VSL sklep Cst 670/2017

Jedro

Soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe daje ločitveni upnik, zato je njegova izjava o soglasju enostranski pravni posel.

O podaji soglasja se odloča ločitveni upnik po svoji presoji in mu zanjo niti ni treba navesti nobenih razlogov.

Dana izjava ločitvenega upnika veže le toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da sodišče odloči o o soglasju k prodajni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe med prodajalcem E. d.o.o. - v stečaju in kupcem: Občina X, katere predmet je premoženje stečajnega dolžnika - nepremičnina z ID znakom 000, last stečajnega dolžnika do 48/50-in za kupnino v višini 80.000,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo Občina X, ki je upnica in tudi zakonita predkupna upravičenka. Sklep sodišča prve stopnje je izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da poda soglasje k sklenitvi navedene prodajne pogodbe oz. podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Odgovor na pritožbo je vložil stečajni dolžnik po stečajnemu upravitelju. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja dosedanji tek postopka. Upravitelj je dne 10. 8. 2015 vložil predlog za soglasje k sklenitvi pogodbe z najboljšim ponudnikom - družbo E. d.o.o., katere predmet je bila nepremičnina z ID znakom 000, last stečajnega dolžnika do 48/50 (gre za stavbo stare Banke Z). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 3. 2016 predlog za soglasje k sklenitvi pogodbe zavrnilo, ker upravitelj ni sklenil pogodbe s predkupno upravičenko, izpodbijani sklep pa je bil po pritožbi upnika Banke Y d.d. razveljavljen. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sklepom z dne 1. 6. 2017 ponovno zavrnilo soglasje k sklenitvi pogodbe, navedeni sklep pa je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2017. Upravitelj je nato sklenil prodajno pogodbo z Občino X kot predkupno upravičenko ter dne 3. 10. 2017 podal predlog za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je nato objavilo zahtevo za soglasje ločitvene upnice Banke Y d.d. k predlagani sklenitvi prodajne pogodbe, saj je v prodajni pogodbi določena cena, ki je nižja od polovice ocenjene vrednosti nepremičnine. Ločitvena upnica je v pravočasni vlogi z dne 19. 10. 2017 odrekla soglasje k sklenitvi navedene prodajne pogodbe. Pojasnila je, da zavrača soglasje, ker so se cene nepremičnin v času od ponudbe najboljšega ponudnika - E. d.o.o. bistveno spremenile, najboljši ponudnik pa je v tem času tudi zvišal ponudbo na 150.000,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je, zaradi zavrnitve soglasja s strani ločitvenega upnika, tudi samo zavrnilo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe. Na podlagi 1. točke četrtega odstavka 341. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 345. člena ZFPPIPP je namreč soglasje ločitvenega upnika predpostavka k sodnemu soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. V zvezi z trditvami Občine X v vlogi z dne 23. 10. 2017, da gre za zlorabo pravice, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da takemu stališču ne more slediti. Navedlo je, da je podaja soglasja diskrekcijska pravica ločitvenega upnika, ki jo lahko uveljavlja vedno, ko je na podlagi določb ZFPPIPP pozvan k temu s strani sodišča in mu za zavrnitev soglasja ni potrebno navajati kakršnih koli razlogov. V konkretni zadevi pa je celo dejansko utemeljil, zakaj soglasje zavrača. Zavrnilo je tudi očitek Občine X, da naj bi upravitelj že predvidel, da bo soglasje zavrnjeno, s tem, ko je v vlogi z dne 19. 10. 2017 predlagal zadržanje objave načrta razdelitve, kar naj bi kazalo na usklajeno ravnanje upravitelja, ločitvenega upnika in najboljšega ponudnika. Stečajni upravitelj je namreč pojasnil, da v takih primerih, ko še ni pravnomočno zaključen postopek prodaje in obstaja možnost zavrnitve, predlaga zadržanje objave načrta razdelitve. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, da ocenjuje, da bo glede na navedbe ločitvenega upnika o spremembah cen na trgu nepremičnin in dejstvo, da se predmetna prodaja opravlja na podlagi sklepa o prodaji, ki je bil izdan že 28. 4. 2014, smotrno izpeljati nov postopek prodaje.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer utemeljeno stališče pritožnice, da mora sodišče odkloniti pravno varstvo ravnanju, ki predstavlja zlorabo pravice, vendar pa ugotavlja, da v konkretnem primeru dejanske okoliščine ne dajejo zadostne podlage za uporabo instituta zlorabe pravice iz 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožnica namreč zatrjuje, da naj bi ločitveni upnik že podal soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z enako vsebino glede objektivnih pogojev prodaje (gre za soglasje, ki ga je ločitveni upnik dal k sklenitvi pogodbe z družbo E. d.o.o.) z dne 14. 9. 2015 in z dne 23. 3. 2016, smiselno pa tudi z navedbami v pritožbi, z dne 16. 6. 2017, zoper sklep o zavrnitvi soglasja za sklenitev prodajne pogodbe z družbo E. d.o.o. Meni tudi, da predstavlja zavrnitev soglasja k prodajni pogodbi po tem, ko je bilo soglasje že dano, umik soglasja, za kar pa določila ZFPPIPP ne dajejo podlage. Navaja, da ločitveni upnik podaja svoje soglasje na objektivne pogoje prodaje, ne more pa s podajo soglasja pogojevati izbire osebe kupca, zato naj bi predstavljala odklonitev soglasja ločitvenega upnika z dne 19. 10. 2017 zlorabo pravic, ki ne sme biti upoštevana.

8. Po presoji pritožbenega sodišča se je treba za odločitev v obravnavani zadevi najprej opredeliti do tega, kakšna je pravna narava soglasja. Soglasje predstavlja predpostavko za veljavno sklenitev pogodbe. Oseba, ki daje soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe je ločitveni upnik, ki nima položaja državnega oblastvenega organa, zato je njegova izjava o soglasju pravni posel.¹ Gre torej za enostranski pravni posel, ki povzroči nastanek pravne posledice že s samo izjavo volje osebe, ki mora izjavo dati. Po splošnih pravilih obligacijskega prava zato velja, da izjava volje veže stranko (smiselno 1. odstavek 25. člena OZ). Vprašanje pa je, da kdaj veže izjavitelja taka izjava. Ob smiselni uporabi splošnih pravil obligacijskega prava (tretji odstavek 26. člena OZ) je, po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da veže dana izjava ločitvenega upnika le toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da sodišče odloči o o soglasju k prodajni pogodbi.²

9. Po presoji pritožbenega sodišča zato že iz navedenega razloga ni mogoče šteti, da bi ločitvenega upnika ob sklenitvi prodajne pogodbe s predkupno upravičenko oziroma ob upraviteljevem predlogu za podajo soglasja k sklenitvi navedene pogodbe (3. 10. 2017), vezalo soglasje z dne 14. 9. 2015 in z dne 23. 3. 2016. Enako je treba skleniti tudi glede zatrjevanega soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe, ki naj bi ga vsebovala pritožba z dne 16. 6. 2017. Tudi če bi sodišče štelo, da ta pritožba smiselno vsebuje soglasje ločitvene upnice k sklenitvi prodajne pogodbe z enako vsebino glede objektivnih pogojev prodaje je, od 16. 6. 2017 do dne, ko je stečajni upravitelj sklenil pogodbo z Občino X in podal predlog za izdajo soglasja k sklenitvi pogodbe (to je do 3. 10. 2017) minilo že skoraj štiri mesece. Nenazadnje pa pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi bilo v stečajnem postopku običajno, da obravnavani del postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika (od izdaje soglasja ločitvenega upnika do izdaje sklepa sodišča o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe) traja več mesecev ali celo leta. Ne gre torej za umik že danega soglasja, temveč je prenehal pravni učinek dane izjave. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati, da bi glede pritožbe z dne 16.6. 2017 pripisali ločitveni upnici, da je podala izjavo volje, ki je ni podala. Ločitvena upnica je z vlogo z dne 16. 6. 2017 vložila pritožbo, ne pa soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe. Izjava volje mora biti svobodna in resna (18. člen OZ), zato lahko izjavljena volja ustvarja učinke samo v okviru namena, za katerega je bila dana. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dne 4. 10. 2017 objavilo zahtevo za soglasje ločitvene upnice. Glede soglasja ločitvenega upnika pa velja to, kar je že navedlo sodišče prve stopnje; o podaji soglasja se odloča ločitveni upnik po svoji presoji in mu zanjo niti ni treba navesti nobenih razlogov.

10. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. Eno od temeljnih načel stečajnega postopka je namreč načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), zato je treba stečajni postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Iz tega vidika torej okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, da so se tržne cene nepremičnin tekom tega časa na splošno zvišale, da naj bi dala družba E. d.o.o. izjavo o zvišanju ponudbe ter da naj bi za konkretno nepremičnino stečajni upravitelj že prejel višjo ponudbo v marcu 2016, ne govorijo v prid stališču pritožnice, da predstavlja ravnanje ločitvene upnice zlorabo pravic. Prav zvišanje cen nepremičnin tekom prodaje predmetnega premoženja (sklep o prodaji je bil izdan že 28. 4. 2014), kaže na to, da je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bo potrebno izpeljati nov postopek prodaje. V zvezi s trditvijo, da naj bi bila že ponujena kupnina za znesek 210.000,00 EUR pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz listin v spisu razvidno, da naj bi se ta ponudba ne izkazala za resno, saj po navedbah stečajnega upravitelja ponudnik obljubljene varščine ni nakazal (elektronska sporočila stečajnega upravitelja z dne 1. 9. 2015 in 7. 9. 2015). Pritožbeno sodišče zato ni sledilo navedbam upnice v pritožbi, da izvršuje ločitvena upnica svojo pravico očitno navidezno ter v nasprotju s 7. členom OZ oz. 11. členom ZPP.

11. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi uveljavljena bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti ni podana. Pritožnica namreč navaja, da naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do njenih trditev, danih vlogi z dne 23. 10. 2017. Njenih navedb (da se tržne razmere niso spremenile nenadoma oziroma da so enake tistim iz junija 2017 ter glede ponudbe za znesek 210.000,00 EUR) sodišče prve stopnje ni spregledalo, temveč se je do njih opredelilo posredno s stališčem, da je podaja soglasja diskrecijska pravica ločitvenega upnika, ki mu za zavrnitev soglasja ni potrebno navajati kakršnih koli razlogov. Navedb pritožnice v vlogi z dne 23. 10. 2017 torej sodišče prve stopnje ni preslišalo, zato očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

--------------------------

¹ Dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Renato Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 253.

² Ob smiselni uporabi 3. odstavka 26. člena OZ, po katerem velja, da ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 181/2014
• VSL Sklep Cst 30/2019
• VSL sklep Cst 255/2016