VSL Sklep I Cp 1785/2017

Jedro

Ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo presojo, da obravnavano zemljišče po zakonu ne pripada predlagatelju kot lastniku stavbe. Da že ob razlastitvi ni šlo za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za funkcionalno rabo stavbe, kaže dejstvo, da je moralo biti skladno s tedanjo zakonodajo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela v smislu prvega odstavka 38. člena ZNNZ. Da je bila v tem smislu nacionalizacija tudi realizirana, pa dejstvo, da upravičenci v postopku denacionalizacije niso mogli doseči vrnitve premoženja v naravi. S plačilom odškodnine namesto vračila zemljišč v naravi je bilo po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine, in sicer na podlagi materialnopravnih določil ZDen in ne ZLNDL. Ta je olastninil le tista zemljišča v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjena po drugih predpisih. Za obravnavani primer velja, da so upravičenci z izročitvijo zemljišča občini pravico uporabe na obravnavanem zemljišču izgubili. Iz nje izvirajoče lastninske pravice v procesu lastninjenja nekdanje družbene lastnine niso pridobili oziroma dobili vrnjene, ker jim je bila za odvzeto pravico uporabe oziroma za razlaščeno zemljišče priznana odškodnina. Proti plačilu denarne odškodnine je lastninsko pravno upravičenje na zemljišču ostalo nasprotni udeleženki kot pravni naslednici nekdanje upravljavke družbene lastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za ugotovitev, da sta nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom X-937/127-0 in del nepremičnine z ID znakom X-937/1-0 pripadajoče zemljišče stavbe z naslovom ..., stoječe na parceli z ID znakom X-961/1-0.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP² in drugim odstavkom 26. člena ZVEtL³. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Po pritožbenem mnenju izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in jasne ter razumljive obrazložitve. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelju je kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

4. Iz previdnosti se pritožba opredeljuje do dejstev in pravnih stališč sodišča prve stopnje, ki naj bi bila pravno odločilna za sprejeto odločitev.

5. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo pravnomočne denacionalizacijske odločbe o plačilu odškodnine po ZDen⁴ za nacionalizirano zemljišče nekdanjemu razlaščencu. Formalnemu zavezancu za vrnitev nepremičnine v naravi ne gre enako pravno varstvo iz negativne denacionalizacijske odločbe, kot gre denacionalizacijskemu upravičencu iz pozitivne denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja v naravi. Opiranje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-475/09 je v obravnavnem primeru očitno napačno. Pravnomočna odločitev, da določenega zemljišča ni dolžna vrniti v naravi, še ne pomeni, da to zemljišče ni pripadajoče zemljišče določene stavbe. 32. člena ZVEtL v tem primeru ni relevantna pravna podlaga. Dokazna ocena denacionalizacijske odločbe z dne 13. 5. 2003 je zmotna. Zahteva za vrnitev spornega zemljišča v naravi je bila zavrnjena prav ali tudi iz razloga, ker gre pri spornem zemljišču za funkcionalno zemljišče predlagateljeve stavbe. Evidentno je, da je med dedinjo razlaščenca in lastnico obravnavane stavbe v času denacionalizacije obstajal spor glede usode spornega zemljišča. Če je sodišče to prezrlo, je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena pa je v nasprotju z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Navajanje razlogov v zvezi z denacionalizacijo kot bistvenih v obrazložitvi je procesno sporno. Nasprotna udeleženka odločbe o denacionalizaciji ni povzela kot ključne razloge. Bistvenih trditev v zvezi s tem ni podala. Če je sodišče samo zaznalo kaj več od navajanega, bi moralo izvesti narok in predlagatelja seznaniti s svojimi ugotovitvami ali vsaj izvesti pisno materialno procesno vodstvo. Gre za sklep presenečenja in absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic.

6. Glede nezazidanosti spornega zemljišče ni razlogov, na katero časovno obdobje se ta ugotovitev nanaša. Vprašanje, ali je bilo določeno zemljišče zazidano ali nezazidano, bi bilo lahko v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali je šlo za funkcionalno zemljišče ali ne, glede na stanje in predpise do leta 1997, ne pa po današnjem stanju in današnjih predpisih. Sklep o tem, ali je bilo določeno zemljišče po predtranzicijskih predpisih zazidano ali nezazidano, bi lahko opravili šele potem, ko bi ugotovili, ali je ali ni predstavljalo funkcionalno zemljišče obstoječe stavbe. Materialnopravno zmotno je mešanje dejanskega stanu in pravne posledice. Sodišče ni uporabilo relevantnih kriterijev za ugotavljanje obsega nekdanjega funkcionalnega zemljišča iz 7. in 30. člena ZVEtL. Odločitev je materialnopravno zmotna, dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, listine v spisu so napačno ocenjene. Podana je procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz identifikacijskega potrdila z dne 9. 7. 2001 ne izhaja ločnica med zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem, ki jo ugotavlja sodišče. Ortofoto posnetki nasprotne udeleženke so irelevantni. Presoja sodišča je zmotna in v nasprotju s 7. in 30. členom ZVEtL. Ugotovitev, da naj bi bilo sporno zemljišče nezazidano, je v direktnem nasprotju s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo z dne 13. 5. 2003.

7. Nepravilno in nezakonito je sklicevanje na določbe 38. člena ZNNZGZ/58 in ugotovitve, da je bilo sporno zemljišče izročeno v posest občini. V tem postopku se ne odloča o pravici nekdanjih lastnikov spornega zemljišča, temveč o vprašanju, ali je ob gradnji stavbe leta 1946 in nato v letu 1997 (uveljavitev ZLNDL⁵) predstavljalo funkcionalno zemljišče predlagateljeve stavbe. Bistveno je, ali je imel vsakokratni lastnik predlagateljeve stavbe na spornem zemljišču zakonito pravico uporabe po 12. členu ZTLR. Morebitna ugotovitev, da naj bi bilo sporno zemljišče v času nacionalizacije in v smislu 38. člena ZNNZGZ/58 nezazidano, je napačna ali vsaj preuranjena. Po pritožbenem mnenju gradbeno dovoljenje v spisu v povezavi z identifikacijskim potrdilom dokazuje, da je bilo obravnavano zemljišče po gradbenem dovoljenju vključeno v obseg gradbene parcele predlagateljeve stavbe. Nasprotna udeleženka je sicer trdila, da naj bi bila zoper razlaščenca v letu 1965 izdana odločbo o odvzemu posesti na spornem zemljišču, vendar je ni predložila. Dokazna ocena, ki jo je sodišče oprlo na obrazložitev denacionalizacijske odločbe z dne 13. 5. 2003, je nepravilna, preuranjena in v nasprotju z 8. členom ZPP. Predlagatelj je izrecno prerekal, da bi njegovi predniki izročili sporno zemljišče v posest občini, tega ni trdila niti nasprotna udeleženka. Nepretrgano posest je predlagatelj dokazoval z dokazi (ogled, priče ortofoto posnetki). Sodišče jih ni izvajalo. Napravilo je nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. S tem je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic.

8. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Predlagatelj je na podlagi določb ZVEtL kot lastnik stavbe na naslovu ..., predlagal določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na celotni parcelni številki 937/127 in delu parcelne številke 937/1 k.o. X (to je na zemljišču, ki neposredno meji z zemljiščem parcelna številka 961/1, na katerem stoji predlagateljeva stavba). Sklicuje se na preteklo rabo zemljišča, češ da že od izgradnje stavbe naprej (gradbeno dovoljenje izdano 1946) predstavlja zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, na posest zemljišča, ki so jo izvajali lastniki stavbe, in na predtranzicijsko pravo, po katerem je zemljišče kogentno delilo usodo stavbe.

11. Nasprotna udeleženka je nasprotno trdila in uveljavljala ugovor pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, ker je bil objekt zgrajen na današnji (drugi) parcelni številki 961/1 in 961/2 (kot gradbeni parceli). Obravnavani zemljišči nista bili del te gradbene parcele, saj sta bili po nacionalizaciji v letu 1963 z odločbo pristojnega organa izročeni občini, kar pomeni, da je šlo ob izročitvi občini 1963 leta za nezazidano stavbno zemljišče, ki ni bilo sestavni del gradbene parcele, na kateri je bil zgrajen obravnavani objekt. Opozorila je še, da je bilo obravnavano zemljišče predmet postopka denacionalizacije, v katerem je bilo sprva vrnjeno upravičenki v last in posest, v obnovi postopka pa je bila ta odločba odpravljena s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji pristojnega organa z dne 13. 5. 2003.

12. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage udeležencev je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb 30. in 7. člena ZVEtL (razlogi v točki 6 sklepa). V primeru spornega obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in nato presoditi, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili pravico na njem. ZVEtL kot pravni standard odločanja določa pripadajoče zemljišče kot tisto, ki je potrebno za redno rabo stavbe⁶. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera, ko je bilo obravnavano zemljišče nacionalizirano in nato predmet denacionalizacije, je pravilno izhajalo tudi iz materialnopravnih določb predpisov o nacionalizaciji in denacionalizaciji (razlogi v točki 7 sklepa) in jih kot relevantno pravo glede na ugotovljene ključne dejanske okoliščine pravilno uporabilo.

13. Ne more biti dvoma, da je v obravnavanem primeru pravilno pravno izhodišče za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi ZNNZ⁷. Po 34. členu ZNNZ so bila kot gradbena zemljišča nacionalizirana vsa zazidana zemljišča in nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Zazidano gradbeno zemljišče je bilo povezano z zgradbo, ki je stala na njem. Poleg tega je obsegalo še zemljišče, ki je bilo namenjeno za njeno normalno uporabo (primerjaj 36. in 37. člen ZNNZ). Če je bila nacionalizirana zgradba, je bila z njo nacionalizirana tudi gradbena parcela, na kateri je zgradba stala. Če pa je na nacionalizirani gradbeni parceli stala zgradba, ki ni bila nacionalizirana, je njen lastnik ohranil pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga je pokrivala zgradba, in zemljišče, ki je bilo namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dokler je na tem zemljišču stala zgradba. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo upravičenje na stavbi že ob nacionalizaciji in v nadaljnji pravni ureditvi⁸, ki jo pritožba imenuje predtranzicijska, vedno kogentno - že po zakonu - zvezano le s pripadajočim upravičenjem na zemljišču pod stavbo in na zemljišču potrebnim za redno rabo stavbe. V nadaljnji zakonodaji je bilo sicer poimenovano tudi z drugimi termini: na primer zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe - 12. člen ZTLR⁹; funkcionalno zemljišče - 9. člen SZ-91¹⁰; gradbena parcela - prvi odstavek 217. člena ZGO-1¹¹; oziroma pripadajoče zemljišče - ZVEtL. Vendar gre po stališčih teorije¹² in sodne prakse¹³ le za sopomenke za (isti) pravni standard zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stavbe.

14. Drugače pa je bilo že ob nacionalizaciji z nezazidanim gradbenim zemljiščem. Slednje je v primeru, če je bila nacionalizirana samo stavba z gradbeno parcelo, postalo posebna parcela in je ostala lastnikova last (drugi odstavek 36. člena ZNNZ). Če pa je bilo nacionalizirano tudi nezazidano gradbeno zemljišče, je slednje ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi pristojnega občinskega organa prejšnji lastnik ni izročil v posest občini ali komu drugemu za gradnjo objektov ali izvedbo kakšnih drugih del (38. člen ZNNZ). Vse dotlej pa je imel prejšnji lastnik nacionaliziranega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče (39. člen ZNNZ).

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je ob izdaji gradbenega dovoljenja (1964) obravnavano zemljišče pokrivalo dele parcelne številke 681/2, 688/2 in 686;

- da je bilo (zazidano in nezazidano) zemljišče podržavljeno 1957;

- da so bili prejšnji lastniki dolžni izročiti parcelno številko 686 v izmeri 621 m2 in del parcelne številke 682/2 v izmeri 258 m2 občini kot nezazidano stavbno zemljišče v smislu določbe 38. člena ZNNZ;

- da je ob nacionalizaciji (1957 in 1966) ločnica med podržavljenim zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem potekala po meji med parcelno številko 961 (na katerem stoji obravnavana stavba predlagatelja) in tedanjo parcelno številko 962;

- da je stanje v naravi danes identično kot v letu 1966, saj še vedno na istem mestu obstaja meja med predlagateljevo parcelno številko 961 ter parcelnimi številkami 937/1 (pas zemljišča oziroma del ceste, ki v pravem kotu na severni in vzhodni strani kot "kljuka" obdaja parcelno številko 937/127 - opis v opombi 9, točka 9 sklepa ter prikaz v prilogah A 3, B 7 in B 11);

- da sta bili podržavljeni parceli 686 in 682/2, ki sta bili izročeni občini, predmet denacionalizacijskega postopka, da zaradi ovir po 32. členu ZDen vrnitev v naravi ni bila možna in da je denacionalizacijskemu upravičencu, kateremu je bila odvzeta pravica uporabe, zanju pripadla odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

16. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedene dejanske ugotovitve. Upoštevaje ugotovljene konkretne okoliščine primera (četrti odstavek 7. člena ZVEtL) je pravilna tudi presoja, da obravnavani zemljišči parcelna številka 937/127 in del parcelne številke 937/1 ne predstavljata pripadajočega zemljišča k stavbi v lasti predlagatelja, ki stoji na parcelni številki 961/1.

17. Dokazna ocena je pravilno opravljena upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Oporo ima v pravilno ocenjenem zbranem procesnem gradivu: odločbi o denacionalizaciji z dne 13. 5. 2002 (B 3), v identifikacijskem potrdilu o stanju podržavljenih parcel ob nacionalizaciji (A 3), izrisu sedanjega stanja parcel (B 7, B 11) ter ortofoto posnetkih (A 5). Sodišče je odločalo v okviru zadostne trditvene in dokazne podlage nasprotnega udeleženca (primerjaj odgovor na predlog s predloženimi listinami). Na podlagi predložene odločbe o denacionalizaciji in spremljajoče dokumentacije (identifikacijsko potrdilo) je pravilno ocenilo, kaj in kdaj je bilo predmet nacionalizacije. Ta dejstva, na katera se je sklicevala nasprotna udeleženka, so bila ključna za odločitev upravnega organa o upravičenosti zahtevka za denacionalizacijo in tudi za odločitev o načinu vračanja odvzetega premoženja. Zato ni bilo razlogov, da sodišče svoje dokazne ocene o pripadajočem zemljišču ne bi smelo opreti (tudi) na obrazložitev odločbe o denacionalizaciji, v kateri je pojasnjeno, kdaj in na kateri podlagi so bili upravičenci dolžni izročiti nezazidano stavbo zemljišče občini, in zaradi katerih ovir zemljišča ni bilo moč vrniti upravičencem v naravi, ampak v obliki odškodnine. Tudi v njenih razlogih pa ni podlage za pritožbeno oceno, da obravnavani zemljišči nista bili vrnjeni v naravi zaradi pripadnosti k predlagateljevi stavbi, pač pa zaradi drugih ovir po 32. členu ZDen (delno zaradi pripadnosti drugemu upravičencu, delno zaradi pozidanosti zemljišča - ugotovitve v razlogih sodišča v točki 8 sklepa). Predlagatelj je na navedbe nasprotne udeleženke o nacionalizaciji in denacionalizaciji odgovoril v prvi pripravljalni vlogi. Navajal je, da je zemljišče še naprej ostalo v posesti njegovih pravnih prednikov in to dokazoval s pričami. Sodišče prve stopnje teh navedb ni prezrlo. Upravičeno jih je zavrnilo v točki 9 sklepa ob pravilni uporabi že navedenega 38. in 39. člena ZDen in opravilo pravilno presojo po ZDen ter opravilo primerjavo z naziranjem Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-457/09. Pritožbeni očitki o sodbi presenečenja (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), nepravilno opuščenem materialnoprocesnem vodstvu in kršitvah ustavne pravice do enakega varstva, kakor tudi o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, so neutemeljeni. Predlagatelj se je imel možnost izjaviti o uveljavljanih relevantnih ugovorih nasprotnega udeleženca. To možnost je izkoristil, sodišče pa njegovih stališč ni sprejelo. Njegovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in pravno presojo ne more voditi do uveljavljenih procesnih kršitev. Tudi dejansko stanje je kljub neizvedenem dokazom s pričami in ogledom pravilno in popolno ugotovljeno. Izvajanje ostalih dokazov, ki bi potrjevali preteklo rabo (posest) upravičencev oziroma predlagateljevih pravnih prednikov, je bilo ob pravni ureditvi, ki je razlaščencem dopuščala posest nezazidanih stavbnih zemljišč, nepotrebno in pravilno zavrnjeno.

18. Tudi očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka o 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. V sodbi ni pomanjkljivosti in vrzeli, pa tudi tehničnih napak pri prenosu podatkov iz ocenjenih listin v obrazložitev sklepa ne. Sprejeta odločitev je pojasnjena z jasnimi, popolnimi in prepričljivimi dejanskimi ter pravnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve. Pritožba je ne more omajati z ničemer. Ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo presojo, da obravnavano zemljišče po zakonu ne pripada predlagatelju kot lastniku stavbe. Da že ob razlastitvi ni šlo za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za funkcionalno rabo stavbe, kaže dejstvo, da je moralo biti skladno s tedanjo zakonodajo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela v smislu prvega odstavka 38. člena ZNNZ. Da je bila v tem smislu nacionalizacija tudi realizirana, pa dejstvo, da upravičenci v postopku denacionalizacije niso mogli doseči vrnitve premoženja v naravi. S plačilom odškodnine namesto vračila zemljišč v naravi je bilo po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine, in sicer na podlagi materialnopravnih določil ZDen in ne ZLNDL. Ta je olastninil le tista zemljišča v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjenja po drugih predpisih. Za obravnavani primer velja, da so upravičenci z izročitvijo zemljišča občini pravico uporabe na obravnavanem zemljišču izgubili. Iz nje izvirajoče lastninske pravice v procesu lastninjenja nekdanje družbene lastnine niso pridobili oziroma dobili vrnjene, ker jim je bila za odvzeto pravico uporabe oziroma za razlaščeno zemljišče priznana odškodnina. Proti plačilu denarne odškodnine je lastninsko pravno upravičenje na zemljišču ostalo nasprotni udeleženki kot pravni naslednici nekdanje upravljavke družbene lastnine. Tudi te okoliščine primera in razlogi v točki 9 ter opombi 10 izpodbijanega sklepa, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, potrjujejo pravilnost sprejete odločitve.

19. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo 30. in 7. člena ZVEtL. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami.
⁴ Zakon o denacionalizaciji, Uradni list, št. 27/1991 s spremembami.
⁵ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami.
⁶ Primerjaj odločba VSRS II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014.
⁷ Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Uradni list FLRJ, št. 52/1958 s spremembami.
⁸ Sodišče jo je povzelo v opombi 4 in 6 na strani 5 sklepa.
⁹ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 36/90.
¹⁰ Stanovanjski zakon, Uradni list, št. 18/91 s spremembami.
¹¹ Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami.
¹² Fajs, T., v: Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, v zborniku, drugi dnevi stvarnega in zemljiškoknjižega prava, GV Založba, d.o.o., 2010.
¹³ VSRS II Ips 785/2009, točka 7; I Cp 3244/2015; VSL I Cp 520/2016.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 459/2019
• VSL Sklep I Cp 1461/2021
• VSL Sklep I Cp 1412/2018