VSL Sodba II Cp 1813/2017

Jedro

Kot pravico, ki preprečuje izvršbo, je tožnica uveljavljala solastninsko pravico na nepremičninah, ki sta predmet izvršbe. Zatrjevala je, da jo je zaradi dogovora z zemljiškoknjižnima lastnikoma pridobila že na podlagi zakona (torej originarno), pri čemer iz njenih navedb (smiselno) izhaja, da jo je na ta način pridobila v času veljavnosti OZ in SPZ. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 996. člena OZ oziroma vsaj na podlagi 48. člena SPZ.

Določba 996. člena OZ ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, temveč določa le višino solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, da družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje.

Pravna teorija in sodna praksa vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini res ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Sodna praksa daje nevknjiženemu pridobitelju, ki razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, varstvo v izločitveni pravdi proti upniku, ki ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Takšen je tudi obravnavani primer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo (pravilno: zavrnilno zamudno sodbo) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba, ki teče v izvršilni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki pod opr. št. In 45/2013, nedopustna na idealnem solastnem deležu do 1/4 na nepremičninah ID znak: 0001 in ID znak: 0002.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, neobrazložen (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in napačen (kršitev tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP). Kršitev tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP je privedla do izdaje zavrnilne zamudne sodbe, ki predstavlja sodbo presenečenja, zaradi česar je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Glede na to, da je tožnica vložila tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, se je sodišče prve stopnje napačno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica postala solastnica. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil ustno sklenjen dogovor o skupni gradnji med ožjimi družinskimi člani, katerega namen je bila obnova starejše poslovno - stanovanjske hiše, z namenom, da tožnica kot družbenica in vlagateljica postane solastnica nepremičnin. Dogovor o skupni gradnji je družbena pogodba, za katero ni predpisana posebna oblika. Vsak družbenik je dolžan v družbo prispevati to, kar je določeno z družbeno pogodbo (prvi odstavek 991. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnica je v družbo prispevala finančna sredstva in delo, preostala družbenika pa sta prispevala nepremičnini. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 996. člen OZ. Premoženje družbe nastane tudi s prispevki družbenikov. V razmerju do tožnice imata preostala družbenika na podlagi družbene pogodbe obveznost premoženje (prispevek) izročiti v družbo, in ne obveznosti, da na tožnico preneseta solastninsko pravico, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje. Tožničin ugovor v izvršbi zato pomeni zahtevek, da preostala družbenika izročita njun prispevek v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za varstvo prenosa solastninske pravice na enega od družbenikov, takšno varstvo tožnice kot tretjega v izvršbi ne vzpostavlja klasičnega solastninskega razmerja, temveč gre še vedno za premoženje v družbi, ki je glede solastninskih deležev družbenikov podvrženo režimu iz družbene pogodbe. Ker sta družbenika že prenesla nepremičnini v družbo in ju izročila v posest tožnici, ju ne bi mogla več s pravnim poslom prenesti na tretjo osebo. Tak zavezovalni pravni posel bi bil zaradi nasprotovanja morali ničen. Enako velja za razpolagalni pravni posel, saj glede relevantnih nepremičnin nimata več razpolagalne sposobnosti. Ta sposobnost se nanaša na razpolagalni pravni posel, katerega bistveni element je zemljiškoknjižno dovolilo. Določena oseba lahko samo enkrat učinkovito prenese pravico. Izven izvršilnega postopka bi imela tožnica proti izvršilnima dolžnikoma in tudi proti tretjemu na razpolago pravno varstvo v obliki ugovora že prodane in izročene stvari (93. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), zahtevka za ugotovitev ničnosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, ki bi ga izvršilna dolžnika sklenila s tretjo osebo (86. člen OZ), in izbrisne tožbe (četrti odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1). Glede na 14. člen Ustave tožnica kot družbenica družbe, katere preostali družbeniki so se znašli v izvršilnem postopku, ne more biti v slabšem položaju glede varstva svojih pravic kot družbeniki družbe, katere preostali družbeniki niso dolžniki v izvršilnem postopku. Po četrtem odstavku 243. člena ZZK-1 ima kupec zoper hipotekarnega upnika (in prodajalca) izbrisno tožbo, kadar prodajalec po prodaji nepremičnine slednjo zastavi v zavarovanje svojega dolga, pri čemer je zastavna pogodba sklenjena z nedovoljenim namenom, da bi se kupcu preprečila pridobitev neobremenjene lastninske pravice, upnik pa vknjiži hipoteko v zemljiško knjigo. Ob upoštevanju ureditve izbrisne tožbe lahko ugovor tretjega vloži tudi imetnik obligacijske pravice, ki omogoča pridobitni zahtevek. Sodna praksa je v primeru večkratnega razpolaganja z nepremičnino že pred uveljavitvijo ZZK-1C imetniku obligacijske pravice (prvemu pridobitelju), ki mu je bila prepuščena tudi posest, priznavala stvarnopravno varstvo v razmerju do drugega nedobrovernega pridobitelja (ugovor prodane stvari in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je prvemu pridobitelju omogočil vknjižbo njegove pravice v zemljiško knjigo). Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da tožba ni nesklepčna. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je pri pridobitvi hipoteke na nepremičnini toženka ravnala pošteno, zaradi česar bi bil tožničin pridobitni zahtevek neutemeljen. Ker tožnica varuje svoj pravni položaj v izvršilnem postopku zoper nepoštenega hipotekarnega upnika, ki v prisilni izvršbi zasleduje prodajo celotne nepremičnine, je ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na - solastniški delež ne le sklepčen, temveč tudi v celoti utemeljen. Ustavno sodišče in novejša pravna teorija vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Z napačno odločitvijo je bila tožnici kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, ki jo je dopustno omejiti zaradi varstva pravic drugih. V skladu z načelom sorazmernosti pa mora sodišče v vsakem primeru skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva ene pravice dopustno poseči v drugo in v kakšnem obsegu.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana zavrnilna zamudna sodba ima pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane zavrnilne zamudne sodbe dovolj jasno izhajajo tudi razlogi za zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna.

6. Zavrnilna zamudna sodba sodišča prve stopnje ni sodba presenečenja. Za takšno sodbo gre, če sodišče odloči po pravni podlagi, na katero pravdni stranki nista mogli računati in bi terjala drugačno trditveno podlago, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno zamudno sodbo na podlagi presoje o napačnosti pravnih zaključkov, na katerih je tožnica gradila tožbeni zahtevek.

7. Tožba tretjega za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tožnik (tretji) mora v ugovoru verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen (prvi in peti odstavek 64. člena ZIZ). Če upnik nasprotuje ugovoru, sodišče zavrne ugovor, tretji pa lahko začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na sporni predmet ni dopustna (drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ).

8. Kot pravico, ki preprečuje izvršbo, je tožnica uveljavljala solastninsko pravico na nepremičninah, ki sta predmet izvršbe. Zatrjevala je, da jo je zaradi dogovora z zemljiškoknjižnima lastnikoma pridobila že na podlagi zakona¹ (torej originarno), pri čemer iz njenih navedb (smiselno) izhaja, da jo je na ta način pridobila v času veljavnosti OZ in SPZ. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 996. člena OZ oziroma vsaj na podlagi 48. člena SPZ. Tožnica namreč po eni strani izrecno navaja, da je z zemljiškoknjižnima lastnikoma sklenila družbeno pogodbo, po drugi strani pa ponudi tudi navedbe, iz katerih izhaja, da je z zemljiškoknjižnima lastnikoma sklenila dogovor iz drugega odstavka 48. člena SPZ.²

9. Konkretno iz zatrjevanih dejstev, ki se zaradi toženkine pasivnosti štejejo za priznana, izhaja, da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin s parc. št. 0 in 4, obe k.o. X, ki sta predmet izvršbe, B. V. do 3/4 in E. V. do 1/4. Tožnica je z zemljiškoknjižnima lastnikoma sklenila dogovor o skupni gradnji (v smislu družbene pogodbe), pri čemer je bil dogovor tak, da B. V. in E. V. v družbo vložita svoje nepremično premoženje, tožnica pa prispeva finančna sredstva za nakup opreme, materiala in plačilo delavcev in tudi svoje delo, na ta način pa dobi solastninsko pravico v deležu do 1/4 in posest na nepremičninah. Tožnica je v skladu z dogovorom v navedeni nepremičnini, ki v naravi predstavljata stanovanjsko - poslovni objekt na naslovu ...., vložila denarna sredstva, delo in material. S sanacijo oziroma prenovo navedenega stanovanjsko - poslovnega objekta se je začelo v letu 2009, tožnica pa je v letu 2014 finančno pomagala tudi pri sanaciji kleti v tem objektu. Na nepremičninah je pridobila tudi posest. Na tožničine pravne sklepe in na tožničine pravne trditve, ko gre za uporabo kompleksnejših pravniških abstrakcij, se fikcija priznanja dejanskih trditev v tožbi ne nanaša.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz zatrjevanih relevantnih dejstev ne izhaja materialnopravni zaključek, da je tožnica solastnica nepremičnin, ki sta predmet izvršbe, kar pomeni, da je tožba nesklepčna. Pravno konstrukcijo tožnice, da je pridobila solastninsko pravico na nepremičninah na podlagi 996. člena OZ ali vsaj na podlagi 48. člena SPZ, ker za opisani način pridobitve zadostuje že obligacijski dogovor, sklenjen z zemljiškoknjižnima lastnikoma, je pravilno zavrnilo. Solastnina na nepremičnini, ki je dogovorjena bodisi z družbeno pogodbo bodisi s pogodbo o vlaganjih v nepremičnino, se namreč ne pridobi že na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo 996. člena OZ,³ ko je štelo, da ta določba ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, temveč določa le višino solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, da družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje. Takšno je tudi stališče sodne prakse.⁴ V nasprotju s pritožbenimi navedbami torej določba 996. člena OZ ne predstavlja zakonitega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (v smislu enega od načinov pridobitve lastninske pravice, določenih v 39. členu SPZ). Pridobitev premoženja v družbo (s prispevki ali s poslovanjem) je lahko le pravnoposlovne⁵ in ne izvirne narave. V primeru nepremičnine mora zato družbenik v skladu z 49. členom SPZ za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se lahko na nepremičnini vknjiži solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo.⁶ Čeprav na podlagi družbene pogodbe obstaja obligacijska zaveza družbenika v družbo izročiti prispevek (in ne zaveza na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico), pa je bistveno, da je izročitev nepremičnine v družbo mogoča le tako, da se na njej vknjiži solastninska pravica družbenikov, kar brez izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine (razpolagalnega pravnega posla) ni mogoče. Družbena pogodba je le zavezovalni pravni posel, ki ima pravno naravo obligacijskopravne pogodbe, in kot taka ne zadošča. Tudi če je dogovor z zemljiškoknjižnima lastnikoma treba šteti za družbeno pogodbo,⁷ torej tožnica na njeni podlagi ni pridobila solastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet izvršbe (in tudi ne solastninske pravice v pričakovanju).

12. Če graditelj s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, temveč ima zoper lastnika nepremičnine verzijski zahtevek (prvi odstavek 48. člena SPZ). Če pa se lastnik in graditelj dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina, lahko graditelj na podlagi dogovora zahteva od lastnika nepremičnine izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo (drugi odstavek 48. člena SPZ). SPZ torej v 48. členu ne priznava graditelju originarne pridobitve solastnine, temveč le pravnoposlovno pridobitev solastnine. Zanjo pa zgolj zavezovalni pravni posel, za katerega gre pri dogovoru med tožnico in zemljiškoknjižnima lastnikoma, ne zadošča. Zavezovalni pravni posel ustvarja le obligacijsko zavezo prenosa lastninske pravice, kar se realizira z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnim pravnim poslom.

13. Pravna teorija in sodna praksa vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini res ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Sodna praksa daje nevknjiženemu pridobitelju, ki razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, varstvo v izločitveni pravdi proti upniku, ki ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tak je upnik, ki je pridobil hipoteko v izvršilnem postopku, pa tudi slaboverni upnik, ki je pridobil pogodbeno hipoteko. Predpostavka opisanega varstva je, da nevknjiženi pridobitelj že razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Da sta zemljiškoknjižna lastnika že izstavila overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, pa tožnica v tožbi ni navajala. Zavrnilna zamudna sodba torej ni posledica neupoštevanja zgoraj navedenih materialnopravnih stališč, na katere opozarja pritožba, saj tožnica tožbenega zahtevka sploh ni gradila na solastninski pravici v pričakovanju.

14. Glede na četrti odstavek 243. člena ZZK-1 se pravna teorija res zavzema tudi za varstvo imetnika obligacijske pravice, torej osebe, ki ima le pravni naslov za prenos lastninske pravice (zavezovalni pravni posel), v razmerju do upnika, ki je (po trenutku sklenitve prvega pravnega posla) z zemljiškoknjižnim lastnikom sklenil zastavno pogodbo, pri čemer je bila ta sklenjena z nedovoljenim namenom, da se imetniku obligacijske pravice prepreči pridobitev neobremenjene lastninske pravice, upnik pa je vknjižil hipoteko v zemljiško knjigo. Položaj imetnika obligacijske pravice pa je varovan le posredno, in sicer tako, da lahko zaradi ničnosti zastavne pogodbe uveljavlja neobstoj hipoteke. Pritožba neutemeljeno navaja, da je zaključek o nesklepčnosti tožbe posledica neupoštevanja, da je v izločitveni pravdi imetnik obligacijske pravice varovan v razmerju do takšnega, nepoštenega hipotekarnega upnika. V tožbi namreč tožnica ni uveljavljala neobstoja hipoteke zaradi ničnosti zastavne pogodbe.⁸ Navedla ni niti tega, da je toženka pridobila hipoteko na pravnoposlovni način. Šele iz pritožbenih navedb izhaja, da gre za pogodbeno hipoteko.

15. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izrekanje o pravnem varstvu, ki ga ima tožnik v izločitveni pravdi na voljo v položaju, ko že razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, oziroma v položaju, ko razpolaga vsaj z obligacijsko pogodbo.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Takšen je tudi obravnavani primer. Življenjski primer je namreč v tožbi opisan na način, ki ne vzbuja dvoma v popolnost. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi štelo, da se je v konkretnem primeru zgodilo kaj več, kot je opisano v tožbi, zato v tem smislu tudi ni bilo dolžno reagirati in pozivati tožnice na odpravo nesklepčnosti. Tožnica, ki smiselno navaja, da bi bilo mogoče nesklepčnost odpraviti z navedbo dodatnih dejstev, v pritožbi konkretno ne navede dejstev, ki so v opisu življenjskega primera izostala. Tako v pritožbi ne navede, da sta zemljiškoknjižna lastnika že izstavila overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Ob siceršnjem zmotnem razumevanju določbe 996. člena OZ in hkratnem sklicevanju na pravno varstvo imetnika obligacijske pravice namreč pavšalne pritožbene navedbe, da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnini dejansko že prenesla v družbo in da nimata več razpolagalne sposobnosti, očitno ne temeljijo na pravno relevantni dejanski okoliščini, da sta zemljiškoknjižna lastnika tožnici že izstavila zemljiškoknjižno dovolilo.

17. Sodišče ni dolžno tako široko presojati sklepčnosti tožbe, da bi moralo pomisliti tudi na solastninsko pravico v pričakovanju ali na neveljavnost hipoteke. Slednje še posebej ne iz razloga, ker imetnik obligacijske pravice, ki utemeljuje pridobitveni zahtevek, na predmetu izvršbe nima pravice, ki preprečuje izvršbo, oziroma pravice, ki daje podlago za ugovor tretjega v izvršbi, temveč je njegov položaj varovan le posredno.⁹

18. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V skladu z 39. členom SPZ, ki določa pravne temelje za pridobitev lastninske pravice, se ta pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice.
² Gre za navedbe, da se je z zemljiškoknjižnima lastnikoma dogovorila, da z vlaganji pridobi solastninsko pravico na nepremičninah (str. 2 tožbe).
³ 996. člen OZ, ki ureja premoženje družbe, določa, da imajo na premoženju v družbi, ki nastane s prispevki družbenikov ali s poslovanjem družbe, družbeniki enake solastninske ali drugačne soimetniške deleže, če pogodba ne določi drugače.
⁴ Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 108/2015 z dne 27. 8. 2015 pojasnilo, da določba 996. člena OZ ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev solastninske pravice in nima dometa originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Primerjaj tudi VSL sodba II Cp 796/2014 z dne 22. 10. 2014.
⁵ Za učinkovito pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (1) veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel), (2) sposobnost odsvojitelja, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico (razpolagalna sposobnost), (3) razpolagalni pravni posel, na podlagi katerega se lastninska pravica prenese iz premoženja ene osebe v premoženje druge osebe, (4) vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo kot dodaten zakonski pogoj.
⁶ VS RS sodba II Ips 108/2015 z dne 27. 8. 2015.
⁷ Sodišče prve stopnje ji ne očita pomanjkljive obličnosti.
⁸ Glej VS RS sodba II Ips 256/2014 z dne 19. 2. 2015.
⁹ I. Ščernjavič, J. Hudej, Razprava o pomenu izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in o nekaterih posledicah spremenjene ureditve izbrisne tožbe, Pravni letopis 2013, str. 48.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 462/97
• VSL sodba I Cp 672/2010
• VSL sodba II Cp 2805/2012