VSL Sodba in sklep I Cp 1993/2017

Jedro

S spremembo tožbe se je tožnik oddaljil od prvotno postavljenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja, saj je uveljavljal zahtevek na vzpostavitev etažne lastnine. Za odločanje o tovrstnih zahtevkih pa je pristojno nepravdno sodišče. Dopustitev spremenjenega zahtevka bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ki je - kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče - odločilno pri presoji dopustnosti spremembe.

V razmerju do prve toženke je zahtevek iz naslova vlaganj, skladno z utrjeno sodno prakso, preuranjen. Tožnik nepremičnine še vedno uporablja, zato prikrajšanje pri njem še ni nastopilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za določitev drugačne vrednosti spora za primarni zahtevek (I. točka izreka). Spremembe tožb z dne 4. 9. 2013, 8. 7. 2016 in 7. 10. 2016 je dopustilo (II. točka izreka), medtem ko spremembe tožbe z dne 19. 4. 2017 ni dopustilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tako primarni kot tudi podredne tožbene zahtevke (IV. - VII. točke izreka), s katerimi je tožnik uveljavljal ugotovitev skupnega premoženja ter deleže pravdnih strank na njem. Prav tako je bil zavrnjen drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženk uveljavljal nerazdelno plačilo zneska v višini 350.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do prenehanja obveznosti (VII. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da prvi toženki povrne 5.658,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka). V IX. točki pa je bilo odločeno, da mora tožnik iz naslova povrnitve stroškov na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 1.505,37 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik izpodbija odločitev v točkah III do IX. Pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožnik graja odločitev sodišča, ki zadnje spremembe tožbe ni dopustilo. Sprememba temelji na identičnem in do sedaj že obravnavanem dejanskem stanju, zato je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da dopustitev te spremembe ne bi bila ekonomična. Izvedeni dokazni postopek bi se samo dopolnil z izvedbo dokaza z izvedencem geodetom, ki bi v svojem elaboratu stanovanjsko hišo etažiral. Pri zemljišču, na katerem so rastlinjaki, pa opravil parcelacijo. Izvedenec gradbene stroke bi izračunal vrednostno razmerje med prvotnim in sedanjim stanjem. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da spremembo tožbe dopusti.

V zvezi z zahtevki, ki jih je sodišče zavrnilo v točkah IV do VI, poudarja, da zahtevki niso bili izvršljivi, ker niso oblikovani v skladu z 8. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da je tožbeni zahtevek izvršljiv. Zato je odločitev o zavrnitvi zahtevkov nepravilna, saj bi jih zaradi neizvršljivosti moralo zavreči. Takšna rešitev bi bila za tožnika tudi bolj ugodna.

Z ogledom na kraju samem bi sodišče lahko tudi sámo ugotovilo, da je iz neizdelanega podstrešnega prostora narejeno mansardno stanovanje, ki predstavlja novo stvar v smislu prvega odstavka 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Navedeno velja še bolj za postavljene rastlinjake. Pritožnik sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in v zvezi s tem tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Nepravilno je bil zavrnjen tudi njegov obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj. Sodišče napačno tolmači določbo 48. člena Stvarnopravnega zakonika, saj je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, v katero je bilo vloženo, obogatena tisti trenutek, ko je bil vložek v njeno nepremičnino opravljen. Ker sodišče temu ni sledilo, je napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačne odločitve pritožnik izpodbija tudi izrek o stroških postopka.

Pritožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, kot je bilo predlagano. V točkah VII do IX pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, izhajajočem iz 11. in 12. točke obrazložitve. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge, ki bi v primeru dopustitve spremembe tožbe vodili do zavlačevanja postopka. S spremembo tožbe se je tožnik oddaljil od prvotno postavljenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja, saj je uveljavljal zahtevek na vzpostavitev etažne lastnine. Za odločanje o tovrstnih zahtevkih pa je pristojno nepravdno sodišče. Dopustitev spremenjenega zahtevka bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ki je - kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče - odločilno pri presoji dopustnosti spremembe. Predhodno bi bilo treba odločiti o obstoju skupnega premoženja in (so)lastninske pravice ter razjasniti vprašanja glede obstoja vlaganj in njihovega vrednostnega obsega, za kar pa bi bilo potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke. Tožnik je imel možnost izvajanja dokaza s tovrstnim izvedencem, vendar predujma v postavljenih rokih ni plačal, zato prvo sodišče nadaljnjega dokazovanja z izvedencem ni opravilo in pravilno spremembe tožbe ni dopustilo.

6. Pritožbeni očitki v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov v točkah IV, V in VI so nekonkretizirani. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbene zahtevke, navedene v prej izpostavljenih točkah, zavreči, ne pa zavrniti, ker niso izvršljivi. Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bila neizvršljivost predmetnih tožbenih zahtevkov. Sodišče je te zahtevke vsebinsko obravnavalo in ugotovilo, da tožnik na nepremičninah ni pridobil solastninskega deleža na podlagi dogovora s prvo toženko, in da tudi ni dokazal nastanka t. i. nove stvari, ki bi imela stvarnopravne posledice, upoštevaje določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Prav tako ni uspel z zatrjevanji o njegovem večjem deležu na skupnem premoženju. Teh ugotovitev prvega sodišča pritožba niti ne izpostavlja in se do njih vsebinsko ne opredeli. Edini očitek je naslovljen na vprašanje nastanka nove stvari v smislu prvega odstavka 22. člena ZTLR. Pritožnik zmotno meni, da bi sodišče že z ogledom na kraju samem lahko ugotovilo njen nastanek. Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je za ugotovitev nastanka nove stvari, ki bi tožnika upravičevala do stvarnopravnega zahtevka, potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke. Za ugotavljanje obsega vlaganj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Popravila na obstoječi zgradbi, razne pregradnje, adaptacije in podobno stvarnopravnega zahtevka ne utemeljujejo, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-233/89 z dne 31. 3. 1999, na katero je opozorilo prvo sodišče. Za ugotovitev obsega vlaganj ter spremembe vrednosti nepremičnine bi bilo tako nujno potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke, ki pa se mu je tožnik, ki predujma v postavljenem roku ni plačal, odpovedal. Zato so pritožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in z njo povezani zmotni uporabi materialnega prava glede mansardnega stanovanja in rastlinjakov, neutemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na povrnitev vlaganj. Zahtevek, ki ga tožnik naslavlja na drugo toženko, niti ni ustrezno postavljen, saj z njim uveljavlja delitev skupnega premoženja. Poleg tega tožnik ni - kot je bilo že večkrat poudarjeno - omogočil izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ocenil povečanje vrednosti nepremičnin, nastalih v času trajanja skupnosti, in nato ugotovil deleže pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

8. V razmerju do prve toženke je zahtevek iz naslova vlaganj, skladno z utrjeno sodno prakso, preuranjen. Tožnik nepremičnine še vedno uporablja, zato prikrajšanje pri njem še ni nastopilo. Poleg tega pa je tudi za odločitev o tem zahtevku potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke, saj sodišče povečanja vrednosti nepremičnin, glede na podano trditveno podlago in predlagane dokaze, ne more ugotavljati samo.

9. Pritožba tožnika ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 294/2011
• VDSS Sklep Pdp 610/2019
• VDSS sklep Pdp 467/2015