VSL sklep Cst 661/2017

Jedro

Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa (le) zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi stečajnega dolžnika ni.

Nestrinjanje dolžnice s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajnega upravitelja tudi sicer ne more biti razlog za njegovo razrešitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo stečajne dolžnice za razrešitev stečajnega upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožnica pritožila, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevo za razrešitev stečajnega upravitelja zavrglo iz razloga, ker stečajni dolžnik ni legitimiran za vložitev takšne zahteve. Pravilno je ugotovilo, da lahko po določbi 1. odstavka 119. člena ZFPPIPP razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa (le) zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi stečajnega dolžnika ni. Ne glede na to, da je pritožnikov položaj podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo (prim. Up-949/12), pa ZFPPIPP niti temu ne daje legitimacije za vložitev take zahteve. V glavnem postopku osebnega stečaja ima stečajni dolžnik sicer položaj stranke, vendar zgolj zaradi tega še nima posebnih ali drugačnih pravic, kot mu jih daje zakon. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja tudi sicer ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, 2008, str. 98).

5. Pri tem višje sodišče še dodaja, da ni pravilno stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti odločati o razrešitvi upravitelja in vsebinsko presojati posamezne dolžničine očitke zoper upravitelja, prav tako, da je kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Če predlog ni dovoljen, potem je odveč vsaka vsebinska presoja v sklepu, s katerim sodišče predlog kot nedovoljen zavrže. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, pritožničine navedbe obravnavati in se do njih opredeliti. Tudi, če bi sodišče prve stopnje samo (ali na dolžničino obvestilo o kršitvah) ugotovilo nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, bi bila odločitev izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dolžničin predlog za razrešitev upravitelja zavržen, še vedno pravilna. To ne pomeni, da sodišče ne more ali ne sme v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, presojati tudi dolžničinih očitkov, pač pa, da teh razlogov ni dolžno navajati v sklepu, s katerim predlog zavrže iz razloga pomanjkanja procesne legitimacije za pritožbo. Tudi sicer pa nestrinjanje dolžnice s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajnega upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev.

6. Kaj želi pritožnica povedati s pritožbeno navedbo, da "ji sodi sodnik, ki to ne more biti", ni jasno, zaradi česar se višje sodišče do teh navedb ne opredeljuje. Pritožnici zgolj pojasnjuje, da se z institutom izločitve, urejenim v 70. do 75. členu ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo te ureditve se kaže v določbi, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V zvezi s tem pritožnica ni podala nobenih navedb.

7. Pritožnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

8.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 394/2017
• VSL sklep Cst 321/2013
• VSL sklep Cst 107/2013