VSL Sodba I Cp 2618/2017

Jedro

Toženec si je brez pravne podlage nakazal denar gospodarske družbe ter ga izročil tretjim. Ravnal je protipravno, v postopku pa ni uspel dokazati, da je to storil brez svoje krivde. Gospodarski družbi zato odškodninsko odgovarja za prenakazani znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 70.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2015 dalje. Tožbeni zahtevek je v preostalem delu, glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo za znesek 50.000 EUR od 10. 9. 2009 do 1. 9. 2015 in za znesek 20.000 EUR od 16. 9. 2009 do 1. 9. 2015, zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija I. in III. točko navedene sodbe ter kot bistveno navaja, da je zahtevek zastaral, da tožnica svojega zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti ni dokazala niti ni izkazala, da bi bil toženec njen dolžnik in da se vsa ravnanja, ki jih opravi poslovodstvo pravne osebe, štejejo za ravnanja pravne osebe, kar pomeni, da bi posledično moralo sodišče uporabiti pri presoji zastaranja zahtevka 349. člen OZ. Sodišču prve stopnje očita, da je enkrat uporabilo ene, drugič pa druge materialnopravne določbe, kar ni prav. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je tožbeni zahtevek zastaral. V skladu s 352. členom OZ neposlovna odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (objektivni rok). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno utemeljilo, da terjatev tožeče stranke ni zastarala: ker do vložitve tožbe (1. 9. 2015) petletni objektivni rok za zastaranje še ni potekel. Zastaranje je bilo namreč prekinjeno od 31. 3. 2014 (ko se je sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St ... z 31. 3. 2014 nad tožečo stranko začel stečajni postopek) do 31. 3. 2015. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je triletni zastaralni rok začel teči 31. 3. 2014, ko se je stečajna upraviteljica lahko seznanila s spornim prenosom denarnih sredstev. Toženec dejstva, da je tožeča stranka za škodo izvedela šele z začetkom stečajnega postopka, sploh ni izpodbijal.

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 394/2017 s 24. 5. 2017 pojasnilo (in pritožniku pojasnjuje še enkrat), da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 349. člena OZ, ker tožeča stranka ne uveljavlja povrnitve zneska na podlagi (gospodarske) pogodbe oziroma kot povrnitev izdatkov. Gre za toženčevo deliktno odgovornost. Uporaba 349. člena OZ zato ni na mestu.

7. Pritožnik očita, da tožeča stranka ni podala ustrezne podlage za odločanje na podlagi pravil odškodninske odgovornosti in da bi sodišče prve stopnje moralo slednjo presojati po ZFPPIPP, na podlagi katerih je presojalo tudi zastaralni rok. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu ob prvem odločanju o toženčevi pritožbi pojasnilo, da so že iz prve sodbe izhajale tri (od potrebnih štirih) predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda), manjkale pa so ugotovitve glede toženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je sedaj pravilno obrazložilo (14. točka obrazložitve), da je toženec pri prenosu zneska 60.000 EUR na svoj račun ravnal malomarno, v primeru prenosa 10.000 EUR pa celo namerno. Toženčevo pritožbeno nasprotovanje tem zaključkom, ki predstavlja zgolj ponavljanje navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje, ne zadostuje, da bi lahko toženec z njimi porodil dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da bi glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu moral toženec svojo krivdo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (12. točka obrazložitve), da interes obdržati zaposlenega v družbi ni razumen razlog, da se mu izroči (temu zaposlenemu - R.) 60.000 EUR. Tožeča stranka do R. namreč ni imela nobenih obveznosti. Glede navedbe, da si je toženec denarna sredstva v višini 10.000 EUR nakazal zato, da jih je dal zaposlenim delavcem za potrebe nakupa goriva za tovorne in delovne stroje, ker je bilo takrat (tj. leta 2009) na bencinskih črpalkah možno samo gotovinsko plačevanje, in da s tem ni oškodoval družbe, pa pritožbeno sodišče k razlogom sodišča prve stopnje, ki jih sicer v celoti sprejema, še dodaja: tovrstno poslovanje gospodarskih družb ni običajno in ne omogoča pregleda nad transparentnostjo poslovanja. Toženec z računovodskimi izkazi tudi ni uspel dokazati, da je bil denar res porabljen za ta namen.

8. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo 353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je to sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2037/2014
• VSL sodba II Cp 2959/2014
• VSL sodba in sklep I Cpg 15/2009