VSL Sklep II Cp 417/2018

Jedro

Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je moč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Tak poseg je dopusten, če je nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Če si sama povzroča škodo ali ogroža svoje življenje, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi njene pravice z nadomestitvijo njene odločitve z ustreznim ukrepom države. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če sama oseba vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr, predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je sodišče prve stopnje po predpisanem postopku opravilo v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sprejem nasprotnega udeleženca v oddelek pod posebnim nadzorom, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica v ..., utemeljen. Odločilo je, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X do 14. 3. 2018. O stroških postopka je odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo nasprotni udeleženec. Pritožbenih razlogov ne navaja. Smiselno se zavzema za spremembo sklepa z ustavitvijo postopka. Navaja, da se je sam že odločil, da noče biti več v psihiatrični bolnišnici in prosi za odpust. Rad bi samo videl brata dvojčka in da ga ljudje pustijo na miru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je moč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Tak poseg je dopusten, če je nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Če si sama povzroča škodo ali ogroža svoje življenje, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi njene pravice z nadomestitvijo njene odločitve z ustreznim ukrepom države. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če sama oseba vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr,¹ predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je sodišče prve stopnje po predpisanem postopku opravilo v obravnavanem primeru.

5. Ugotovilo je, da je nasprotni udeleženec preklical privolitev za zdravljenje. Ker je bilo v pristojni zdravstveni ustanovi ocenjeno, da so podani razlogi iz 53. člena ZDZdr za zdravljenje brez privolitve v nujnih zadevah, je izvedlo postopek skladno z 38. členom navedenega zakona. Poskušalo opraviti pogovor z nasprotnim udeležencem. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da so kumulativno podani vsi v prvem odstavku 39. člena ZDZdr določeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravno relevantne okoliščine v sklepu pravilno ugotovljene. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbi nasprotnega udeleženca, ki se zavzema za odpust iz bolnišnice, za zdaj ni mogoče ugoditi.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na izvedeniško mnenje, gre pri nasprotnem udeležencu za duševno bolezen - blodnjavo motnjo. Njegovo zdravstveno stanje se je v domačem okolju poslabšalo. Živi v zelo neurejenih higienskih razmerah. Iz priložene dokumentacije in poročila lečečega zdravnika je razvidno, da je doma odklanjal pomoč koordinatork zdravljenja, nanju vpil in bil pri zdravljenju nevodljiv. Zaradi narave svoje bolezni po mnenju izvedenca ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Zaradi bolezni tudi nima pravega uvida v naravo svoje bolezni. Te ugotovitve dopuščajo presojo, da ni zmožen oblikovati lastne volje o tem, ali zdravljenje sprejema, ali ga odklanja. Sodišče, ki je skušalo opraviti pogovor z njim, je lahko pritrdilo izvedenčevemu mnenju, da urejen pogovor z njim ni mogoč. Izvedenec je ugotovljeno duševno stanje pripisal bolezni in podal mnenje, da je predlagano zdravljenje strokovno utemeljeno, ker nasprotni udeleženec zaradi poslabšanja psihotične motnje, življenja v neurejenih domačih razmerah in zavračanja zdravljenja pod vodstvom strokovnih oseb v domačem okolju, ki je bilo prisotno v času pred sprejemom, hudo obroža svoje zdravje. Tako ugotovljene konkretne okoliščine dopuščajo presojo, da je podan prvi potrebni pogoj iz 39. člena ZDZdr - huje ogrožanje zdravja nasprotnega udeleženca.

7. Pritožnikovo ogrožanje lastnega zdravja je posledica bolezni. Prav zaradi nje je huje motena presoja realnosti in nasprotni udeleženec ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Gre za pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta navedena zakonska pogoja za odrejeno zdravljenje izpolnjena. O trenutnem psihičnem stanju se je prepričalo z neposrednim pogovorom z nasprotnim udeležencem (podatki zapisnika na red. št. 3), o vzrokih zanj pa na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Gre za strokovna vprašanja, na katera je izvedenec podal argumentirano in obrazloženo strokovno medicinsko mnenje. Pritožnik ga s svojo laično odločitvijo, da ne želi več ostati v psihiatrični bolnišnici, ne more omajati. Izvedenec kot strokovnjak je namreč pojasnil, da mu trenutno ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, zlasti ne z zdravljenjem doma. Že iz poročila lečečega zdravnika namreč izhaja, da zdravljenje v domačih razmerah pod vodstvom koordinatorjev ni bilo uspešno in da trenutno drugi načini zdravljenja pri njem niso mogoči. Tudi izvedenec ugotavlja, da vzrokov hudega ogrožanja zdravljenja zaenkrat ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči.

9. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno za zaščito pritožnikovih koristi, in ki se trenutno lahko uspešno izvaja le pod nadzorom, so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev pritožnikove svobode, ki jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se zavzema pritožnik, bo mogoče odločati tudi pred iztekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za takšen ukrep (71. člen ZDZdr).

10. Pritožba torej ni utemeljena. Odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP² v zvezi s 37. členom ZNP³ in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, in ga še ni mogoče pritrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo odvetnice, ali ko bo pritožbeno sodišče odločalo o morebitni njeni pritožbi.

-------------------------------
¹ Zakon o duševnem zdravju, Ur. list RS, št. 77/2008 in 46/2015.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.
³ Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list SRS, št. 30/1986 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1186/2019
• VSL Sklep II Cp 1813/2020
• VSL Sklep I Cp 1/2024