke odškodninske odgovornosti.

8. Tudi sodišče prve stopnje je zoper tretjo toženko uperjen zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe (19. točka obrazložitve). Pravilno navaja, da nezatrjevanih trditev s predlaganimi dokazi ni mogoče nadomestiti. Na zaključku 19. točke obrazložitve je sicer navedeno tudi, da tožnik zatrjevanih dejstev ni dokazal, kar je očitno napačno, saj je zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti in ne zaradi nedokazanosti trditev. Kljub tej nedoslednosti so razlogi za zavrnitev zahtevka zoper tretjo toženko jasni in sodba razumljivo obrazložena.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v 6. točki obrazložitve navedena dejstva ugotovilo na podlagi neprerekanih trditev pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov. Katera od dejstev se zaradi tega, ker jih tožena stranka ni zanikala, štejejo za priznana, in katera so ugotovljena z izvedbo dokazov, ni specificirano. Pritožnik opozarja, da mu zaradi prestajanja zaporne kazni ni poznano, ali je bilo obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, v poštni predalčnik vloženo 15. 12. 2012. To dejstvo je izkazano z listinskim dokazom (listine B4). Res je bil ob vložitvi pošiljke v poštni predalčnik tožnik še na prestajanju zaporne kazni (kazen je prestajal do 28. 12. 2012). Kljub temu bi se s poštno pošiljko lahko seznanil, ker mu je bila 15. 12. 2012 puščena v hišnem predalčniku. Po vročanju tega poziva je bilo vozilo v hrambi do 25. 10. 2013, pa se tožnik za svoje vozilo ni zanimal. Tudi po tem ne, ko je 12. 7. 2013 v postopku o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo in je bilo o njej z odločbo z dne 6. 9. 2013 odločeno (listini A3 in A4); tudi po tem ne, ko mu je policija 11. 7. 2013 izdala potrdilo o vrnitvi - prevzemu predmetov (listina B7).

10. Odškodninsko odgovornosti prvo tožene in drugo tožene stranke tožeča stranka utemeljuje s 26. čl. Ustave. Pravilno je pritožbeno stališče, da je s 33. čl. Ustave in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic varovana pravica do zasebne lastnine. Neutemeljen pa je očitek, da prvostopenjsko sodišče omejitve teh pravic ni presodilo z vidika sorazmernosti kot splošnega ustavnega načela. Do posega v navedene temeljne ustavne pravice namreč sploh prišlo ni. Ravnanje prvo tožene in drugo tožene stranke temelji na 19. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki je skladen z ustavo, saj temelji na ustavni pravici vsakogar do zdravega življenjskega okolja (72. čl. Ustave RS) in varnosti (34. čl. Ustave RS). Ustavne pravice, na katere se sklicuje pritožnik, so omejene z ustavnimi pravicami drugih.

11. Določilo 19. čl. ZPrCP je pravilno uporabljeno. S tožnikovo razlago tega zakonskega določila ni mogoče soglašati. Pritožnik s povzemanjem sodne prakse (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 23/2002 in Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-141/1995) sam ponavlja pravilna prvostopenjska stališča: - da je lastnik tisti, ki je dolžan odstraniti vozilo in poravnati stroške odstranitve, pri čemer ni pomembno, ali je bila intervencija potrebna zaradi njegovega krivdnega ravnanja ali ne; - da ni pomembno, ali je bil lastnik s pisno odredbo za odstranitev vozila dejansko seznanjen ali ne. Zadeva, v kateri je bila izdana odločba Prp 369/2013, ki jo pritožba opredeljuje kot spremenjeno sodno prakso, z obravnavano zadevo ni primerljiva. Nanaša se na plačilo stroškov postopka o prekršku, med katere sodijo tudi stroški zasega in hrambe vozila, ki je bilo storilcu odvzeto zaradi izrečene stranske sankcije odvzema predmetov. Tožnikovo vozilo ni bilo odvzeto v postopku o prekršku, ampak neposredno na osnovi zakonskega pooblastila iz 19. čl. ZPrCP.

12. Točna je pritožbena trditev, da Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Ur. list št. 38/2013) v času odstranitve vozila še ni veljal. Ker pa tudi pred njim veljaven Odlok o cestnoprometni ureditvi (Ur. list 122/2007 s spremembami) predvideva, da se odstranitev parkiranega ali zapuščenega vozila izvede na stroške lastnika (49. člen), je materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi sodišče prve stopnje se sklicuje na oba odloka.

13. Ni pomembno, ali je karambolirano vozilo na ... zapustil tožnik. Na osnovi 19. čl. ZPrCP ima kot lastnik dolžnost odstranitve vozila. Res je, da tožnik ni odgovoren za prekršek, opredeljen v petem odstavku 19. čl. ZPP. To pa ne pomeni, da kot lastnik vozila ni bil dolžan poskrbeti za njegovo odstranitev - v roku 3. dni po tem, ko je bila odstranitev pisno odrejena.

14. S pritožnikovim stališčem, da je prvo tožena stranka razgradnjo vozila odredila pred iztekom zakonsko določenega trimesečnega roka, ni mogoče soglašati. Zakonsko določilo je jasno. Zapuščeno vozilo se uniči ali proda po treh mesecih od dne, ko ga je vzdrževalec prometne površine odstranil (tretji odstavek 19. čl. ZPrCP). Pritožnikovo tolmačenje, da je trimesečni rok vezan na odločitev v postopku o prekršku, opredeljenem v petem odstavku 19. čl. ZPrCP, ni pravilno. Nobena od metod razlage take interpretacije zakonskega določila ne omogoča. Pritožnikovo sklicevanje na načelo pravnomočnosti je zato brezpredmetno. Prvo tožena stranka je odredila, drugo tožena pa poskrbela za razgradnjo vozila 25. 10. 2013; več kot tri mesece po tem, ko je bila v septembru 2012 izdana pisna odredba za odstranitev vozila in vozilo odstranjeno. Pritožnikov očitek, da je bilo to storjeno pred iztekom z zakonom predvidenega roka, ni utemeljen. To pomeni, da protipravnosti pri ravnanju prvo in drugo tožene stranke ni. Ker je protipravnost eden od elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani, je zoper prvo toženo in drugo toženo stranko uperjen odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovori na pritožbo pa niso pripomogli k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Vmesna sodba in sklep II Cp 108/2018
• VSC Sodba Cpg 14/2022
• VSM Sodba I Cp 816/2018