<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2184/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2184.2017
Evidenčna številka:VSL00009159
Datum odločbe:28.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o leasingu - pogodba o operativnem leasingu - pogodba o finančnem leasingu - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pogodbena odškodninska odgovornost - razdrtje pogodbe o finančnem leasingu - zamuda s plačilom obrokov - odstop od pogodbe zaradi zamude s plačili - pravica do povrnitve škode - povračilo škode zaradi odstopa od pogodbe - vrednost vozila - predmet leasinga - cenitev - trditveno in dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - brezplačna pravna pomoč

Jedro

V primeru razdrtja pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca ima leasingodajalec poleg zapadlih obveznosti tudi pravico do povrnitve škode v višini še nezapadlih leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka leasing pogodbe. Od vsote neplačanih obrokov pa je potrebno odšteti vrednost predčasno vrnjenega vozila (predmeta leasinga).

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik zmogel svoje (materialno) dokazno breme in dokazal, da je bila cenitev vozila ustrezna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1109/2015 s 23. 9. 2015 pustilo v veljavi v prvem odstavku za znesek 6.775,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 9. 2015 do plačila in v tretjem odstavku izreka za znesek 186 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3. 10. 2015. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 980,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je, njenim ugovorom navkljub, sprejelo oceno škode, izvedeno s strani cenilca V. K. Slednjega je neutemeljeno tudi zaslišalo kot pričo. Poudarja, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje trditev, saj sredstev za plačilo izvedenca nima, brezplačna pravna pomoč pa ji ni bila odobrena. Vztraja, da je bilo vozilo skoraj novo in redno servisirano, zato je bilo ocenjeno prenizko. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedbo priče V. K. Ob tem ni upoštevalo, da je bilo vozilo kasko zavarovano ter v garanciji, zato bi bil strošek popravil nižji od ocenjenega. Dodaja, da je tožnica ravnala goljufivo in kršila načelo enake vrednosti dajatev, podan pa je tudi sum storitve kaznivega dejanja.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna izhodišča izpodbijane sodbe so pravilna. Pogodba o operativnem leasingu, ki sta jo tožnica in leasingojemalka sklenili 21. 4. 2011 (v nadaljevanju Pogodba), toženka pa je k njej pristopila kot solidarna porokinja, je po vsebini pogodba o finančnem leasingu. Ker ta v pozitivni zakonodaji ni urejen, je ureditev medsebojnega razmerja prepuščena avtonomiji pogodbenih strank. Pri razsoji mora zato sodišče upoštevati določila Pogodbe in Splošnih pogojev o operativnem leasingu (priloga A4, v nadaljevanju Splošni pogoji).

6. V skladu z XII. poglavjem Splošnih pogojev lahko leasingodajalec predčasno razdre pogodbo, če je leasingojemalec v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov po Pogodbi. V primeru razdrtja pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca ima leasingodajalec poleg zapadlih obveznosti tudi pravico do povrnitve škode v višini še nezapadlih leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka leasing pogodbe. Ker pa odškodnina dejanske škode ne sme presegati, je leasinške obroke, ki bi zapadli po razdrtju pogodbe, treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, od vsote neplačanih obrokov pa odšteti vrednost predčasno vrnjenega vozila (predmeta leasinga).

7. Toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je leasingojemalka zamujala s plačilom treh zaporednih zapadlih obrokov, zato je tožnica 19. 8. 2014 odpovedala sklenjeno pogodbo in toženko kot solidarnega poroka pozvala k plačilu zapadlih obveznosti. Ker obroki kljub opozorilu niso bili plačani, je tožnica zaradi kršitve pogodbe zakonito odstopila od pogodbe.

8. Pritožnica oporeka višini stroškov popravila avtomobila in s tem višini vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz predpostavke, da za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku po višini, materialno dokazno breme leži na strani tožnice. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena namreč je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika1.

9. Tožnica je pravilnost cenitve vozila dokazovala s cenilnim poročilom s 27. 2. 2015 in slikami vozila (oboje priloga A74), računom od prodaje vozila s 3. 7. 2015 (A74) in zaslišanjem cenilca V. K. Toženka je tovrstne trditve skušala izpodbiti z navedbami, da so bile poškodbe vozila zgolj površinske in bi jih bilo mogoče popraviti za 500 EUR, tako da bi bilo vozilo ocenjeno na 11.000 EUR. V ta namen je predlagala lastno zaslišanje, zaslišanje leasingojemalke V. H. in postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Ker za postavitev slednjega predujma ni plačala, sodišče predlaganega dokaza ni bilo dolžno izvesti. Ob tem velja v odgovor pritožnici dodati, da se stranka s sklicevanjem na svoje slabo finančno in socialno stanje ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena. Izvedbo potrebnih dokazov si lahko zagotovi z zaprosilom za brezplačno pravno pomoč, do katere pa so opravičeni le socialno najšibkejši posamezniki. V pravdnem postopku sicer velja načelo dispozitivnosti. Če stranka ne izkoristi možnosti pridobitve brezplačne pomoči oziroma je njena prošnja zavrnjena, potrebnih sredstev za izvedenca pa ne plača, sodišče tega dokaza ne izvede.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik zmogel svoje (materialno) dokazno breme in dokazal, da je bila cenitev vozila ustrezna. Ugovori toženke so namreč temeljili na laični oceni toženke in priče V. H., ki pa jo je tožnica uspela izpodbiti tako s predložitvijo fotografij, ki so razkrivale bistveno slabše stanje vozila od zatrjevanega, kot tudi z izpovedbo priče V. K. Ta je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno in argumentirano pojasnil, da je bilo vozilo v zelo slabem stanju, poškodovano in brez servisne knjižice, ki bi dokazovala redno vzdrževanje. Sodišče prve stopnje mu je zato utemeljeno verjelo. Ob tem velja dodati, da gre za uradnega sodnega cenilca za motorna vozila, za katerega toženka ni trdila, da mu bi bilo v interesu delovati v korist ene ali druge stranke. V postopku je bil zaslišan kot priča in ne kot sodni izvedenec, sodišče prve stopnje pa je v okviru proste dokazne ocene (8. člen ZPP) utemeljeno obrazložilo, da mu gre verjeti. Ker je izračun višine terjatve temeljil na njegovi cenitvi in ne na cenitvi, ki jo je predhodno naredil kupec vozila, družba A., d. o. o.2, so pritožbene trditve, ki skušajo prikazati goljufiv namen tožnice neutemeljene.

11. Ob dokazno nepodprtih ugovorih toženke, je zato sodišče utemeljeno štelo, da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede vrednosti vozila. Uspeh dokazovanja se je tako prevalil na nasprotno stranko, ki bi morala z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza (procesno dokazno breme). Bistvo premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je jasno ter prepričljivo argumentiralo svoje stališče, da je bila toženka pri tem neuspešna. Priča V. H. je v svoji izpovedbi namreč izpostavljala le stroške popravila določenih poškodb in ne vseh, ki jih je izpostavila in tudi dokazala tožnica, njena ocena škode pa je temeljila na laični in pavšalni oceni, da je bila ta bistveno nižja od zatrjevane. Toženka zato procesnega dokaznega bremena ni uspela prevaliti nazaj na tožnico, ki pa je nasprotno, z izpovedbo priče V. K. in predloženimi fotografijami svoje navedbe izkazala ter sodišče utrdila v prepričanju o njihovi verodostojnosti. Ker toženka ni predložila servisne knjižice, je sodišče tudi utemeljeno verjelo tožnici, da vozilo ni bilo redno vzdrževano.

12. Pritožbeno zatrjevanje, da bi se škoda na avtomobilu lahko krila iz sklenjene zavarovalne pogodbe, je nedovoljeno. Tovrstne navedbe namreč niso bile podane v okviru trditev strank (212. člen ZPP), temveč sta jih tožnica in priča V. H. podali šele ob zaslišanju. Ob tem toženka tudi ni predložila zavarovalne pogodbe in podala določnih navedb, kaj je vključevalo zavarovalno kritje, zato so tovrstni ugovori tudi sicer ostali nedokazani, o čemer se je pravilno izreklo že prvostopenjsko sodišče.

13. Utemeljen je nadalje zaključek sodišča, da je tožnica ob prodaji vozila ravnala z zadostno mero skrbnosti. Vozilo je bilo namreč prodano nad ocenjeno vrednostjo, za katero toženki ni uspelo izkazati, da je bila nepravilna. Tudi ob (neprerekanem) dejstvu, da bi leasingojemalka lahko sama iskala kupca za vozilo do trenutka, ko je bilo še v njeni posesti, in s tem poskušala doseči višjo ceno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati nikakršnega oškodovanja toženke.

14. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 961/2008 in številne druge.
2 A., d. o. o., je strošek popravila ocenil še bistveno višje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NDc0