VSL Sodba I Cp 2180/2017

Jedro

Tožeča stranka in njeni pravni predniki so na podlagi pogodb namesto razlastitve na spornem zemljišču pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem pa na osnovi zakona lastninsko pravico. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je bila do lastninjenja upravičena zgolj oseba, v korist katere je bila lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi.

Toženčev pravni prednik ob svoji smrti ni bil lastnik spornega zemljišča, ker ga je za časa življenja odsvojil s pogodbama namesto razlastitve. Kljub temu, da zemljiškoknjižni vpis na osnovi navedenih pogodb ni bil izvršen, je bila pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožeče stranke. Vpis v zemljiško knjigo namreč v družbeno-lastninskem sistemu ni bil konstitutivne narave. Razen tega je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prešlo s pogodbama namesto razlastitve, katerih učinki so, skladno s sodno prakso, primerljivi z razlastitvijo, torej z odločbo državnega organa. Ker pokojni ob svoji smrti ni bil lastnik spornih nepremičnin, ti dve nepremičnini nista sodili v zapuščino in z dedovanjem nista prešli v toženčevo last (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sta nepremičnini navedeni kot zapustnikovo premoženje, je zgolj deklaratorne narave; ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Stranka je upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da tožeča stranka ni bila dolžna podajati le pravno odločilnih dejstev, ampak se je bila dolžna odzvati tudi na navedbe tožene stranke. Nezanikana dejstva se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Tožena stranka je pravno odločilna dejstva navajala v odgovoru na tožbo; tožeča stranka se je nanje odzvala s prvo pripravljalno vlogo, katere stroški so ji z izpodbijano sodbo priznani. Pravno odločilna dejstva pa je tožena stranka navajala tudi v vlogi z dne 7. 6. 2016. V tej vlogi se je tožena stranka sklicevala tudi na novo pravno podlago zahtevka (ZDen). Na nova dejstva in dodatno pravno interpretacijo se je bila tožeča stranka dolžna odzvati, saj bi v nasprotnem primeru zanjo lahko nastale neugodne posledice. Druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 20. 12. 2016 je bila torej potrebna; ne zaradi novo postavljenega dodatnega zahtevka - tega bi tožeča stranka lahko podala že v tožbi - ampak zaradi pravno relevantnih navedb tožene stranke v vlogi z dne 7. 6. 2016.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o pravnih stroških (IV. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 2.741,71 EUR nadomesti z zneskom 3.363,86 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 41,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 1111/1 in 1111/2, obe k.o. X, neveljavna in odločilo, da se v korist A. A. vpisana lastninska pravica izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (I. in II. točka izreka). Ugotovilo je, da je lastnica navedenih nepremičnin tožeča stranka (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.741,71 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožene stranke

3. Tožena stranka sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Nasprotuje v teku postopka sprejetemu sklepu, da se tožba, ki jo je kot nasprotno tožbo vložila v tem pravdnem postopku, obravnava ločeno, v drugem pravdnem postopku. Brez pogodbe, katere sklenitev se zahteva z nasprotno tožbo, pravne podlage za odločitev o tožbenem zahtevku ni. Sodišče bi v kratkem času lahko odločilo tudi o pravični odškodnini in sicer na podlagi istovrstne razlastitvene pogodbe z dne 21. 4. 2010. Ne soglaša s stališčem, da združitev pravd ne bi bila smotrna. Meni nasprotno: da bi bila združitev smotrna, ker je potrebno odločiti o odškodnini. Vsa, na razlastitev nanašajoča se vprašanja, bi bila rešena brez nepotrebnega odlašanja. Pojasnjuje, na osnovi katerih nespornih dejstev je vložena nasprotna tožba s primarnim zahtevkom za sklenitev pogodbe namesto razlastitve in podrednim zahtevkom za plačilo 734.400,00 EUR. V primeru skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe bi bilo na podlagi veljavnih predpisov odločeno tudi o odškodnini. Z obravnavanjem tožb v ločenih postopkih bodo nastali dvojni stroški, čas obravnavanja pa se bo podaljšal. Sklicuje se na drugi odstavek 183 čl. ZPP in navaja razloge za skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe: - zahtevka sta v medsebojni zvezi; - zahtevka se lahko pobotata glede že plačane odškodnine; - od odločitve o primarnem zahtevku iz nasprotne tožbe je odvisna pravna podlaga tožbenega zahtevka in posledično prenos lastninske pravice na tožečo stranko. Razlastitev in odškodnina sta v medsebojni povezavi in odvisnosti. Predlaga, da postopka po tožbi in nasprotni tožbi združi pritožbeno sodišče. Obrazložitev glede javnega interesa v 14. in 18. točki prvostopenjske sodbe označuje za diametralno nasprotno in meni, da je ni mogoče preizkusiti. Meni, da opustitev formalnega postopka ugotavljanja javnega interesa pomeni protipravnost, ki ima za posledico ničnost pogodbe. Napačno je tolmačenje zakonskega besedila "pogodbe namesto razlastitve". Že iz imena je razvidno, da za pogodbo veljajo enaki pogoji kot za razlastitev; torej mora biti javni interes za razlastitev ugotovljen. Na javni interes oz. javno korist se sklicujeta tudi 1. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in 69. čl. Ustave RS. Izrek sodbe - zaradi obrazložitve iz 19. točke sodbe - označuje za nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Ni obrazloženo, zakaj bi moral javni interes in zakonitost pogodb dokazovati toženec. V 20. točki sicer sodišče skuša svoje napačno mnenje o dokaznem bremenu utemeljiti z razlogi ničnosti, vendar javni interes ni bil ugotovljen. Pogodbi zato ne moreta imeti učinkov. Obe sta nični, nemoralni in nedopustni. V 21. točki obrazložitve ni pojasnjeno, kdaj naj bi bile ceste zgrajene. Ker javni interes ni ugotovljen, sta pogodbi protipravni. Javni interes je bistven element pogodb namesto razlastitve. Pravnih posledic ničnosti ni potrebno utemeljevati, ker mora sodišče materialno pravo poznati. Ničnost obstaja že po zakonu, zato kakršnokoli drugačno tolmačenje nima pravne podlage. V 26. točki obrazložitve je materialno pravo napačno uporabljeno, saj grožnja istočasno pomeni prisilo, s katero toženec ničnost utemeljuje. Ničnost ugotavlja sodišče po uradni dolžnosti. Formalen zahtevek za ugotovitev ničnosti ni potreben. Ugovor ničnosti ne zastara. Nekorektna je vrednostna sodba glede izpodbijanja obeh pogodb, saj je toženec večkrat pojasnjeval okoliščine, v katerih je bilo predniku odvzeto ogromno nepremičnin, kar je povzročilo obubožanje cele družine. Svoja stališča je toženec utemeljil tudi analogno Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter predložil odločbo o denacionalizaciji. V 27. točki ni upoštevan sklep D N 230/95; določbe ZDen niso upoštevane. Tam so podatki o oškodovanosti B. B. tudi zaradi drugih prisilnih odvzemov nepremičnin. Sklicuje se na 5. čl. ZDen in meni, da le-ta dopušča tudi denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene s pogodbami. B. B. je bil prava neuka stranka. Izjava njegove volje ni bila svobodna, kar je ugotovljeno za identično situacijo v zadevi D N 230/95. Vse pogodbe so bile sklenjene zaradi domnevnega javnega interesa z grožnjo razlastitve s stani državnih organov. Tožencu še danes ni znano, za koliko nacionaliziranih zemljišč B. B. odškodnine ni prejel. Podaja vsebino spisa D N 230/95: o ceni 25. 5. 1961 prodanega zemljišča in načinu njenega izračuna; o ceni 11. 12. 1965 arondiranega zemljišča; o tem, da odškodnine B. B. ni želel prejeti in da je zanikal prodajo; o C. C. za potrebe pokopališča odvzetem zemljišču; o izpovedih B. B. in D. D. Tudi Temeljni zakon o razlastitvi (Ur. list FLRJ 12/57) je zahteval ugotavljanje javnega interesa in je predvideval odškodnine. ZDen šteje, da ni bila izplačana odškodnina, če le ta ni dosegla 30 % pravične odškodnine. Pri vseh odvzemih premoženja so odškodnine znašale približno 9 % do 10 % vrednosti, pa B. B. temu ni upal ugovarjati. Iz komentarja 5. čl. ZDen je razvidno, da za pogodbe ne velja rok iz 4. čl. tega zakona. Graja tudi stališča iz 28. do 32. točke prvostopenjske sodbe. Povezavo z ZDen je toženec izpostavil zaradi dodatne utemeljitve ničnosti obeh pogodb. Ničnosti ni utemeljeval zgolj zaradi višine odškodnine, ampak tudi z razlogi iz 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in 86. čl. Obligacijskega zakonika. Obrazložitev ocenjuje za nejasno. Toženec razpolaga s Pogodbo namesto razlastitve z dne 21. 4. 2010, v kateri je odškodnina določena v višini 120 EUR/m2. Sklicevanje na spremenjene okoliščine v 33. in 34. točki obrazložitve nima nobene zveze s tem postopkom. Enako velja za sklicevanje na oderuško pogodbo v 35. točki obrazložitve. Da je B. B. zavračal plačilo odškodnine, je toženec navajal v povezavi z dokazovanjem ničnosti, ne pa iz razlogov, kot jih razume sodišče. Obe pogodbi sta bili sklenjeni v nasprotju z zakoni, ustavo in moralnimi načeli. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) omogoča pridobitev lastninske pravice ex lege za osebe, ki so vpisane v zemljiški knjigi. V 42. točki sodbe je nepravilno navedeno lastninjenje na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), saj obravnava lastninjenje infrastrukturnih objektov in ne zemljišč. Citira 76., 72. in 68. čl. tega zakona in komentira vsebino teh določil. Cesta je bila zgrajena 12 do 13 let po sklenitvi spornih pogodb. Ni jasno, od kod podatek, da je bila cesta zgrajena relativno kmalu po sklenitvi pogodb. Zakonodaja o razlastitvi je zahtevala gradnjo v dveh letih po razlastitvi. V vseh primerih pa je treba predhodno ugotoviti javni interes in izvesti razlastitveni postopek. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 4/2014. Graja stališča iz 46., 47. in 51. točke prvostopenjske sodbe in meni, da pravni prednik tožeče stranke ni pridobil niti pravice uporabe niti lastninske pravice. Nihče lastninske pravice ne more pridobiti brez veljavne pravne podlage. Materialno pravo je napačno uporabljeno. Enako velja za stališče o izbrisnem zahtevku na podlagi 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1. V času zapuščinskega postopka zatrjevane pravice tožeče stranke še niso bile znane. Tožeča stranka bi imela zakonsko podlago za vknjižbo lastninske pravice, če bi lastninsko pravico pridobila na podlagi postopka razlastitve in bi se vpisala v zemljiško knjigo. Nobena pravica za toženo stranko ni bila vpisana. Vknjižba toženčeve lastninske pravice je izvedena na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Sodišče ga ne more opredeliti za neveljavnega. Ugotovitveni del sodbe iz III. točke izreka ni izvršljiv, ker sodba brez dajatvenega dela ni izvršljiva. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika nespornost trditev iz nasprotne tožbe in se do teh trditev opredeljuje. Opozarja, da ji nasprotna tožba še vročena ni bila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Skupno obravnavanje tožb je predvideno za primer, da se pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (prvi odstavek 300 čl. ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša, da skupno obravnavanje v tem postopku vložene tožbe in nasprotne tožbe postopka ne bi pospešilo. Nasprotno! V primeru obravnavanja nasprotne tožbe v tem postopku bi bila nujna preložitev naroka; verjetno za nedoločen čas. Združitev postopkov bi zaradi prelaganja odločitve povzročila tudi povečanje pravdnih stroškov. Ker je bila nasprotna tožba vložena tik pred zadnjim narokom v obravnavani pravdni zadevi, njen predhoden preizkus ob zaključku tega pravdnega postopka še ni bil izvršen; sodna taksa za nasprotno tožbo takrat še ni bila plačana. Z odločitvijo, da se nasprotna tožba obravnava ločeno, pritožbeno sodišče zato soglaša.

7. Vsa, za odločitev o tožbi pravno relevantna dejstva, sta bili pravdni stranki dolžni navesti do prvega naroka v tej pravdni zadevi. Njihovo dopolnjevanje z utemeljevanjem in dokazovanjem novo postavljenega zahtevka ni potrebno, niti dopustno. Odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe. Sklenitev pogodb namesto razlastitve je zatrjevana, zato se z zahtevkom na sklenitev nove tovrstne pogodbe in plačilom odškodnine ne rešujejo predhodna vprašanja, katerih rešitev bi bila potrebna za odločitev o tožbenem zahtevku.

8. Tudi v pritožbeni fazi postopka so sporne pravne posledice pogodb, ki sta ju dne 4. 1. 1979 in 20. 8. 1980 sklenila S. za gradnjo cest (pravni prednik tožeče stranke) in B. B. (pravni prednik tožene stranke). V sodnem spisu sta pogodbi označeni kot listini A 10 in A15 in v nadaljevanju te sodbe, glede na njuno vsebino, poimenovani kot pogodbi namesto razlastitve. Med pravdnima strankama nesporno pa je, da je predmet pogodb zemljišče parc. št. 1111 k.o. X, ki je po delitvi označeno z identifikacijskim znakom 0001 in z identifikacijskim znakom 0002 (v nadaljevanju sporno zemljišče).

9. Stališče o pravni normiranosti sklepanja pogodb namesto razlastitve je sodišče prve stopnje pravilno podalo v 12. točki obrazložitve. V času sklepanja prve od navedenih pogodb je bil v veljavi Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe¹; v času sklepanja drugo navedene pogodbe je bil v veljavi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družben lastnini² (v nadaljevanju ZRPPN). Ker namesto razlastitve sklenjena pogodba ni klasična pogodba civilnega prava, ampak je z njo sporazumno urejeno razmerje, ki bi bilo sicer urejeno z razlastitvijo, je razumljivo, da mora biti javni interes za razlastitev tudi pri sporazumnem urejanju razmerja podan. Javni interes opredeljuje kavzo pogodbe namesto razlastitve. Javni interes za razlastitev je zato nujen pogoj za njeno pravno veljavnost; ne glede na to, da formalni postopek za njegovo ugotavljanje v primeru sporazumnega urejanja razmerja ni (posebej) predviden. Tako kot glede ostalih elementov obveznostnega razmerja (predmet pogodbe, višina odškodnine, način izpolnitve obveznosti ...), morata pogodbenika tudi z obstojem javnega interesa za razlastitev soglašati oz. morata biti tudi glede tega (obstoja javnega interesa za razlastitev) njuni volji usklajeni.

10. V 19., 21. in 22. točki obrazložitve je ugotovljeno, da je javni interes za razlastitev v času sklepanja pogodb (dne 4. 1. 1979 in 20. 8. 1980) obstajal. Da je bila na spornem zemljišču s prostorskim izvedbenim aktom predvidena gradnja ceste, je očitno, saj je bila cesta zgrajena. Če je s prostorskim izvedbenim aktom gradnja ceste predvidena, se šteje, da je splošni interes za razlastitev podan (16. čl. ZRPPN). Dejstva, da je cesta na spornih zemljiščih zgrajena, tožena stranka ne zanika. Ker sta bili pogodbi namesto razlastitve sklenjeni, sta pogodbenika tudi z obstojem javnega interesa očitno soglašala. Javni interes za razlastitev je torej podlaga razmerja, ki sta ga pogodbenika uredila. Da bi bil pred sklepanjem pogodbe namesto razlastitve potreben formalen postopek ugotavljanja splošnega družbenega interesa za razlastitev, ni predpisano. Enako je obstoj splošnega interesa za razlastitev in njegovo ugotavljanje argumentiralo tudi sodišče prve stopnje. S pritožbeno trditvijo, da z argumentacijo, vsebovano v 19. in 10. točki obrazložitve, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, pritožbeno sodišče ne soglaša. Kakršnegakoli nasprotja med razlogi in izrekom sodbe ni. Pogodba je nična, če kavze nima ali če je ta nedopustna. Ker je ugotovljeno, da javni interes obstaja, pogodba ni nična. Z izgradnjo ceste je bil obstoj javnega interesa za razlastitev potrjen.

11. Da bi toženčev pravni prednik - zaradi ravnanja razlastitvenega upravičenca (prepozne izvedbe gradbenih del) - odstopil od sklenjenih pogodb, niti da bi za odstop obstajali utemeljeni razlogi, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Pritožbena trditev, da je bila cesta zgrajena 12 do 13 let po sklenitvi spornih pogodb, je pritožbena novota.

12. Kakšno nasprotje naj bi bilo med ugotovitvami iz 14. in 18. točke obrazložitve, pritožba ne pojasni. V 14. točki je - skladno s sodno prakso - pojasnjena posebna narava pogodbe namesto razlastitve. V 18. točki obrazložitve je ugotovljeno, da ZRPPN pred sklepanjem pogodbe namesto razlastitve izvedbe formalnega postopka ugotavljanja javnega interesa za razlastitev ni zahteval. Postopek ugotavljanja javnega interesa je eno, njegov obstoj pa drugo vprašanje. Javni interes obstaja oz. mora obstajati, ne glede na to, ali je njegovo ugotavljanje predvideno oz. ali je bilo formalno izvedeno.

13. Pritožbena trditev, da ničnost obstaja po zakonu in je ni treba dokazovati, ne vzdrži kritične presoje. Stranka, ki ničnost uveljavlja, mora zatrjevati okoliščine, ki ničnosti utemeljujejo.

14. Pri obravnavi 26. točke obrazložitve pritožba prvostopenjskemu sodišču pripiše napačno stališče o izpodbojnosti (nične) pogodbe. Prvostopenjsko sodišče se na izpodbojnost pogodbe sklicuje pri tem, ko toženčeve pavšalne trditve o siljenju k sklenitvi pogodbe opredeli za eventualno grožnjo v smislu 60. čl. ZOR - napako volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna in ne nična. Nasilje pri sklepanju pogodb je razlog za izpodbojnost, pa tudi ničnost pogodb, vendar mora biti izkazano, še prej pa zatrjevano. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik zgolj na splošno zatrjuje, da je bilo njegovemu predniku rečeno, da mora pogodbe namesto razlastitve podpisati. S sklicevanjem na dejstvo, da je bilo pod pretnjo razlastitve sklenjenih več pogodb, sila oz. grožnja ni konkretneje zatrjevana. Pravno veljavnost vsakega od poslov, ki jih je sklenil toženčev pravni prednik, je treba presojati posebej; res pa je, da v okviru zatrjevanih dejanskih okoliščin. To je bilo storjeno.

15. V 27. točki obrazložitve je pravilno pojasnjeno, da kupna pogodba, ki jo je toženčev pravni prednik sklenil 25. 5. 1961, ni primerljiva z obravnavanima pogodbama na osnovi razlastitve. V letu 1961 sklenjena pogodba sodi v časovni okvir, pokrit s 3. in 4. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zato so bile okoliščine njenega sklepanja lahko presojane skladno z določili ZDen. Ta zakon pa ni podlaga za presojo vsebine in pravne veljavnosti v letih 1979 in 1980 sklenjenih pogodb namesto razlastitve. Take presoje tožena stranka v tem postopku in po izteku rokov, ki so bili za vložitev predlogov za denacionalizacijo predvideni s 64. čl. ZDen, ne more uveljaviti.

16. Na toženčevo argumentiranje ničnosti pogodbe zaradi nizke odškodnine je prvostopenjsko sodišče odgovorilo v 30. do 38. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje. Primerjava odškodnine z višino odškodnine, ki jo je toženčev prednik prejel za zemljišča, ki so bila arondirana in odsvojena v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah, ni sprejemljiva. Sicer pa pritožnik tudi za druge odškodnine zatrjuje, da so znašale 9 % do 10 % tržne cene. Višjo odškodnino utemeljuje z dne 21. 2. 2010 sklenjeno pogodbo namesto razlastitve; torej s pogodbo, sklenjeno v povsem drugih časovnih okoliščinah - 30 let po sklenitvi obravnavnih pogodb. V postopku D N 230/95 je bila obravnavana denacionalizacija zemljišča, ki je bilo odsvojeno z dne 25. 5. 1961 sklenjeno kupno pogodbo; torej tudi v povsem drugih okoliščinah - 20 let pred obravnavanima pogodbama, zaradi pridobitve zemljišč za šport. S pritožbeno trditvijo, da odškodnine toženčev pravni prednik ni želel sprejeti, je potrjena prvostopenjska ugotovitev, da je bil v upniški zamudi. Plačilo odškodnine torej že zaradi te okoliščine na veljavnost pogodbe ne more imeti vpliva; je pa sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve okoliščine izpolnitve pogodb namesto razlastitve še bolj natančno obdelalo. Pritožbeno sodišče s temni razlogi v celoti soglaša.

17. Tudi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o lastninjenju spornih nepremičnin pritožbeno sodišče soglaša. Sporni zemljišči, na katerih je v času lastninjenja pravico uporabe imel tožnikov pravni prednik, sta bili kot del javne infrastrukture olastninjeni 2. 7. 1993 - z uveljavitvijo ZGJS. Lastninska pravica je bila pridobljena na osnovi zakona (76. čl. ZGJS). Infrastrukturni objekti, ki so trajno spojeni z zemljiščem, so sestavina nepremičnine, ki je bila predmet lastninjenja. Na Zakon o javnih cestah se prvostopenjsko sodišče sklicuje v zvezi z opredelitvijo cest kot infrastrukturnih objektov. Prvostopenjski zaključek iz 47. točke obrazložitve je pravilen: tožeča stranka in njeni pravni predniki so na podlagi pogodb namesto razlastitve na spornem zemljišču pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem pa na osnovi zakona lastninsko pravico. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je bila do lastninjenja upravičena zgolj oseba, v korist katere je bila lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi. To ni bilo predpisano niti z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), na katerega se pritožnik sklicuje³.

18. Tudi za argumentacijo materialne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca pritožbeno sodišče soglaša in se nanjo sklicuje (50. do 54. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Lastninska pravica v korist tožeče stranke bo v zemljiško knjigo vpisana na osnovi ugotovitve, da je lastnica spornih nepremičnin (III. točka izreka) in ne na osnovi vzpostavljanja prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na lastninsko pravico, ki jo je pridobil s sklepom o dedovanju D 1251/90 z dne 16. 1. 1991, velja ponoviti prvostopenjsko argumentacijo iz 48. točke obrazložitve: toženčev pravni prednik B. B. ob svoji smrti ni bil lastnik spornega zemljišča, ker ga je za časa življenja odsvojil s pogodbama namesto razlastitve. Kljub temu, da zemljiškoknjižni vpis na osnovi navedenih pogodb ni bil izvršen, je bila pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožeče stranke. Vpis v zemljiško knjigo namreč v družbeno-lastninskem sistemu ni bil konstitutivne narave. Razen tega je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prešlo s pogodbama namesto razlastitve, katerih učinki so, skladno s sodno prakso, primerljivi z razlastitvijo, torej z odločbo državnega organa. Ker pok. B. B. ob svoji smrti ni bil lastnik spornih nepremičnin, ti dve nepremičnini nista sodili v zapuščino in z dedovanjem nista prešli v toženčevo last (132. čl. Zakona o dedovanju). Sklep o dedovanju, v katerem sta nepremičnini navedeni kot zapustnikovo premoženje, je zgolj deklaratorne narave; ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

19. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da sodba brez dajatvenega dela ni izvršljiva. Ugotovitev iz III. točke izreka je podlaga za vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj gre za odločbo, s katero je ugotovljen obstoj lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

20. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka s toženčevo pritožbo (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke.

21. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških (IV. točko izreka). Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo odločitve tako, da bodo tožeči stranki priznani vsi priglašeni stroški v skupni višini 5.369,08 EUR. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je ključna dejstva navedla že v tožbi. Ker pa je morala substancirano prerekati navedbe tožene stranke, ki jih je le-ta podajala v številnih vlogah, so bile potrebne vse pripravljalne vloge, ki jih je vložila. Če vlog ne bi vložila, bi po toženi stranki zatrjevana dejstva ostala neprerekana in bi se štela za dokazana. To bi vodilo do zavrnitve zahtevka. Nasprotno stališče pomeni kršitev načela kontradiktornosti in 5. čl. ZPP. Vsaka stranka se ima pravico izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Brez povrnitve stroškov, bi se stranke odpovedale strokovni pomoči odvetnika in ravnale v svojo škodo. Zmagala bi tista stranka, ki bi lahko tvegala, da sama nosi pravdne stroške. Načelo kontradiktornosti bi bilo na ta način izvotljeno. Tožeča stranka se je v vlogah opredeljevala izključno do vedno novih navedb tožene stranke. Če je svoja stališča ponovila, je na to opozorila in svojih navedb po nepotrebnem ni ponavljala. Do ostalih navedb se je morala opredeliti. Vse njene vloge so bile potrebne. Vsa relevantna dejstva bi bila navedena v tožbi in prvi pripravljalni vlogi samo v primeru, da tožena stranka odgovora na tožbo ne bi vložila. Sodišče je določalo roke za odgovor in tožečo stranko pozivalo, da odgovori na vloge tožene stranke. Če je štelo, da so vloge tožene stranke nepotrebne - v luči ekonomičnosti postopka in materialno procesnega vodstva - tega ne bi storilo. Če sodišče meni, da nadaljnje vloge tožeče stranke niso bile potrebne, bi moralo postopati po 156. čl. ZPP. Stroške, ki jih stranka povzroči po svoji krivdi, je dolžna nasprotni stranki povrniti. Če je tožena stranka vlagala nepotrebne vloge in s tem tožeči stranki povzročala stroške, je te stroške dolžna povrniti. Stroške je v tem primeru povzročila krivdno. Z odgovori na vloge tožene stranke in njene postopoma predložene dokaze so tožeči stranki nastajali stroški odvetniškega zastopanja. Tožena stranka v tem primeru odgovarja tudi na podlagi splošnih določb o odškodninski odgovornosti. Nerazumna je zavrnitev stroškov vloge, v kateri je vsebovana sprememba tožbe, ki je bila dopuščena. Odločitev je v nasprotju s 155. čl. ZPP; sodba je neobrazložena.

22. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da tožeča stranka na njene navedbe ni konkretno in strokovno odgovarjala, ampak jih je ignorirala. Naknadne razširitve zahtevka ni vsebinsko utemeljila. Toženec je moral neproduktivno odgovarjati nesmiselnim navedbam tožeče stranke. Nadaljnje vloge tožeče stranke niso bile potrebne. Tožeča stranka je povzročila nepotrebne pravdne stroške tožencu.

23. Pritožba je delno utemeljena.

24. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov postopka, je pravilno. Temelji na 155. čl. ZPP. Pritožnica meni, da so bili potrebni stroški sestave vseh pripravljalnih vlog, medtem ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi tožeča stranka vse pravno relevantne navedbe lahko podala v tožbi in eni pripravljalni vlogi. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da tožeča stranka ni bila dolžna podajati le pravno odločilnih dejstev, ampak se je bila dolžna odzvati tudi na navedbe tožene stranke. Nezanikana dejstva se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Tožena stranka je pravno odločilna dejstva navajala v odgovoru na tožbo; tožeča stranka se je nanje odzvala s prvo pripravljalno vlogo, katere stroški so ji z izpodbijano sodbo priznani. Pravno odločilna dejstva pa je tožena stranka navajala tudi v vlogi z dne 7. 6. 2016 (npr. o prisili, o neuporabnosti preostalega dela parc. št. 1111 k.o. X). V tej vlogi se je tožena stranka sklicevala tudi na novo pravno podlago zahtevka (ZDen). Na nova dejstva in dodatno pravno interpretacijo se je bila tožeča stranka dolžna odzvati, saj bi v nasprotnem primeru zanjo lahko nastale neugodne posledice. Druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 20. 12. 2016 je bila torej potrebna; ne zaradi novo postavljenega dodatnega zahtevka - tega bi tožeča stranka lahko podala že v tožbi - ampak zaradi pravno relevantnih navedb tožene stranke v vlogi z dne 7. 6. 2016. V nadaljnjih vlogah pa je tožena stranka ponavljala svoje prejšnje trditve; novih pravno relevantnih dejstev in interpretacij materialnega prava ni podajala. Navedbe o odškodnini, izplačani desetletja kasneje za nepremičnine na drugem kraju, bi bilo kot očitno nepotrebne mogoče označiti na naroku, komentarja pa zaradi očitne neupoštevnosti niso terjale. Odgovori tožeče stranke na te vloge oziroma navedbe zato niso bili potrebni. Ker število vlog ni omejeno in ker iz vsebine vlog ne izhaja, da bi tožena stranka zlorabljala svoje procesne pravice, njeno ravnanje ni protipravno. S tem, ko je sodišče stranki pozvalo, da na navedbe nasprotne stranke odgovorita, je želelo preveriti izčrpanost trditvene podlage in strank k vlaganju novih vlog ni sililo.

25. Ker je bila potrebna tudi vloga tožeče stranke z dne 20. 12. 2016, je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov sestave te vloge v zahtevani višini 622,15 EUR (sestava druge obrazložene vloge 1100 točk - tar. št. 19, 1 % materialni stroški - 11. čl. Odvetniške tarife⁴, 22 % DDV). Odločitev o stroških postopka je spremenjena tako, da so odmerjeni pravdni stroški povečani za navedeni znesek.

26. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje odmerjenih stroškov za 2.627,37 EUR, uspela pa jih je zvišati za 622,15 EUR je 24 %. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 21/II Odvetniške tarife 137,7 EUR, 2 % materialni stroški, 22 % DDV, skupaj 170,54 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 41,04 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 27/1972 s spremembami
² Uradni list RS, št. 5/1980 s spremembami
³ Da lastninsko pravico pridobi tisti, ki je ob uveljavitvi zakona imel pravico uporabe, ne glede na to, ali je bila le-ta v zemljiški knjigi vpisana ali ne, je ustavnopravno presojeno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010
⁴ Uradni list RS, št. 2/2015

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2506/2010
• VSL sodba I Cp 2534/2014
• VSL sklep II Cp 4310/2009